200-letnici naproti

ZBIRANJE GRADIVA ZA RAZSTAVO

Ker želimo v tem jubilejnem letu pripraviti tudi priložnostno razstavo o župnijski cerkvi in o najstarejših liturgičnih predmetih, želimo zbrati čim več gradiva. Če imate doma starejše slike župnijske cerkve, njene okolice, podružničnih cerkva, procesij, potrete prejšnjih duhovnikov ali kaj drugega povezano z župnijo vas prosim, da jih posodite župniji, da lahko naredimo kopijo za župnijski arhiv! S tem boste pomagali pri razstavi ter obogatili župnijski arhiv.

JUBILEJNO LETO 2022

Leto 2022 je za našo župnijo jubilejno, saj bo oktobra minilo 200 let od posvetitve župnijske cerkve. Na ta dogodek spominjajo posvetilni križi v cerkvi ter napis nad vhodom v zakristijo, ki pravi, da je župnijsko cerkev, 20. oktobra 1822 posvetil ljubljanski knezoškof Avguštin Gruber, ko je bil tu župnik Kavalar. Leto, ki je pred nami, bo tako priprava na to pomembno obletnico. V oktobru nas bo obiskal nadškof Stanislav Zore in nas ob tem pomembnem jubileju tudi nagovoril in spodbudil. Naj bo obletnica posvetitve priložnost za medsebojno povezovanje, v srcih pa obudimo hvaležnost za vse naše prednike, ki so s svojimi darovi in delom zgradili to svetišče.

200-LETNICI NAPROTI

Šele ko poznamo razmere v katerih so cerkev gradili in vidimo velike žrtve, lahko v resnici občutimo hvaležnost do vseh naših prednikov. Ustavil se bomo pri burnih političnih razmerah v katerih se je gradila naša župnijska cerkev.

Staro cerkev, ki je stala na istem mestu kot sedanja in je bila precej manjša, naj bi porušili v letu 1792, sedanja pa je bila dokončana, opremljena in posvečena leta 1822. V tem vmesnem obdobju se je zgodilo marsikaj. Malo pred tem je umrla Marija Terezija in vodenje monarhije je prevzel njen sin Jožef II. S svojimi številnimi reformami je močno posegel tudi v življenje Cerkve. V letu rušitve cerkve je vodenje države prevzel konservativni cesar Franc I., ki je vladal monarhiji do leta 1935. V Franciji se je pred začetkom gradnje začela francoska revolucija, ki smo jo kasneje občutili tudi na naših tleh. Leta 1809 je v Ljubljano vkorakal Napoleon Bonaparte in na slovenskih tleh ustanovil Ilirske province. Zaradi Napoleonovih osvajalskih vojaških pohodov je bilo veliko Slovencev poklicanih v vojsko, k obrambi ozemlja. Številni tudi s področja naše župnije. V tem obdobju pa se je počasi začela prebujati naša narodna zavest. Predvsem v času Ilirskih provinc je slovenski jezik dobil svojo veljavo. Leta 1800 sta se rodila Prešeren in Slomšek, ki sta veliko pripomogla pri kulturnem in duhovnem razvoju našega naroda, tri leta pred njima pa se je rodil Baraga. Bodimo hvaležni prednikom, da so kljub burnim razmeram v Evropi ostali zvesti odločitvi in želji po novi cerkvi.

200-LETNICI NAPROTI

V tej številki Odmeva se bomo ustavili ob gospodarskih razmerah v času gradnje župnijske cerkve. Ljudje v teh krajih so bili skoraj vsi kmetje. Nekaj let pred začetkom gradnje je prosvetljena vladarica Marija Terezija s svojimi reformami spodbujala h gnojenju, saj to izboljša rast in tudi končni pridelek, uvedla pa je v celotnem cesarstvu tudi nove vrtnine (npr. krompir). Prav tako je bilo večina ljudi še neizobraženih in nepismenih, čeprav je ista vladarica uvedla obvezno šolstvo, ki pa se je počasi uveljavljalo. Kakšnih strojev takrat še ni bilo. V Angliji se je začela industrijska revolucija v letu 1760, vendar je bilo potrebno precej let, preden se je tehnologija razširila po Evropi. Nekakšen simbol te revolucije so bili parni stroji. Prvi parni stroj na sedanjem ozemlju Slovenije je postavila ljubljanska rafinerija sladkorja leta 1835. Ta stroj je poganjal črpalko in dvigalo. O kakšnih strojih pri gradnji cerkve torej še ne moremo govoriti. Župnijsko cerkev so gradili »na roke«. Pri prevozu gradbenega materiala so uporabili konje in vole, material so dvigovali s škripci, gradbeni oder pa je bil verjetno zelo preprost skupek lesa. Zagotovo je sodelovalo več mojstrov, ki so pomagali na področjih, za katera so bili izučeni. Ob tem lahko še bolj občudujemo vse, ki so s svojim delom in naporom pomagali pri gradnji cerkve.

