Koristne povezave:

Kogar zanima v zvezi z zakonskimi skupinami, šolo za zakon, duhovnimi vajami, si lahko prebere na:

http://www.diz.si/

https://iskreni.net/index.php

http://24kul.si/

http://www.zavod-zivim.si/

TEDEN DRUŽINE - 2016  

Bill Donaghy, Pet načinov, kako živeti teologijo telesa v družini (Vir: tobitinstitute.org)

Nedavna apostolska spodbuda papeža Frančiška Amoris laetitia (Radost ljubezni) je na zelo lep, intimen način povzela, kaj bi morala biti teologija telesa kot zakonska in družinska duhovnost.

Z resnično nežnostjo papež kaže, kako je v intimnem vrtu človeške družine teologija telesa tista, ki prva vstopa na zemljo človeške zgodovine in pomaga našim osebnostim rasti, dvigati se in cveteti v svetu. Zakon in družina omogočata, da se radost ljubezni utelesi.

Za izhodišče bom vzel nekaj misli iz Amoris laetitia, da pokažem pet načinov, kako lahko začnemo utelešati to teologijo telesa v družini. Začnimo s tem začetnim srečanjem, ki človeško ljubezen naredi meso; občestvom ljubezni med moškim in žensko.

1. Ljubite zakonca

»Erotična razsežnost ljubezni … mora biti videna kot dar od Boga, ki bogati odnos zakoncev … »čista, neponarejena potrditev«, ki razodeva čudovite stvari, ki jih je sposobno človeško srce. Tako se, četudi zgolj trenutno, lahko počutimo, da se je »življenje izkazalo za dobro in srečno.« (AL 152)

Pogosto slišimo, da je najboljši način, kako ljubiti otroke v tem, da ljubimo njihovo mater ali očeta, da ljubimo vir, iz katerega ta družina izvira. Pokazati resnično pozornost zakoncu, biti hvaležen za »čudovite stvari« v njem, o čemer govori papež Frančišek, pomeni razodevati otrokom obraz ljubezni.

Kolikokrat v teku dneva se pojavijo nestrinjanja, pričakovanja so uničena ali pa preprosto pomanjkanje pozornosti med mamo in očetom na obrazu družine povzroči gube nezadovoljstva? Zato ljubite svojega zakonca, prepoznavajte moško oz. žensko skrivnost v domu in v vašem srcu. Ta tiha ljubezen in njen spoštljiv pogled bosta glasno spregovorila in segla v daljno prihodnost, ko se bodo vaši otroci spominjali, morda z obnovljenim upanjem, silhuete mame in očeta v kuhinji, ali slonečih na vhodu ali nežnega poljuba na kavču ali v kuhinji ali medsebojnega poslušanja. Te podobe bodo navdihovale njihova srca in spodbujale hrepenenje po podobni poklicanosti k ljubezni in občestvu v njihovem lastnem življenju.

2. Naredite svoj dom za svetišče

»V družini ‘ki jo lahko imenujemo domača Cerkev’, posamezniki vstopajo v cerkveno izkušnjo občestva med osebami, ki po milosti izraža skrivnost Svete Trojice… Cerkev je družina družin, nenehno se bogati z življenji vseh teh domačih cerkva.« (AL 87)

Videti družino kot domačo cerkev pomeni na nek način povezati znamenja, simbole in izkušnje župnijske cerkve v prostor in ritem življenja doma. Pod vašo streho bi moralo biti neke vrste sveto spoštovanje ljudi – v pozdravih, ki si jih izmenjate drug z drugim, v prostorih, kjer preživljate skupni čas. Z besedami C. S. Lewisa: »Takoj za samim Najsvetejšim zakramentom je tvoj bližnji najsvetejši predmet, ki se predstavlja tvojim čutom.« Katoliški dom bi moral imeti svete podobe: križ, podobe Svete družine, Naše Gospe, sv. Jožefa (rožni  venec v spalnici in blagoslovljeno vodo pred vhodnimi vrati).

Obenem moramo biti realistični. Vonjave in zvonci »domače cerkve« so precej drugačni od tistih v župnijski cerkvi. »Čas maše« se lahko nenadno spremeni in klic k molitvi pogosto ni na urniku ob istem času kot angelovo češčenje.

Bistvenega pomena je, da je ta prostor kraj, kjer lahko samodarovanje cveti. Miza za večerjo je v nekem smislu oltar, na katerega lahko položimo svoje darove, delimo svoje talente. Zakonska postelja je ta visoki oltar, odet kot Presveto, v katerem se dogaja evharistično darovanje samega sebe, ki daje meso poročnim obljubam. Kot je papež Benedikt XVI. zapisal v Duhu liturgije: »V evharistiji je občestvo, ki ustreza združitvi moža in ženske v zakonu. Tako kot onadva postaneta ‘eno meso’, v obhajilu lahko vsi postanemo ‘en duh’, ena oseba s Kristusom.«

Lahko bi rekli, da pri obeh – občestvu in zakonu – pride do neke vrste zaužitja in rodovitnosti, ki izvira iz gostije darovanjske ljubezni.

