Zakonci

V zakonu se prava ljubezen utelesi, dobi novo ime ter božji blagoslov, to je pomembnejše kakor kraj, kjer prebiva in pomembnejše kot čas, v katerem se nahaja. Je večna in vse prenese, pa tudi vse potrpi. Je povzdignjena v zakrament, v znamenje Boga med ljudmi. Odraža Božjo ljubezen do nas, ki se ne zaustavi pri naših grehih. Je garancija, da Bog ljudi še ni zapustil, ampak da jim ostaja zvest, kakor mož ženi in žena možu.

Če pa zvestobe v zakonu ni, se vse prelomi. Izgubi se orientacija, vsi najbližji so ranjeni, mož in žena pa še najbolj. Ne more se nadomestiti prvotne ljubezni z nobenim nadomestkom. Otrok ločenih staršev ne ve, kje je doma, saj si ga lastita tako eden kot drugi, a iz sebičnih razlogov, da bi se v brezizhodnem položaju popolnoma ne izgubila. V resnici pa otrok ni lastnina, ampak sad Ljubezni, ki daje svobodo. In odprti svet, ki bi ga otroku vzeli s tem, ko bi ga navezali nase, je pravzaprav njemu ukraden svet, tisto malo, kar ga še vidi mimo nas, je zoženo do ogroženosti. Otrok bo še naprej iskal prvotno ljubezen, saj mu samo ta omogoča veselje in svobodo. A dobiti je ne bo mogel, razen, če se ne bo stegnil višje, do sveta, ki presega materialni svet in je odsev Božjega sveta.

Starši, zavedajte se odgovornosti, ki ste jo sprejeli z zakramentom zakona. Ne živite več svojega življenja, ampak življenje svojega moža ali žene. Saj čutite, da je ta skrivnost velika. Zato si tudi prizadevajte, da vas najde v miru. Oblecite si prisrčno dobrotljivost, milobo in ne strezite svojemu poželenju, pač pa tistemu, ki ste ga izbrali za življenjskega sopotnika. Samo Bog more biti v vašem življenju še pomembnejši od njega. Bog, ki vas je poklical v življenje in vam dal zmožnost svobodne in razumne odločitve. Življenje ni poskušanje, ampak dar. Ni res, da je vse relativno. Zakon ni relativen, ker lahko samo je ali pa ga ni. Zakonski zvezi je potrebno služiti, jo zalivati kakor rožo, drugače oveni.

Zakon je možen samo med možem in ženo. Naravni red je bil povzdignjen v nadnaravni red, če naravnega ni, tudi nadnaraven ni možen. Na začetku je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo. Vse druge variante odnosov so zgolj poskušanja in niso podaritev, ki bi zmogla predreti oblake. In ker je človek ustvarjen za ljubezen, so tudi greh nad svojo naravo in nad naravo svojega partnerja. Drugemu ukrademo dragoceni čas, ko bi mogel zaživeti polno življenje. Največkrat so sicer posledice ranjenosti tistih, ki v tak odnos vstopajo, morda razočaranosti nad družino, iz katere izhajajo ali nad družbo, v kateri prebivajo, ki ne zmore ali noče več postavljati vrednostnih kriterijev, ki bi predstavljali temelje, na katerih se da graditi srečno življenje, Cerkev ne želi obsojati, ampak zdraviti rane, a vsekakor navzven taki ljudje dajejo slab zgled.

In slab zgled dajeta tudi fant in dekle, ki živita skupaj neporočena. Če ju je strah pred sklenitvijo dokončne zveze, kar zakon je, naj prosita Boga, da jima da pogum, saj tako življenje v konstantni krizi, ki si jo s takim načinom življenja sama pripravita, utruja tako njiju kot njune otroke. Nikoli ne vejo, koliko časa bodo starši skupaj ostali. Življenje brez obveznosti ni pravo življenje. Če se ozirata na pare, v katerih zveza ni zdržala, in se zato ne poročita, naj raje skupaj prosita zanje Boga, saj so veliki reveži. Njuna zakonska zveza jim lahko pomaga do rešitve problema, ko bodo spet skupaj zaživeli v prvotni ljubezni, ki zna odpuščati. Če pa se npr. ozirata zgolj na finančne koristi, ki jih družba današnjim neporočenim parom ponuja, in se zato ne poročita, potem še nista odkrila pravega bistva ljubezni. V pravi ljubezni ni strahu. Res bi bilo potrebno spremeniti krivične uredbe, ki včasih diskriminirajo urejene zakone in nekako razvajajo tiste, ki jih ne sklenejo. A če se na to ne more vplivati, zavedajmo se, da končno pravico deli Bog in ne človek. Pa tudi Cerkev pomaga, če je prava Cerkev, tistim zakoncem, ki so v potrebi. Onadva ji bosta vrnila na svojstven način. Vsi si želimo, da bi po zvestih zakoncih in odgovornih starših naša družba dobila tisto notranjo moč, ki bo premogla zmagati odklone družbe. Duhovniki vam bomo, zakonci, vedno stali ob strani.

Marko Avsenik