Čudovita izkušnja romanja po Sveti deželi

Romanje v Sveto deželo je bilo moja dolgoletna želja še iz otroških časov. Pravzaprav od prvega razreda, ko je moj katehet postal pokojni župnik Vinko Čampa. O Sveti deželi je pripovedoval z velikim navdušenjem. Zdi se mi, da jo je obiskal kar nekajkrat. Od tam je vedno prinesel različne kaktuse, ki so krasili vhod v farovž, in kar nekaj kamnov, ki še danes krasijo jaslice. 

Ko sem lani na nenavaden način med prometno nesrečo, ki se je končala, hvala Bogu, samo s praskico na mojem motorju, spoznala Valerio, Rusinjo, ki živi in dela v Izraelu, se je želja še okrepila. Navdušil me je tudi naš gospod župnik Marko, ki se je lansko leto tako zelo veselil obiska Svete dežele. Hvala Bogu, potolažil je tudi mojo mami, da je v Izraelu varno in da lepo poskrbijo za romarje.

Tako je želja v meni rasla in dokončna odločitev je padla lani oktobra, ko sem poromala v Assisi. Tam sem spoznala gospodično, s katero sem delila sobo in skozi pogovor je nanesla beseda tudi o Sveti deželi. Ta gospodična se piše Čampa! Vse skupaj sem vzela kot jasen signal, da je čas, da se odpravim tudi sama v Sveto deželo.  

Spoznali smo se že pred romanjem

Z nami sta bila duhovni vodja msgr. Franci Petrič in vodič Uroš Urbanija iz Turistične agencije Trud. Gospoda Petriča večina pozna kot dolgoletnega urednika tednika Družina. Z nami na romanju je bil tudi vodič Uroš Urbanija, znan novinar in urednik na STA in na Novi TV 24.

Dober teden dni pred odhodom v Sveto deželo se nas je večina romarjev udeležila spoznavnega srečanja z g. Francijem Petričem. Namen srečanja je bil, da se seveda spoznamo ter predvsem miselno pripravimo in prestavimo v Jezusov čas. Že na tem uvodnem srečanju me je g. Franci presenetil s svojim znanjem in poznavanjem Svete dežele. Presenečal me je tudi še potem, skozi celotno romanje, ko nam je razlagal o Jezusovem pa tudi sedanjem času, ter se nam odkrival tudi kot čisto preprost človek. Govoril nam je tudi o Magdaleni Gornik, katere postulator je postal, in ki jo moji sofanani tudi poznate, saj smo že poromali po njenih poteh.

Dan, ko se je začelo romanje

Na pot smo odšli 12. marca. Ta dan sem res nestrpno pričakovala. V Tivoliju smo se zbrali ob desetih zvečer in se odpravili proti letališču v italijanskem Bergamu. Po pozdravu, uvodnih besedah, molitvi in priporočilu za srečno pot in varno vrnitev, je večina romarjev poskušala zaspati, jaz pa sem se presedla čisto spredaj k vozniku Benotu, šefu Benotoursa, ki sem ga pred tem poznala samo iz pripovedovanj. Z njim sva kalila nočni mir, ko sva se pogovarjala o karitativni dejavnosti in dobrodelnosti, o adventnem vencu, ki je krasil njihov kraj, pa seveda brez »šoferaja« (to je pogovor o težavah in vsakodnevnih izzivih poklicnih šoferjev, med katerimi sem tudi sama), tudi ni šlo. Beno je bil zelo zanimiv sogovornik in pot je, vsaj meni, minila kar prehitro. Na letališče smo prišli zelo zgodaj, saj na cesti ni bilo nekih nevšečnosti, hvala Bogu.

Že takoj na začetku nam je na vodič Uroš razdelil oranžne čepice z napisom Družina, ki so se izkazale za zelo učinkovite, da se je skupina držala vedno skupaj in da kak romar ne bi zataval ter se izgubil v množici.

