DEKANIJSKO SREČANJE ZA ČLANE ŽPS, Jurijev dom v Izlakah, 19. 1. 2020

CERKEV JE MISIJONSKA ALI PA TO CERKEV NI

- gost srečanje je dr. Alojzij Slavko Snoj, vicepostulator pri postopku za kanonizacijo Andreja Majcna

Na srečanju se nas je zbralo 42 članov ŽPS iz skoraj vseh župnij v dekaniji (v številko so vključeni tudi duhovniki). Po ogledu jaslic v župnijski cerkvi Sv. Jurija na Izlakah nas je v imenu župnika nagovoril njegov mežnar Sebastjan. Kasneje se nam je izlaški župnik Janez Mihelčič tudi pridružil.

Pavla Jemec, tajnica ŽPS iz župnije Sv. Helena – Dolsko, spregovori o srečevanjih g. Andreja Majcna z dr. Janezom Janežem in njunem prijateljevanju. Najprej sta se srečevala na Kitajskem, saj je msgr. Jožef Kerec Janeza Janeža prosil, naj pride na Kitajsko, kjer je že misijonaril g. Andrej Majcen in slovenjebistriške sestre. Skupaj s sestro Konstantino Sarjaš in drugimi sestrami je dr. Janež posodobil bolnišnico in s skromnimi sredstvi začel delati čudeže. V Čaotungu je dr. janež deloval med letoma 1948 in 1952, v pokrajini Kumting pa je deloval g. Majcen z več slovenskimi misijonarji. Leta 1952 je bila večina slovenskih misijonarjev izgnana iz Kitajske – dr. Janež je odšel na Tajvan, g. Majcen pa v Vietnam. G. Majcen je del svojega življenja (med letoma 1976 in 1979) preživel na Tajvanu – leta 1976 je g. Majcna dr. Janež operiral. Ko je g. Majcen okreval, se je dr. Janež pogosto mudil v njegovi bolniški sobi. Obujala sta spomine na Kitajsko. Leta 1979 je g. Majcen odšel v Slovenijo, kjer je tudi ostal do svoje smrti – z dr. Janežem pa sta bila povezana preko pisem, saj sta si dopisovala vse do Janeževe smrti leta 1990.

Zmolili smo molitev za beatifikacijo božjega služabnika Andreja Majcna. Potem je sledilo predavanje

PREDAVANJE SALEZIJANCA G. DR. ALOJZIJA SLAVKA SNOJA

V svojem predavanju je Alojzij Slavko Snoj spregovoril o svetosti, svetnikih, misijonih, postopkih za beatifikacijo, pa tudi o samem Andreju Majcnu in postopku za njegovo kanonizacijo.

- s svetniki je pogosto težko živeti (»En svetnik ima ob sebi sto mučencev«).

- papež Pij XI. – okrožnica o misijonih. V času njegovega papeževanja so se pogoji za odhod v misijone precej izboljšali. Glavni moto okrožnice je bil »Pojdite in učite vse narode«.

- skupaj z duhovniki misijonarji začnejo v misijone hoditi tudi laiški misijonarji (tako kot so tudi dr. Janeža povabili v misijone na Kitajsko, kjer je deloval skupaj z msgr. Kercem).

- vsakdo, ki je krščen v Cerkvi, je poklican, da je misijonar. Po krstu je maziljen s krizmo in dobi darove Svetega Duha. Nismo vedno poklicani, da bi misijonarili na izredne načine, ampak predvsem z običajnim, vsakdanjim življenjem.

- Andrej Majcen je zelo vzpodbujal prihod laiških misijonarjev.

- ko govorimo o svetnikih, govorimo predvsem o polnosti njihovega življenja, ki ga izpolnijo z Božjo pomočjo.

- pri mučencih gre za pričevanje za vero  - gre za pričevanje življenja, ki je bilo posvečeno Bogu. S svojim življenjem pričujejo za vero in za Boga.

Pri svetnikih ugotavljamo njihove junaške kreposti krščanskega življenja (vera, upanje, ljubezen, uboštvo, čistost, pokorščina, zmernost, pravičnost…). Pri junaških krepostih gre za to, da pri svojih dobrih dejanjih za druge ne računaš s povračilom. Vsak svetnik mora imeti vonj po svetništvu, izpolnijo svoje krščansko življenje v sluhu svetosti.

- kadar Cerkev začne s kanonizacijo nekega kandidata za svetnika, vedno pridejo na pot tudi kakšna znamenja in milosti, po katerih vemo, da je postopek vredno pripeljati do konca.

- Andrej Majcen je živel sveto, do konca predan Bogu, srečen, da je lahko kaj dobrega storil ljudem. Rojen je bil leta 1904 v Mariboru. Leta 1935 je odšel v misijone na Kitajsko, pozneje pa v Vietnam in med letoma 1976 in 1979 na Tajvan. Leta 1979 se je vrnil v Slovenijo (na Rakovnik), kjer je živel do svoje smrti leta 1999. delo v misijonih se vedno splača, tudi če se sadovi dela v misijonu ne vidijo takoj in tudi če smo tam preganjani.