Kako pa so pokrili stroške gradnje? Zagotovo so nek del prispevali župljani sami. Dobršen del stroškov pa so verjetno pokrili razni meceni in premožni gosposki. V tistem obdobju je bilo pogosto, da so bogatejši za nekakšno odkupitev namenili večje donacije za gradnjo cerkva daleč naokrog. Zagotovo pa sta precej prispevala tudi križniški red in družina Račić, ki je od leta 1750 že živela v dvorcu pod cerkvijo. Potrebno je še omeniti, da je bila v tistem času gradnja cerkva cenejša, saj so ves material zbrali iz bližnjih krajev (kamen, les, apno…). Oltarje in notranjo opremo pa je bilo potrebno naročiti in kupiti.

200-LETNICI NAPROTI

Duhovno življenje v času gradnje naše župnijske cerkve je bilo precej drugačno, kot je sedaj. Vsebine naše vere so sicer vedno iste, isto je tudi Sveto pismo in isti je Bog, h kateremu se obračamo v svojim molitvah. Tekom stoletij pa se pojavljajo različni poudarki v duhovnem življenju. Pred dvesto leti so bila vsa bogoslužja v latinskem jeziku. Preprosti ljudje, ki latinščine niso razumeli, so imeli pri sebi mašne knjižice iz katerih so brali molitve in bili na tak način vključeni v sveto daritev. Nepismeni, ki jih takrat ni bilo tako malo, pa so navadno molili rožni venec. Molitev rožnega venca je bila takrat zelo razširjena in navadno so ga molili vsak dan po vseh hišah. V molitvenikih iz tistega obdobja lahko zasledimo, da je bilo zelo priljubljeno tudi premišljevanje Kristusovega trpljenja, s tem pa tudi zavedanje, kaj je Jezus s trpljenjem in smrtjo naredil za nas. V tistem času je bil zelo prisoten duh janzenizma. Janzenizem je bilo gibanje, ki se je pojavilo v Franciji v prvi polovici 17. stoletja in je zagovarjalo, da se človek lahko reši le po Božji milosti, ki pa jo Bog nameni le nekaterim izbrancem. Na slovenskem pravega janzenizma sicer ni bilo, pojavil pa se je v pretirani strogosti in resnobnosti v verskem življenju. Ta strogost in resnobnost se pozna še danes, ko vero in bogoslužja jemljemo kot nekaj strogo resnega in uradnega, ob tem pa pozabljamo, da nas Jezus vedno vabi k veselju in otroškem zaupanju.

200-LETNICI NAPROTI

Veliko vlogo pri gradnji župnijske cerkve so imeli tudi takratni duhovniki. Ignacij Kostrevec je bil tisti, ki je dal leta 1792 porušiti prvotno cerkev in začel z gradnjo nove, večje cerkve. Gospod Ignacij je bil rojen v Črnomlju leta 1749. Preden je prišel k Sv. Heleni je služboval kot kaplan v Šmarju, Teharjah in v Dolu. Leta 1780 je prišel k sv. Heleni in tu ostal do svoje smrti, 14. julija 1795. Takrat še ni bilo župnišča, zato je g. Ignacij živel v Žerjavovi »zgornji hiši«, to je hiša tik ob stopnicah, ki vodijo do cerkve. V šamatizmu Ljubljanske škofije je zapisano, da je bil dober, značajen mož, krepak in sposoben duhovnik, dober pridigar ter povsod priljubljen. Za nekaj mesecev je postal upravitelj pri Sveti Heleni g. Anton Puščavnik Eržen, ki je bil doma iz Škofje Loke. Za njim je prišel g. Luka Dolijak. Službo lokalista je nastopil 7. septembra 1795 in tu ostal vse do leta 1811. Ravno v času g. Dolijaka, so nadaljevali in zaključili gradnjo cerkve. Leta 1802 je poskrbel za postavitev glavnega oltarja svete Helene, ki ga lahko še vedno občudujemo. Šamatizem o njem zapiše, da je bil goreč, ponižen, ubogljiv, natančen in ugleden duhovnik. Bil je blagega značaja in zelo spoštovan pri ljudeh. Za njim sta za krajše obdobje prišla g. Jurij Svetel in g. Blaž Lipovec, nasledil pa ju je g. Simon Kavalar o katerem pa bomo izvedeli več v prihodnjem Odmevu.