Vse letališke obveznosti, oddaja kovčkov in vkrcanje v letalo je potekalo mirno in brez zapletov. Ob 6.35 smo končno poleteli proti Tel Avivu, kjer smo srečno pristali ob 11.25. Časovna razlika z Izraelom je ena ura. Let je trajal dobre štiri ure, ki pa so minile zelo hitro. Kmalu sem ugotovila, da je v družbi romarjev cel kup meni poznanih ljudi. Ob meni je sedela ga. Ljubica, ki mi je bila na videz znana. Kmalu sva ugotovili, da se je vozila z menoj na dvojki v Ljubljani (tudi brez LPP-ja ne gre! Med romarji je bil tudi moj upokojeni sodelavec Silvo z ženo Zalko, pa zakonca J., ki sta bila na pogrebu nedavno tragično preminulega g. Gričarja, pa sestrična Marija od mojega bratranca Francija, pa dve vztrajnici, ki se jih spominjam izpred sodišča, in motoristični par iz sosednjih Moravč, pa ga. Marija iz Vodic, s katero sva se srečevali na postnih duhovnih vajah na Brezjah z možem in sestro, pa mami in hči iz Sneberij, g. Borko, ki je akustik in skrbnik bazilike na Brezjah z ženo, še en čudovit par iz Praprotne Police, župnija Velesovo, pa vdova ga. Vilma ... Z nami je bil tudi g. Imre Jerebic, diakon in dolgoletni tajnik slovenske Karitas, kar je bil tudi poseben blagoslov, saj so bile svete maše še dodatno obogatene z njegovimi nagovori ob pozdravu miru.

Ponovno srečanje z Valerijo, prijateljico iz prometne nesreče

Na letališču v Tel Avivu me je pričakala Valeria, s katero sva se prisrčno objeli ob ponovnem snidenju. Nikoli ne bom pozabila prvega stika z njo. Ob padcu z motorjem je dobesedno skočila iz svojega avta in mi, krhka in drobcena kot je, pomagala dvigniti 200 kg težak motor. Pri tem pa me je zaskrbljeno in s prijaznim tonom spraševala, če sem v redu: »Are you ok? Si v redu?« Naš sodobno opremljen bus in muslimanski voznik ter lokalna vodička Berta so nas že čakali, tako da sva se z Valerio poslovili in si obljubili, da ostaneva v stiku in se, če bo le mogoče, še kdaj srečava.

Prvi stik z Izraelom

Z letališča smo se odpeljali proti Tel Avivu, sodobno mesto ob Sredozemskem morju z visokimi stolpnicami ameriškega videza. V prevodu pomeni Tel Aviv »grič pomladi«. Tukaj je nastal leta 1909 prvi Kibuc, nekakšna Judovska zadruga. Zelo blizu je mestece Jaffa. Vsi poznamo pomaranče in pomarančne piškote Jaffa, kajne? Mi smo se jih v naslednjih dneh prav v tem istoimenskem mestecu do sitega najedli.

V Jaffi je nekaj časa preživel tudi apostol Peter. V hiši strojarja Simona je med spanjem doživel razsvetljenje, ko mu je bilo oznanjeno, da naj začne veselo novico - evangelij tudi ne-Judom, torej, poganom. Hišo obnavljajo, zato smo si jo ogledali samo od zunaj, med sprehodom po ozkih mestnih uličicah, ki postajajo vse bolj zatočišče umetnikov. Mi smo imeli prvo sveto mašo v cerkvi Petrovih sanj. Dana mi je bila čast, da sem lahko prebrala berilo, berilo iz Apostolskih del, ko je Peter obudil Tabito, kar v prevodu pomeni »Gazela«. Že prvi dan je bilo čustveno doživetje močno. Spraševala sem se, le kaj me še čaka v naslednjih dneh.

Res smo pozno popoldan prečkali mejo med Izraelom in novonastalo državo Palestina. Kontrolna točka in visok 10-metrski zid, obdan z žico in varnostnimi kamerami sprva vzbujajo kar malo nelagoden občutek. V naslednjih dneh sem med sproščenim pogovorom z ostalimi romarji na ta občutek skoraj pozabila. Morda tudi zato, ker je prečkanje potekalo vedno gladko in brez nepotrebnih zapletov.

V Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva

Prvi večer smo se namestili v hotelu Betlehem v samem središču mesta, kjer se je rodil Jezus. S cimro Heleno (zanimivo, kajne, Heleno, saj prihajam iz župnije njene zavetnice!) sva dobili sobo s teraso in pogledom na Betlehemske poljane. Predstavljala sem si neskončne gričke z ovcami in pastirji, v resnici pa je vse pozidano in poseljeno.  Razblinila se je ta idilična otroška predstava. A sredi noči, ko sem stopila na balkon, je med hišami vladal mir in spokojna tišina. Si predstavljate sredi mesta čisto blaženo tišino, nebo pa posuto s čudovitimi zvezdami in obsijano z luno? No, v Betlehemu sem doživela ravno to. Počutila sem se kot nagrajeno za poprejšnje »razočaranje« o otroški predstavi Betlehemskih poljan.

Zjutraj smo poromali v baziliko Jezusovega rojstva, se podali v samo votlino in se kleče dotaknili srebrne zvezde, ki označuje kraj Jezusovega rojstva. Tukaj smo zapeli Sveto noč (jaz samo v mislih, saj so me oblile solze). Da mi je bila dana milost obiskati rojstni kraj ljubega mi Brata … Med mašo, v neposredni bližini Kristusovega rojstva, v votlini Jožefovih sanj, smo razmišljali o tem, kdo je Jezus. Čudodelnik? Reformator? Zdravnik? Socialni delavec? Izganjalec hudobnih duhov? ...? Naš brat? Božji sin? Naš Odrešenik? ...? In o tem, kaj Jezus pravi o sebi? Jaz sem Kruh življenja, Luč življenja, Vrata nebeška, Vstajenje in življenje, Pot, resnica in življenje, Trta in mladike. Skromno smo zavzdihnili z besedami Sv. Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede Večnega Življenja …«

Obiskali smo tudi votlino Sv. Hieronima, ki je izhajal iz našega Krasa in je tam, v daljni deželi prevajal Sveto pismo v Jezusovi bližini in v votlini preživel kar 36 let! Ogledali smo si cerkev sv. Katarine, iz katere poteka prenos polnočnice, ter Jezuščka, ki ga lahko samo na Sveti večer ponesejo v votlino Njegovega rojstva. Obiskali smo mlečno votlino v neposredni bližini bazilike rojstva, kjer je Marija hranila Jezusa, pri tem pa je nekaj kapljic njenega mleka poškropilo skalo, ki je sicer rdeča, na tem mestu pa je postala bela.

Zapeljali smo se do cerkve na Pastirskih poljanah, kjer je angel oznanil veselo novico preprostim pastirjem. Leta 1920 je italijanski umetnik in arhitekt Antonio Barluzzi, človek s posluhom za ta kraj, pozidal to cerkev, ki je izredno akustična, okrogla, v obliki stolpa. V njej so pastirske utrdbe s prizori Jezusovega rojstva. Strop je nekaj posebnega, saj je umetnik poizkušal napraviti vzdušje božične noči. Zaradi množice romarjev ni bilo prave intimein tudi ne časa se poglobiti v to veselo oznanilo, ki so ga pastirji bili prvi deležni.

V Izrael, na drugo stran meje

Skozi kontrolno točko smo se zapeljali spet v Izrael, v Ein Karem, kjer smo obiskali cerkev rojstva Janeza Krstnika. Tukaj smo se mimo Marijinega vodnjaka povzpeli do cerkve, ki ohranja spomin na Marijino obiskanje tete Elizabete. Cerkev je v dveh delih, zgornja, kjer so ravno imeli sveto mašo madžarski romarji in smo prav potiho občudovali mozaike na tleh, ter spodnja cerkev. Zunaj smo med mnogimi drugimi svetovnimi jeziki našli tudi tablo z napisom Magnifikat v slovenščini, kar dokazuje na naše, slovensko množično romanje v te Svete kraje. V Ein Karemu smo od daleč občudovali tudi rusko pravoslavno cerkev z zlatimi kupolami, ki jo je nedavno dal zgraditi Putin.

Popoldan smo obiskali muzej holokavsta, spominski center Yad Vashem, datoteko žrtev. Šest milijonov Židov so nacisti uničili, od 1,5 milijona otrok! Vse nas je pretreslo, tukaj so zgodbe resničnih ljudi, fotografije, imena … Še nebo je jokalo tisti dan! Padal je dež, ki pa je pravi blagoslov za te kraje.

Oljsko goro tiha noč pokriva

Po obilnem zajtrku smo se skozi kontrolno točko odpeljali v Jeruzalem, na Oljsko goro, ki je na nadmorski višini 810 m. Obiskali smo svetišče Jezusovega vnebohoda. Danes je tam muslimanska mošeja, romarjem dovolijo ogled za plačilo.

