Oznanila in mašni nameni

VPIS OTROK K VEROUKU

Vpis vseh otrok v veroučno šolo bo v prvem tednu septembra in sicer:

• V torek, 2. septembra, med 16.00 in 18.00
• V četrtek, 4. septembra, med 8.00 in 10.00 ter med 16.00 in 18.00

Pri vpisu starši izpolnite vpisni obrazec, prevzamete veroučne knjige in liturgične zvezke, ter poravnate prispevek za veroučne knjige (cene knjig bodo objavljene v septembrskem Odmevu). Poleg prispevka za knjige prosim tudi za dar (po vaših zmožnostih) za preostale stroške, ki so povezani z veroukom in organizacijo (ogrevanje, voda, sanitarni material, delovni listi, kateheti itd.). Bog povrni. Urnik verouka bo objavljen na spletni strani župnije.

URNIK VEROUKA 2025/26

ODDANE MAŠE: +Peter Jemec (22x), + Roman Koprivnikar (5x), za zdravje (3x), +Marija Mencin (5x), V čast Sv. Duhu, Po namenu (64x).

Mašni nameni so bili oddani v samostan Stična in v Duhovniški dom.

PAPEŽ BENEDIKT XVI. IN OKROŽNICA REŠENI V UPANJU

V jubilejnem letu, ko premišljujemo o upanju, ne moremo mimo okrožnice papeža Benedikta, ki nosi naslov Rešeni v upanju. Ko obdela svetopisemske temelje upanja, takole zapiše: »Še enkrat: potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog, ki objema celoto in ki nam more dati in podariti tisto, česar mi sami ne zmoremo. Prav ta obdarjenost spada k upanju. Bog je temelj upanja. Ne kateri koli bog, marveč Bog, ki ima človeško obličje in ki nas je ljubil do konca: vsakega posameznika in človeštvo kot celoto. Njegovo kraljestvo ni navidezno onstranstvo neke prihodnosti, ki ne bo nikoli prišla; njegovo kraljestvo je tu, kjer je on ljubljen in kjer njegova ljubezen prihaja k nam. Edino njegova ljubezen nam daje možnost, da v vsej treznosti vedno znova vzdržimo v svetu, ki po svojem bistvu ni popoln, ne da bi izgubili polet upanja. Njegova ljubezen nam je hkrati jamstvo, da obstaja tisto, kar slutimo le nejasno in vendar najgloblje pričakujemo: življenje, ki je »resnično« življenje.« (31) Za tem v dokumentu papež našteje kraje in trenutke, kjer se naše upanje najbolj krepi. V prvi vrsti izpostavi molitev, ki je najboljša šola upanja. Nadalje omeni vse resno in pravilno človekovo delovanje, ki je »upanje v izvajanju«, za tem pa izpostavi trpljenje, katerega ne bi mogli prenašati brez kančka upanja. Kot šolo upanja papež izpostavi tudi misel na sodbo, ki nekoč čaka slehernega človeka. Dokument sveti oče zaključi z Marijo, ki jo imenuje »zvezda upanja«. Vabi nas, da se vedno znova obračamo k njej, da bi jo zmogli in znali posnemati.

Sv. Avguštin je nekoč svoj vsakdanjik takole opisal: »Svariti povzročitelje nemira, tolažiti malodušne, zavzemati se za slabotne, zavračati nasprotnike, dramiti lene, zadrževati prepirljivce, dodeliti pravo mesto domišljavcem, spodbujati obupane, pomiriti sprte, pomagati ubogim, prenašati hudobne in (ah!) ljubiti vse.«

Spodbuda: V kateri točki bomo posnemali sv. Avguština pri širjenju upanja v tem svetem letu?

