Postal je človek

»Tisti, ki je bil rojen v Betlehemu, je prišel, da bo rojen v srcih ljudi. Čemu bi koristilo, če bi bil tisočkrat rojen v Betlehemu, ne bi pa bil ponovno rojen v človeku?«

(Fulton J. Sheen v knjigi Life of Christ)

Sveto pismo oznanja vero Cerkve v Jezusa, ki je dokončno prinesel odrešenje ljudem in je Božji dar ljudem. Svojo mesijansko nalogo je prejel od Očeta po Svetem Duhu. Marijo pa je Bog izbral in naredil dostojno, da postane mati Mesija in Božjega Sina. Učlovečenje pravilno razumemo le iz celotnega Jezusovega življenja, smrti in vstajenja. Učlovečenje pomeni: v tem človeku so Božja beseda, volja in ljubezen prevzele človeško podobo. Gre za enost Jezusa z Bogom.

Pisci Nove zaveze, navdahnjeni s Svetim Duhom, na različne načine govorijo o Jezusu, ki je postal človek.

Apostol Pavel piše:

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.« (Gal 4,4-5)

Apostol Pavel tukaj ne navaja zgodovinskih okoliščin, niti ne omenja imena Jezusove matere. Hoče poudariti, da je Jezus prišel v življenje ljudi, da osvobodi človeka in mu omogoči poseben odnos z Bogom, da prejme Božje posinovljenje. Besedilo izraža vero prve Cerkve v Jezusa kot Sina Božjega, Mesijo, Gospoda, ki je spočet od  Svetega Duha in rojen iz žene.

Niti Evangelij po Janezu ne omenja zgodovinskih okoliščin. Enako kot apostol Pavel ne omenja imen Jožefa in Marije in tudi ne mesta rojstva.

Evangelist Janez poudarja versko resnico: Jezus je utelešena Božja Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu, bila je Bog in po njej je vse postalo (Jn 1,1-3).

»Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« (Jn 1,12)

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« (Jn 1,14)

Meso označuje človeško naravo v njeni slabotnosti in umrljivosti. Božja Beseda je prevzela našo človeško naravo vključno s smrtjo.

Beseda »se naselila« ni najbolj posrečen prevod. Dobesedno pomeni »se ušotorila«. Da bi razumeli njen globoki pomen, se moramo vrniti v čas, ko je Mojzes vodil izbrani narod iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo. Ko so se utaborili pod goro Sinaj, so po Mojzesovih navodilih naredili zahteven šotor, ki so ga imenovali prebivališče.

»Shodni šotor je tedaj pokril oblak in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče.« (2. Mz 40,34)

Gospod je v tem trenutku prišel v šotor, da bi prebival med svojim narodom.

V nasprotju z apostolom Pavlom in evangelistom Janezom opisujeta Evangelij po Mateju in Evangelij po Luku Jezusovo rojstvo v pripovedni obliki. Pri tem omenjata nekatere zgodovinske okoliščine (predvsem evangelist Luka), vendar se v veliki meri sklicujeta na Božje obljube iz Stare zaveze. V tem se njuni poročili tudi razlikujeta.

Samo Evangelij po Mateju poroča o tem, da želi Jožef odsloviti svojo zaročenko Marijo, o angelovi razlagi Marijine nosečnosti, o obisku modrih, o begu v Egipt, o pomoru nedolžnih otrok in o naselitvi v Nazaretu

Samo Evangelij po Luku poroča o oznanjenju angela Gabriela Mariji, o srečanju Marije in Elizabete, o potovanju Jožefa in Marije iz Nazareta v Betlehem zaradi popisa prebivalstva, o tem, da je Marija položila Jezusa v jasli, o sporočilu angelov pastirjem in o obisku pastirjev.

Obema evangelijema je skupno to, da je devica Marija spočela Jezusa od Svetega Duha, oba omenjata Marijinega zaročenca Jožefa ter da Jezus izhaja iz Davidovega rodu in da je bil rojen v Betlehemu.

Pri obeh je poudarek na moči in delovanju Svetega Duha. To je tisto, kar je bistveno. Jezus je bil spočet od Svetega Duha. Lahko bi razpravljali o tem, ali je bilo to možno brez deviškega rojstva, ampak Sveto pismo govori o čudežu, ki se ga je Bog poslužil, da bi svojega Sina poslal med nas ljudi.

Evangelij pove zelo malo o Mariji. Ne omenja niti imena njenih staršev niti katerega rodu je. Omenja le to, da živi v Nazaretu, da je zaročena z Jožefom in da ima sorodnico Elizabeto. In vendar je ona tista, ki je bila od vseh ljudi izbrana za najvišjo milost, da je Bog po njej postal človek.

Jožefu je angel naročil, naj da otroku ime Jezus. Angel Gabriel je enako naročil Mariji. Ime Jezus (hebr. Ješua) pomeni  Jahve (od)rešuje.  Matej še zapiše :

»Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.«

Torej je sam Bog (Jahve) prišel med nas, da bi nas odrešil.

Sam Jezus o svojem prihodu pravi:

»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« (Jn 10,10)

Ta Božja prisotnost se začne z Marijo, ki je živi šotor Boga, v katerem bo Bog na nov način prebival med ljudmi. Angel sporoči Mariji:

»Sveti Duh bo pričel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« (LK 1,35)

Marija na nov način prevzame vlogo šotora iz Stare zaveze. Ona je živi Božji šotor, v katerega je prišel Božji Sin, da bi bival med ljudmi.

Na pomen Jezusovega prihoda med nas in njegovo prisotnost med nami nas opomni apostol Pavel:

»Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ga imate od Boga?« (1. Kor 6,19)

Prihod Jezusa ima za nas smisel samo v primeru, če ga sprejmemo v svoje srce, mu dovolimo, da je prisoten v nas, in se prepustimo, da nas vodi Sveti Duh.

V knjigi Razodetje, ki je zadnja knjiga v Svetem pismu, beremo:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

Bog nam je dal Marijo za primer, kako se odgovori na njegovo ponudbo. Če se samo deklarativno izjasnimo za kristjane, smo zgrešili pomen in cilj vere v Jezusa. Jezus želi od nas sodelovanje, od nas želi aktivno versko življenje.

Jezus pravi:

»Vi ste luč sveta. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,14 in 16)

Ko govorimo o betlehemski luči, jo moramo prižgati v sebi. Samo po njej lahko dajemo svetlobo drugim. Svetlobo, ki je usmiljenje, odpuščanje, tolažba, razumevanje, toleranca, sočustvovanje, ljubezen.

                                                                                                                                     M. Tisaj