Podali smo se v karmeličanski samostan Oče naš, ki stoji na kraju, kjer naj bi Jezus naučil učence moliti. Plošče s to molitvijo krasijo cerkev in samostanski vrt v jezikih narodov z vseh koncev sveta. Tudi tablo v slovenščini smo našli, v cerkvi poleg kipa Marije na zadnjem delu. Prvi slovenski romarji so se podali na to pot že leta 1910.

Sprehodili smo se do razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na celotno panoramo starega dela Jeruzalema, in imeli pravi pravcati »fotosešn«. Spustili smo se do cerkve Dominus flevit, ki je pozidana v obliki solze. Tukaj je Gospod jokal nad usodo Jeruzalema, mi pa smo imeli sveto mašo. Sveta maša je bila darovana za nedavno pokojnega gospoda Lojzeta, moža soromarke Vilme. Te svete kraje sta skupaj obiskala pred dvema letoma in pokojni mož si je želel te kraje še enkrat videti. Sveta maša se nas je globoko dotaknila. Med pridigo smo se spraševali in razmišljali o trpljenju in njegovem smislu. O tragični ujetosti minevanja. Smo res samo paket, ki se ga od rojstva pošlje do smrti? Kaj iščemo? Kakšni so naši cilji? Po kateri in kakšni poti hodimo? Osmislitev našega tuzemskega bivanja ... Jezus je križ sprejel v celoti in ga osmislil! Križ častimo, ker smo po Njem odrešeni in ozdravljeni! V Križu je rešitev, je naše edino upanje, Križ častimo kot sidro vere, sidro upanja in prestol ljubezni ... Po tej sveti maši se mi je ga. Vilma zdela kot prerojena, kar je tudi kasneje sama priznala. Zadihala je lažje in s polnimi pljuči. Zaupala nam je, da se je težko odpravila na to romanje brez moža, s katerim sta se odlično razumela. Mislila je, da ne bo zmogla in da bo samo jokala. Očitno je bil njen mož v mislih z njo in z nami vsemi. G. Franci pa se je pošalil, da ji je turistična agencija zaračunala zgolj in samo eno osebo. Med sproščenim klepetom smo se spustili po pobočju Oljske gore do vrta Getsemani s tisočletnimi oljkami in cerkvijo Gospodovega trpljenja. Obiskali smo votlino izdajstva in cerkev Marijinega groba. Mimogrede nam je g. Franci zastavil nagradno vprašanje brez nagrade, zakaj imajo vse stropne luči okraske zgoraj v obliki jajc. Ko smo se spuščali in nato vzpenjali po strmih stopnicah do votline Marijinega groba, smo ogledovali te luči in iskali odgovor, ki ga seveda nismo našli, vsaj ne pravega. Ta je čisto preprost, logičen in praktičen. Vam ga zaupam ali ga boste sami odšli poiskat v Jeruzalem?

Stari Jeruzalem in Kristusovo trpljenje

Pot smo nadaljevali v stari Jeruzalem. Vstopili smo skozi Štefanova vrata, ki jih imenujejo tudi Ovčja, pa tudi Levja. Pomešali smo se med muslimani, ki so odhajali v mošejo, opravljat svoje obrede, saj je bil ta dan petek, ki je za njih svet dan. Na ulicah je bil poostren nadzor policije in vojske v popolni bojni opremi, pa menda so bili vojaki tudi v civilu, pomešani med množico romarjev. Naše dobro vidne oranžne čepice so res izstopale in cela skupina je ostala skupaj.