200-LETNICI NAPROTI

Simon Kavalar se je rodil v Ratečah 20. oktobra 1776 in krščen v cerkvi v Kranjski Gori. V duhovnika je bil posvečen 4. novembra 1804 pri uršulinkah. Prvo kaplansko mesto je opravljal v Šmartnem pod Šmarno goro. Avgusta 1808 se je preselil v Šmartin pri Kranju, od tam pa v Staro Loko, kjer je služboval do svojega odhoda k Sveti Heleni. Tukaj je bil lokalist od svečnice 1814 do 1. junija leta 1832. Ravno on je uspel v celoti dokončati gradnjo in cerkev primerno opremiti, da je bila pripravljena na škofov obisk in posvetitev. Simonovo sposobnost kaže tudi njegovo delo v naslednji župniji. Od sv. Helene se je preselil v Smlednik, kjer je deloval do svoje smrti. Tam je imel veliko dela in skrbi z gradnjo nove župnijske cerkve. Zgradili so zelo prostorno cerkev v romanskem slogu, posvetil pa jo je knezoškof Anton Alojzij Wolf. Kot zanimivost lahko navedem, da je Simon Kavalar v Smledniku poročil tudi Antona Aljaža in Elizabeto Jarc, ki sta bila starša Jakoba Aljaža, triglavskega župnika. Župnik Kavalar je bil spoštovanja vreden mož. Ohranilo se je geslo, ki se ga je držal skozi celotno življenje: »Sobrius esto. Peccare caveto. Saepe dic preces. Magna fuge.« (Bodi trezen. Grehu se izogibaj. Moli pogosto. Beži pred veliko častjo.) Naj to njegovo vodilo postane tudi naše.

200-LETNICI NAPROTI

Avguštin Janez Jožef Gruber je bil škof, ki je pred 200 leti posvetil našo župnijsko cerkev. Njegova življenjska pot je izredno zanimiva. Rodil se je bogatemu trgovcu, 23. junija 1763, na Dunaju. V duhovnika je bil posvečen leta 1788 in je opravljal različne službe na župnijah in v šolah. Njegove sposobnosti so hitro opazili in kmalu je postal član številnih dvornih komisij in nadzornih odborov. Postal je tudi dvorni svetnik in opravljal vizitacije po šolah. Njegovo pridnost so nagradili z nekaterimi častnimi nazivi. Gruberja so predlagali za škofovsko mesto dveh škofij. 25. junija 1815 pa je bil izbran za škofa v Ljubljani, umeščen pa dobro leto kasneje 10. novembra 1816. V Ljubljani je ostal do leta 1824, ko je bil imenovan za škofa v Salzburgu, kjer je ostal do smrti leta 1835.

Bil je odličen katehet in neutrudljiv pastoralni delavec. Zanimivo je, da se je v Ljubljani naučil slovenskega jezika, čeprav je vedel, da je to mesto zanj le prehodno. Naučil se je celo tako dobro, da se je v slovenščini lahko sporazumeval z vsakim in tudi redno pridigal (prvič leta 1821 pri posvečenju cerkve na Breznici pri Radovljici). Sklepamo lahko, da je slovensko pridigal tudi pri posvetitvi naše župnijske cerkve svete Helene! Ohranjena je pridiga, ki jo je škof imel ob slovesu iz Ljubljane. Škof Gruber je spodbujal umetnost in kulturo in ravno on je bil med prvimi pobudniki, da se v Ljubljani ustanovi narodni muzej. Ustanovil je tudi ubožni zavod. V nemščini je izdal več priročnikov za katehete. Lahko zaključimo, da je bil škof Gruber človek z mnogimi talenti, ki jih je znal uporabiti za rast Božjega kraljestva. Naj nam bo v tem tudi za zgled.

200-LETNICI NAPROTI

Dan pred samim posvečenjem cerkve je bil poleg vseh običajnih priprav poseben dan. Zapovedan  je bil strogi post za škofa, ki je posvetil cerkev, za župnika cerkve in za celotno župnijo. Nekdaj je bilo veliko več postnih dni, kot jih imamo danes. Postili so se tudi pred vsemi Marijinimi prazniki in drugimi pomembnimi prazniki. Pred samo Cerkvijo so pripravili dostojen prostor, navadno šotor, v katerega so večer pred posvečenjem slovesno prinesli relikvije svetnika, ki so jih med obredom posvečenja vzidali v glavni oltar. Ob relikvijah so celo noč gorele sveče, verniki pa so celo noč lahko počastili relikvije in ob njih molili. Duhovniki so molili ob relikvijah poseben molitve in psalme.