3. Učite zakramentalno vizijo

»Otroci potrebujejo simbole, dejanja in zgodbe… najbolje je, da njihovo lastno izkušnjo vere spodbujamo in jim zagotovimo privlačna pričevanja, ki zmagujejo s svojo čisto lepoto… Zato imajo trenutki družinske molitve lahko večji vpliv pri evangelizaciji kot katerakoli veroučna ura ali pridiga.« (AL 288)

Vsak večer svoje otroke blagosloviva z blagoslovljeno vodo, in jih zaznamujeva z znamenjem križa. Nato zmolim Aronovo molitev iz Četrte Mojzesove knjige: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« Nato dodam rahel objem in »lahko noč, ti si dar za nas«. Na njihove roke kanem kapljico dišečega olja sivke ali vrtnice in izrečem: »Naj ti Gospod da olja svojega veselja in zdravja in moči na duši in telesu.« Čeprav so to majhna dejanja, bodo pustila spomin. Zakramentalni dotik, ki prinaša darove stvarstva v dotik z njihovim telesom-osebo, njihovim resničnim jazom, jih pripravlja na bolj učinkovito srečanje z zakramenti Cerkve, s Kristusom samim.

Kot je papež Frančišek zapisal v Laudato si, 233, 235: »Vesolje se razvija v Bogu, ki ga napolnjuje. Ko torej opazujemo list, stezo, roso, obličje reveža, se poglabljamo v skrivnost… Zakramenti so privilegiran način, s katerim si je Bog privzel naravo in jo preoblikoval v posrednico nadnaravnega življenja. Obredni dogodek nas vabi, naj objamemo svet na neki drugi ravni. Voda, olje, ogenj in barve se z vso svojo simbolno močjo spreminjajo v hvalo.«

4. Katehizirajte v jeziku telesa

»Družina je poklicana, da se zbira k dnevni molitvi, prebira Božjo besedo, deleži v evharističnem občestvu, tako raste v ljubezni in postaja vedno bolj svetišče, v katerem prebiva Sveti Duh… Prenos vere na otroke, v smislu olajševanja njenih izrazov in rasti, pomaga vsej družini pri njenem poslanstvu evangelizacije. Naravno se prične s širjenjem vere vsem okrog sebe, celo zunaj družinskega kroga.« (AL 29,289)

Domača cerkev družine je poklicana biti šola svetosti in vse drugo bo prišlo samo po sebi, za to pričajo številne izkušnje. Po družinski vzgoji v veri postanemo kruh za vse. Kot piše Mike Aquilina: »Družina je veliki katekizem, ki ga je Bog dal svetu. Vse življenje se učimo, kako ga brati in ga v molitvi premišljevati.«

Vsaka družina, vsak dan nam daje priložnost, da veri damo vsebino, da objamemo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so dejanja darovanjske ljubezni usmerjena k človeški osebi, sestavljeni iz telesa in duše. Od skrbi za otroka, menjavanja plenic, pomirjanja srca, ki se trese zaradi nočne more, do živete izkušnje, o kateri se odprto pogovarja z vprašujočim najstnikom, poslušanjem iščočega dvajsetletnika ali nasveta mladoporočencu; vsak blagoslovljeni stik z osebo je dogodek, ki lahko uči teologijo telesa. Kajti v vsaki besedi in dejanju govorimo: »Ljubim te, služim ti, pozoren sem na teologijo tvojega telesa in tvoj klic v občestvo z drugimi in z Bogom samim.«

Živeti, dihati katekizem družine je pogosto bolj poslušati, gledati, čutiti kot pa dogmatične disertacije ali učne ure. Je teologija, ki diha skozi telo, navdihnjena z Duhom ljubezni.

5. Živite v lepi zmedi z usmiljenjem

Iskreno povedano, zame in mojo ženo Rebeko, poskusi »uspešno« živeti teologijo telesa z najinimi štirimi otroki, vsem manjšimi od osmih let, lahko postanejo zmeda. Veselje ljubezni prodre globoko, toda mir prihaja v kratkih prebliskih, včasih v najkrajših trenutkih med burnimi zahtevami malčkov. Toda Preg 24,16 pravi: »Kajti sedemkrat pade pravični in spet vstane« (jaz bi to lahko mimogrede podvojil!).

Dojeti morava, da mora biti ideal, ki ga želiva doseči, nekaj realnega. In zvestoba je boljši cilj kot uspešnost. Kot je dejal papež Frančišek ob koncu svetovnega srečanja družin leta 2015: »V družinah so težave. V družinah se prepiramo; v družinah včasih letijo krožniki, v družinah nam otroci povzročajo glavobole. Da ne omenjam tašče. Toda v družinah … je vstajenje … družina je tovarna upanja, upanja v življenje in v vstajenje.«

V tem letu usmiljenja molimo za potrpežljivost in Božjo milost, da nas bo Bog vodil skozi boje, padce in srečo, ki so pogosto v naših družinah prepleteni. Živimo »pashalno skrivnost« v in po naših družinah in tako pomagajmo svetu okusiti in videti veselje ljubezni!

»Ljubezen je praznik. Ljubezen je veselje. Ljubezen nam pomaga iti naprej.« papež Frančišek

Jean Galot