Ustavili smo se pri cerkvi sv. Ane in kopeli Betezda. Pot nas je vodila do cerkve Ecce Homo, Glej, človek, kjer je Pilat obsodil Jezusa. Tukaj smo v tihoti in zavetju cerkve pred množico, začeli moliti križev pot ter ga nadaljevali po Vii Dolorosi, med pisano množico romarjev, trgovcev in malih trgovinic. Priznam, nisem bila najbolj zbrana in osredotočena na Kristusovo trpljenje. Prišli smo do Božjega groba in Kalvarije – Golgote. Med prerivajočo množico smo potrpežljivo čakali na vstop v Božji grob. Po štirje naenkrat smo skoraj po kolenih spoštljivo vstopali na kraj, kjer so Jezusa položili v grob. Na hitro sem se pokrižala in že nas je grški pravoslavni pop priganjal naprej. Po ozkih in strmih stopnicah sem se povzpela na Kalvarijo. Nisem se drenjala z drugimi romarji točno na kraj, kjer so križali našega Gospoda. Zadostovala mi je že bližina tega svetega kraja, kjer je Jezus umrl na križu za naše grehe, zaradi mojih grehov in za mojo, našo odkupitev. Pokleknila sem in solze so mi privrele na lica same od sebe in mi spet tečejo, ko tole pišem in obujam spomin na ta kraj ... Ne vem, koliko časa sem ostala tu gori, med množico, pa vendar tako sama ...

Spustili smo se še v kapelo sv. Helene, ki jo obnavljajo. Po ozkih ulicah smo se vrnili do Armenske cerkve in v bližini imeli pozno kosilo, falafel pri nekem Armencu za 10 dolarjev. Skozi Židovsko četrt smo se podali do Zidu žalovanja, najbolj svetega kraja ortodoksnih Židov, ki je še edini ostanek veličastnega Salomonovega templja. Opazovala sem množico ljudi, ki se je drenjala ob zidu, špegala na moško stran (zid je ločen na moško in žensko stran), kjer so si morali moški pokriti glavo z značilno judovsko kapico, in seveda ortodoksne Žide pri njihovi molitvi in obrednem priklanjanju. Nek očka je imel s seboj malega sinčka, ki se je precej dolgočasil, a njegov očka se ni dal motiti med molitvijo. Na misel so mi prišle naše mlade družine, naše mamice in očki ter naši malčki.

Po glavni ulici smo se počasi pomikali proti Jafskim vratom. Nakupili nekaj spominkov in barantali s tamkajšnjimi trgovci za ceno. Naenkrat sem v množici zaslišala svoje ime. Bila je Valeria! Spet sva se prisrčno objeli in pozdravili. Ah, to moje pomanjkljivo znanje angleščine. Očitno je bil na delu Sveti Duh in sva se kar veliko pomenili.

O oznanjevanju v Sionu

Četrti dan smo se zjutraj odpeljali v Jeruzalem, kjer smo obiskali krščanski Sion. Ogledali smo si dvorano zadnje večerje, ki je sedaj tudi mošeja, romarjem pa je dovoljen vstop, ko plačajo vstopnino. Ogledali smo si veličastno in mogočno cerkev Marijinega zaspanja, Dormitio, ki je v lasti Nemcev.

Sveto mašo smo imeli v bližini dvorane zadnje večerje na krščanskem Sionu. Premišljevali smo o Binkoštih - oznanjevanju. Svete evharistije ni brez ljudstva – je z ljudstvom in za ljudi. Kristjani se zbiramo iz vere v Jezusa in s tem izpričamo našo ljubezen do Njega. Sveti Janez Pavel drugi se je rad mudil pred tabernakljem, pred Njim, ki je dar Njega samega in mu je bilo vedno prijetno. Sveta mati Tereza, ki je sebe darovala najrevnejšim, je rekla: »Ko pogledamo križ, vidimo, kako nas je Jezus ljubil! Ko pogledamo tabernakelj, vidimo, kako nas Jezus ljubi zdaj!«

Nadaljevali smo z ogledom cerkve Gallicanto, cerkve petelinjega petja in Petrove zatajitve Jezusa. Cerkev je v lasti Francozov in stoji na mestu Hajfove hiše, kjer je bil Jezus v ječi. Ohranjene so stopnice iz prvega stoletja, ki so vodile proti potoku Cedron. Zdaj mi je jasno, zakaj »Oljsko goro tiha noč pokriva in zakaj potok Cedron žalostno šumlja in se bleda luna za oblak skriva ter zvezdica nobena ne miglja…«

Na poti skozi Armensko četrt smo srečali sprevod grških pravoslavnih dostojanstvenikov, ki so se pripravljali na nedeljo, kar je bil tudi svojevrsten dogodek. Popoldan smo se zapeljali skozi novi del Jeruzalema, kjer smo uzrli tudi judovski parlament Kneset. Sledil je povratek v hotel in večerja ter nočitev.