- čudeži so moralne narave (npr. spreobrnjenje človeka) in fizične narave (npr. čudežne ozdravitve). Čudež je posebno znamenje z izredno težo ali nenavadnostjo, ki presega človeško upanje in presega dognanja zakonitosti narave. Čudež  mora imeti lastnosti: - ko gre za ozdravitev od težke bolezni in se ozdravitev znanstveno ne da razložiti. Ozdravitev naj bi se zgodila v trenutku, nenadoma, neposredno. Šlo naj bi za trajno ozdravitev.

DELO PO SKUPINAH

- OVREDNOSTENJE PETLETNEGA DELA ŽPS PO ŽUPNIJAH

- župnije, v katerih živimo, se med seboj zelo razlikujejo, nekatere so mestne, druge podeželske, zato so tudi pristopi za motivacijo kristjanov v njih različni.

- v ŽPS gre za načrtovanje dela v župniji čez leto.

- župnik v župniji sam težko kaj naredi, če nima podpore faranov, zato je vedno potrebno iskati stične točke med župnikom in farani.

- v naših župnijah se veliko dogaja, tudi skupine so precej aktivne. Poudarki so predvsem na dobrodelnosti (Karitas), romanjih, pevskih zborih, skavtih, mladini…Včasih se katera od skupin ukine, hkrati na lahko vznikne kakšna nova skupina (glede na potrebe v župniji).

- pri srečanjih za ŽPS se je uporabljal Priročnik, ki ga je izdala Pastoralna služba

- po odhodu župnika je ŽPS poskrbel, da je njegov naslednik lahko nadaljeval z delom. Pomaga pa novega župnika tudi uvajati v pastoralno delo župnije. 

- ŽPS pomaga župniku tudi pri gospodarskih odločitvah, ne le pastoralnih

- ŽPS daje nove pobude (1x mesečno družinska sveta maša, srečanja za bralce)

- težave pri vodenju programov. Nekateri člani ŽPS ne prihajajo na sestanke. Težava tudi z veliko migracijo članov župnije. So pa tudi pozitivne stvari: izleti, prireditve, čajčki po maši farane povežejo. Porodi se tudi medžupnijsko sodelovanje (npr. izmenjave pevskih zborov).

- v cerkvi manjka srednja generacija.

- farani imajo duhovnike še vedno pretežno radi in jih spoštujejo. Če jim je dober zgled, jih to spodbuja k pastoralnem delu.

- NA KAJ MORAMO BITI POZORNI PRI IZBIRI NOVIH KANDIDATOV ZA ŽPS?  KDO NAJ IZBIRA IN KDO NAJ BO IZBRAN?

- Člane ŽPS pokliče in izvoli tudi sam Bog, na to ne smemo pozabiti. Pri presojanju, kdo naj bo član, pa se držimo kriterija, da je potrebno, da so farani, ki bodo člani ŽPS, pripravljeni delati za dobro župnije in pripravljeni tudi prevzeti odgovornost. Nima veliko smisla, da nekdo, ki samo sedi na sestankih ŽPS, sploh je član ŽPS. Člani ŽPS naj se tudi zavedajo, da so predvsem posvetovalni organ župnika, ki župniku pomaga pri vodenju župnije. V nekaterih župnijah je smiselno, da se sestavi kandidatne liste za izvolitev novih članov ŽPS, ni pa tak način primeren za vse župnije – marsikje je bolje, da ljudem damo možnost, da sami podajo predloge, kdo bi bil primeren za članstvo v ŽPS. Za način izbire preko kandidatnih list se še nismo odločili. Župnik ima v vsakem primeru možnost, da tudi sam predlaga določene farane za člane ŽPS. Nekateri farani pa bodo člani ŽPS že po svoji funkciji (službi) v župniji. Župniki so prejeli priporočila, po katerih naj se ravnajo pri izborih v ŽPS.

- pri uresničevanju zastavljenih ciljev, sploh dolgoročnih, nismo uspešni. Mnenja nekaterih članov ŽPS niso vedno upoštevanja, tudi zato nekateri člani odpadejo in ne hodijo na seje. Nekateri pa raje manj sestankujejo in več delajo. 

- člani ŽPS naj bodo odprti za dobro. Pomembno je ustvarjati pripadnost župniji. Vsak faran, ki je pripravljen delati v dobro Cerkve oz. župnije, je lahko član ŽPS. Pomembno se je zavedati tudi, da lahko župnija dobro deluje, kadar v njej obstajajo močne majhne skupine.

- odgovorni smo za vse župljane, tudi za tiste, ki ne pridejo v cerkev. Odkrivajmo nove pristope, izobražujmo se, ne ukvarjajmo se sami s sabo. S silo se nič ne doseže, rast v vere je odvija postopoma, včasih nam k rasti pripomore tudi padec.

Po srečanju se nam članice Župnijske Karitas Izlake pripravile agape. Bili smo lepo sprejeti, zato smo se še kar nekaj časa zadržali v pogovoru.

20. januar 2020                      Marko Avsenik, dekanijski animator za ŽPS dekanije Ljubljana – Moste