Bog ima vse ljudi enako rad in nas želi vse pripeljati do popolnosti, poti do tja pa so lahko različne. Ena izmed njih so navdihi Svetega Duha. Milostni navdihi se pri vsakem človeku pojavljajo na različne načine in prav nobenega dvoma ni, da Bog vsakomur nakloni vsaj najpotrebnejše navdihe za njegovo posvetitev. Vzgibi Svetega Duha, četudi jim številni kristjani v svojem življenju odmerjajo le malo prostora, sami po sebi namreč niso nekaj izjemnega, ampak so del “običajnega poteka” duhovnega življenja - saj smo po krstu vsi postali Božji otroci, deležni milosti Svetega Duha. Vsak kristjan si mora torej želeti milosti navdiha in zanje prositi. Dejstvo  pa je, da so milosti, ki so nam dane, lahko ključne za naš duhovni napredek, zato je zelo pomembno, da se jih trudimo prepoznati in jih sprejmemo v svoje življenje.

Da bi jih lažje sprejeli, nam lahko pomaga slavljenje in zahvaljevanje; ko bi se Bogu iz vsega srca zahvalili za vsako prejeto milost, bi jih bili od njega nedvomno deležni še več, slavljenje pa očiščuje srce in ga dela razpoložljivega za delovanje Svetega Duha. Za prejetje milosti je pomembno tudi, da si jih v vseh življenjskih trenutkih - naj bodo dobri ali slabi - želimo in za njih tudi prosimo. Prav tako je potrebno narediti trden sklep, da se nobenemu navdihu, ki pride od Boga, ne bomo odrekli - pomembna je iskrena molitev in ponižnost, da prepoznamo, da je navdih zares od Boga in smo se sposobni temu navdihu tudi podrediti in ga izpolniti, pri čemer pa je potrebno nekakšno otroško zaupanje Bogu in poslušnost, predvsem pa se prepustiti toku življenjskih dogodkov, ki so marsikdaj Božje delo, pa se tega najbrž niti ne zavedamo. Vzgibov Svetega Duha ne moremo prejemati, če smo navezani na svoje imetje, zamisli, predstave itn., ničesar se ne smemo “oklepati” - ne fizično, ne čustveno, niti duhovno ne. Prav je, da do vsega ohranjamo nekakšno svobodo, da tudi v primeru, ko bi nam bila neka stvar, neka navada, neki odnos, neki osebni načrt prepovedani, to za nas ne bi predstavljalo tragedije. Le tako nas nič ne more duhovno ovirati. Kar pa je najpomembnejše: Božji Duh je duh miru, govori in deluje v miru in milini, nikdar v nemiru ali razburjenju. Zato je pomembno, da nikoli ne pozabimo na molitev: tako na osebno - v tišini in miru, kot tudi občestveno - v cerkvi in ob drugih različnih priložnostih.

ČIŠČENJE CERKVE

NOVOST V NAŠI CERKVI: STOJALO ZA PRIŽIGANJE SVEČK

V naši župnijski cerkvi je po novem tudi stojalo, kjer lahko prižigamo svečke. Začasno bo nameščeno ob vhodu v cerkev ob klopeh, dokler ne dobi stalnega mesta.

POMEN PRIŽIGANJA SVEČK: Sveče, ki jih prižigamo v cerkvi s prošnjo ali zahvalo imenujemo tudi votivne sveče. Sveča simbolno predstavlja več stvari. Predstavlja molitev in ljubezen osebe, ki je svečo prižgala. Dim je simbol hvaležnosti, ki se dviga k Bogu. Ogenj sveče simbolizira gorečo ljubezen, použivanje sveče pa predstavlja daritev nečesa, kar je Bogu dragoceno. Daljše gorenje sveče simbolizira dejstvo, da se naše molitve, zahvale in skrbi nadaljujejo v našem srcu, tudi takrat, ko zapustimo cerkev. Vsakič, ko prižgemo svečo (v zahvalo, s prošnjo ali molitvijo), se tako na poseben način priporočimo Bogu. Svečo lahko prižgemo tudi s prošnjo za pokojnega.