Jezus, Gospodar življenja

Zjutraj smo najprej obiskali Betanijo ter se spomnili Jezusove obuditve prijatelja Lazarja. Tukaj smo imeli tudi sveto mašo. »Ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl!« je Marta poočitala Jezusu. Jezus se je zjokal, zaradi hudobije, zaradi vzroka in ne posledice! Jezus bi jokal tudi danes ... Spomnimo se evtanazije, opravljenih splavov, vse količine greha, ki ga svet grmadi dan na dan. Ne moremo ubežati pred sovražnikom, pred smrtjo, pred razkrojem. Lazar ni mnogo pridobil, moral je še enkrat umreti, pridobili pa smo mi, ker je Jezus Vstajenje in Življenje. On je Gospodar življenja!

G. Franci je pridigo zaključil z verzom z nekega gorenjskega nagrobnika iz Prešernovih časov: »Prečudna v grobu je tema, le svete vere žarki mili to noč nam bodo razjasnili. Gospod življenja moč ima!«

Obnova krstnih zaobljub v krajih ob Mrtvem morju

Zatem smo pot nadaljevali v smeri proti Mrtvemu morju. Ustavili smo se v najstarejšem mestu na svetu, Jerihi, kjer smo barantali za južno sadje in datlje, si privoščili lepotne kreme, kjer sem za trenutek postala celo model in si s tem zaslužila kar tri kreme, ter z mojo angleščino pomagala starejšim romarkam pri pravi izbiri krem, kakršnih si je zaželela že Kleopatra. Ustavili smo se tudi pri Zahejevem drevesu, ki ni smokva, ampak sikomora, in kjer smo naredili eno izmed številnih skupinskih fotografij.

Obiskali smo Qumran, kjer je beduinski pastir našel v eni izmed številnih votlin znamenite Qumranske zvitke. G. Franci nam je nekaj povedal o življenju Esenov, ogledali pa smo si tudi arheološki prostor, kjer je živela esenska skupnost. Zazrli smo se proti votlini, kjer so našli prvih sedem zvitkov. 

Pot smo nadaljevali mimo ogromnih nasadov dateljnovih palm proti reki Jordan, v kraj Jezusovega krsta. Obnovili smo krstne zaobljube, pomočili roke v reko, opazovali pravoslavne v belih oblačilcih in potapljanju v mrzlo reko in se predvsem čudili majhni, nizki gladini nekoč mogočne reke. G. Franci nam je pojasnil, da je to edini vodni vir, ki ga vsi izčrpavajo za namakanje in vsakdanje življenje. Predvsem Izraelci puščavo spreminjajo v rodovitno prst, kar pa je tudi posledica upada gladine Mrtvega morja, kamor smo se v nadaljevanju podali. Mrtvo morje je najbolj slano morje na svetu, ki leži v zemeljski depresiji, kar 420 m pod morsko gladino. Ustavili smo se na eni izmed urejenih plaž in preizkusili, kako gosta je voda. Občutek lebdenja v vodi je neverjeten! A Bog ne daj, da voda pride v stik z očmi, peče kot sam hudič! Tudi to sem izkusila. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi preizkusila tudi slanost na jeziku. Po nekaj časa mirnega lebdenja v vodi smo prišli na idejo, da bi se šli namazat po celem telesu z zdravilnim blatom. Prednjačila je ga. Marinka, ki je namazala celo g. Imreta. Bili smo razigrani kot otroci, vodič Uroš pa nas je pofotkal. Res lušno in zanimivo doživetje v sproščenem nedeljskem popoldnevu.

V pristaniškem mestu Haifa

Šesti dan smo se zadnjič zbudili v Betlehemu in se zjutraj odpravili skozi kontrolno točko v Izrael. Mimogrede smo si ogledali novonastalo naselje Novi Modin, naselje, namenjeno mladim družinam. Država na ta način vodi družinsko politiko in tako motivira mlade, da ostanejo v Izraelu in da ne pobegnejo s trebuhom za kruhom po svetu.

Ustavili smo se v Cezareji, si ogledali arheološke izkopanine, ostanek amfiteatra in ostanek akvadukta, ki je bil speljan iz pogorja Karmel in je tako Cezarejo oskrboval z vodo. Mimo pogorja Karmel smo prispeli v Haifo, ogromno pristaniško mesto.