Na sam dan posvečenja so slovesno sprejeli škofa, ki je skupaj z duhovniki najprej pred relikvijami zmolil sedem spokornih psalmov. Po  tej molitvi so ga ogrnili v pluvijal, mu nadeli mitro in podali škofovsko palico. Z duhovniki so šli pred zaprta cerkvena vrata, kjer je škof pokleknil in začel moliti litanije vseh svetnikov. Po litanijah je blagoslovil vodo, pokropil sebe in vse zbrano ljudstvo. Sprevod z duhovniki in škofom je trikrat obkrožil cerkev, kjer je škof blagoslavljal stene nove stavbe. Vsakič, ko so prišli do vrat cerkve, je škof s palico potrkal na zaprta vrata cerkve. Pri tretjem obhodu je škof s palico »zarisal« znamenje križa na prag cerkve in takrat so se vrata cerkve odprla in škof je lahko v spremstvu duhovnikov vstopil v cerkev. Simbolično to pomeni, da nam je Jezusova daritev na križu odprla vrata v nebesa.

ZBIRANJE GRADIVA ZA RAZSTAVO OB 200-LETNICI

Zahvaljujem se vsem, ki ste že pogledali doma in prinesli kakšno staro fotografijo župnijske cerkve, podružnic, njihove okolice ali kakšnega dogodka. Prosim pa vse, ki bi še imeli kaj doma, da posodite in lahko naredimo kopije. Več gradiva bomo imeli, lepša in bogatejša bo lahko razstava. Pomembno je, da se vse take stvari ohranijo tudi za prihodnje generacije.

Otvoritev razstave ob 200-letnici posvetitve naše župnijske cerkve bo predvidoma na Helenino nedeljo, 21. avgusta 2022.

200-LETNICI NAPROTI

Nadaljujemo z opisom posvetitve cerkve: Ko je škof z duhovniki in asistenco prišel v cerkev, je sredi cerkve pokleknil in zmolil molitev O pridi Stvarnik Sveti Duh ter litanije vseh svetnikov. Medtem je eden izmed navzočih strežnikov po tleh cerkve posul pepel. Po molitvi je škof s pastirsko palico v pepel napisal grško in latinsko abecedo v znamenje, da Cerkev združuje vernike različnih narodov. Nato je škof blagoslovil vodo, kateri je primešal tudi sol, pepel in vino: znamenja milosti, ki se bodo delile v tej cerkvi. S to blagoslovljeno vodo je na oltarno mizo naredil pet križev, znamenje petih Jezusovih ran, potem pa je v sedmih obhodih blagoslovil glavni oltar. Po tem slovesnem blagoslovu oltarja je sledil blagoslov notranjosti cerkve: škof je trikrat obhodil notranjost in medtem kropil stene, nato pa je šel tudi po sredi cerkve in navzkriž in blagoslavljal tla. Na koncu blagoslova se je postavil na sredino cerkve in z vodo blagoslovil na vse štiri strani neba. Kropljenje, molitve, pesmi in psalmi, ki so se vmes peli, so izražali eno glavno misel: Božja hiša naj bo sveta in čista, za vernike pa kraj milosti in Božjega usmiljenja. (Se nadaljuje…)

200-LETNICI NAPROTI

Po kropljenju z blagoslovljeno vodo sledi posvetitev cerkve z maziljenjem. Relikvije mučencev iz šotora pred cerkvijo so v sprevodu nesli okrog cerkve in se ustavili pri glavnem vhodu v cerkev, kjer je škof nagovoril ljudstvo. V nagovoru so običajno poudarili svetost Božje hiše. Po govoru je škof s krizmo mazilil cerkvena vrata Po maziljenju pa sprevod z relikvijami vstopi v cerkev. V glavnem oltarju škof s sv. krizmo mazili »grobek« (prostor za relikvije), vanj položi relikvije, jih pokadi in grobek zazida. Nato je škof mazilil oltar na petih mestih (dvakrat s krstnim oljem in enkrat s sveto krizmo). Prav tako je mazilil stene cerkve na dvanajstih mestih in jih pokadil z blagoslovljenim kadilom. Na teh dvanajst mest nas danes spominjajo posvetilni križi. Po maziljenju je škof na oltarju na petih mestih prižgal kadilo, oltar mazilil še s sprednje strani in blagoslovil oltarne pete in drugo oltarno opravo. Po očiščenju oltarja so ga pogrnili in pripravili za sveto mašo, ki jo je slovesno vodil škof.