Nek stereotip o državi Izrael pravi, da se Tel Aviv, kjer je ogromno visokih stolpnic, zabaviščnih centrov in nakupovalnih središč, zabava, mesto Jeruzalem moli, mesto Haifa pa dela. V Haifi je bila v 50-ih letih 20. stoletja zgrajena prva podzemna železnica, velja za svetovljansko mesto z veliko strpnosti. Mi smo si mesto ogledali z vrha gore Karmel, z razgledne ploščadi v bližini karmeličanskega samostana ter cerkve Stella Maris, kar v prevodu pomeni Morska zvezda. Tu je tudi votlina preroka Elije. Ustavili smo se še na razgledni točki s pogledom na prelepe Bahajske vrtove in s krasnim razgledom na celotno lepo urejeno mesto. Spustili smo se v samo središče mesta ter se še od spodaj navzgor ozrli na res prekrasne Bahajske vrtove ter nato pot nadaljevali proti Nazaretu.

Nazaret, Marijino mesto

V Nazaretu smo z ogledi začeli pri Marijinem vodnjaku. Peš smo se sprehodili do veličastne bazilike Marijinega oznanjenja in cerkve sv. Jožefa. Na vrtu pred baziliko smo na zidovih ogledovali podobe Marije. Našli smo tudi slovensko, hrvaško, makedonsko in bosansko. Vsak narod se izroča in priporoča Mariji v božje varstvo! Tukaj, v baziliki Marijinega oznanjenja, v zgornji cerkvi, nad votlino, kjer je nadangel Gabrijel sporočil Mariji veselo oznanilo, smo imeli sveto mašo. Premišljevali smo, kako in kam, kako ravnati, saj smo ljudje večni in nemirni iskalci, kako uspeti, kje najti pomoč, kako na najboljši in najlažji način priti do sreče, lepote, uspeha ... Žal, vedno samo, kako osrečiti sebe, na Boga in Njegov načrt pa pogosto pozabljamo v nenehni naglici za pehanjem slepe in navidezne sreče ... Na misel mi je prišel turški pregovor, ki pravi, da ko človek kuje in dela načrte, se Bog krohota. Slovenski pregovor pa pravi, da človek obrača, Bog pa obrne! Najlepši zgled sprejemanja Božje volje nam je lahko Marija. Angel jo je povabil k Božjemu načrtu, bila je vznemirjena, o vsem tem je premišljevala ter odkrito spraševala angela ter naposled sprejela Božjo voljo. Tudi nam je to lahko odličen recept za spoznavanje Božje volje, saj ima za vsakega izmed nas Bog načrt. Vera ni neko slepo zaupanje, napačna ponižnost s sklonjenimi hrbti, ampak je zagotovilo, da Bog skrbi za nas. Zato naj se ne bojimo premišljevati o Božjem klicu, premišljevati, iskati in trkati na Nebeška vrata. Biti moramo odprti za Božji odgovor, ki nam morda ne bo všeč, ne bo po naših željah. Pogumno in odgovorno naj sprejmemo Božji klic, Bog pa naj bo vedno z nami ter naj nas spremlja na vseh poteh in nam pomaga pri vseh odločitvah,

Ta večer nas je čakala še namestitev v hotelu v centru mesta, večerja in celo malo spontanega odklopa in sprostitve.

Jezusovo javno delovanje

Dan smo pričeli z obiskom Kane Galilejske, kjer je Jezus storil prvi čudež – na priprošnjo svoje matere Marije je na svatbi čudežno spremenil vodo v vino. Zakonski pari med nami so si v dvorani ob cerkvi ponovno podali pred pričami svoje zakonske obljube, v cerkvi pa je ravno tedaj potekal poročni obred.

Pot smo nadaljevali ob Galilejskem jezeru, kjer smo obiskali cerkev čudežne pomnožitve kruha ter cerkve Petrovega primata, Tabgha. »Ti si Peter Skala in na to skalo bom postavil svojo Cerkev!«, je dejal Jezus Petru.

Nadaljujemo pot v Kafarnaum, Jezusovo mesto, ter si ogledamo to nekoč slavno mesto, kjer je Jezus preživel velik del javnega delovanja, ko je odšel iz Nazareta. Videli smo Petrovo cerkev, pod njo pa ostanke Petrove hiše in v neposredni bližini davne ostanke shodnice. Veste, zakaj je Peter zatajil Jezusa? Ker mu je Jezus ozdravil taščo. G. Franci je hitro dodal, da je Jezus Petru želel dobro in ne slabo, ker v Svetem pismu piše, da je ona, tašča, potem vstala in mu stregla!

Z avtobusom smo se zapeljali na goro blagrov, kjer se je Jezus zadrževal najraje. Res je čudovito! Cerkev je v obliki osmerokotnika, v spomin na osem blagrov, s katerimi je Jezus dopolnil Staro in postavil Novo zavezo med Bogom in ljudmi. Tukaj smo imeli sveto mašo na prostem, ob petju ptic, občasno pa se je slišalo tudi čudovito petje nekih drugih romarjev. Tudi mi smo zapeli: »V nebesih sem doma!« Tu gori je res čudovito! 

Temelj naše vere so blagri. Rojeni smo za svetost. Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?! Bog je človeka ustvaril za svetost, za polnost. Tako vsak hrepeni po sreči, kristjani tej sreči pravimo svetost. Bog nas po krstu kliče k svetosti. V majhnih stvareh se zori k svetosti, da smo uporniki v današnjem materializiranem svetu. Evangelist Matej je zapisal osem blagrov, ki so mogočna uvertura v Jezusov govor na gori. Kot Jezusov življenjski program postanejo vodilo vsakomur, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni, k Nebeškemu kraljestvu. »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko!« Blagri tako oznanjajo gotovost, da bo Bog v večnosti polno izpolnil naše najgloblje hrepenenje po sreči. Našemu iskrenemu vsakodnevnemu prizadevanju, da živimo blagre sredi preizkušenj in tudi trpljenja skupaj z Jezusom, pa bo vtisnil pečat najglobljega smisla. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi, kakor je naša, v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja ... Blagri so vznemirjali tako Jezusove sodobnike, kot vznemirjajo tudi nas z vprašanjem, ali jih je mogoče v vsakdanjem življenju uresničevati. Mogoče, a ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja sta sv. Janez Pavel II. in Mati Tereza. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu. Sveti Janez Vianey je vzkliknil: »Nikoli mi ne bi bilo žal, da sem veroval, veroval v Boga ljubezni!«

Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Bolj, ko bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja.

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. 

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim, kajti deželo bodo zasedli. 

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. 

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. 

Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. 

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo. 

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in vse hudo o vas lažnivo govorili.« 

Blagor tudi tistim, ki niso videli, pa so verovali. Po res globoko doživeti sveti maši, smo zapluli z barko po Galilejskem jezeru. Ob vkrcavanju na barko nas je pozdravila melodija slovenske himne in dvig slovenske zastave ob izraelski. S pogledom na cerkvico Petrovega primata, gore blagrov ter zelene okolice smo podoživljali svetopisemski dogodek, ko je Jezus pomiril vihar, za tem pa smo si privoščili še Petrovo ribo, ulovljeno v Galilejskem jezeru, in sveže dateljne v bližnji restavraciji Tamar, kar pomeni ograja.

Popoldan smo se zapeljali s taksiji prav do vrha gore ter obiskali baziliko Jezusovega spremenjenja. Tukaj smo zmolili svetli del rožnega venca, ki je naša pot, resnica in življenje. 

1. ..., ki je bil krščen v Jordanu: sad skrivnosti nas uči živeti naš krst tako, da ponavljamo, da se odpovem staremu človeku, tako da začnem ljubiti. »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!«

2. ..., ki je v Kani naredil prvi čudež: sad skrivnosti nas uči živeti in poslušati Njegovo Besedo. »Karkoli vam reče, storite!«

3. ..., ki je oznanjal Božje kraljestvo in klical ljudi k spreobrnjenju: sad skrivnosti nas uči, da moramo vedno znova začenjati ljubiti. »Spreobrnite se in verujte Evangeliju!«

4. ..., ki je na Gori razodel svoje veličastvo: sad skrivnosti nas uči, da se pustimo preoblikovati po Jezusu, da tako živimo za edinost. »Postavimo tri šotore ...« 

5. ..., ki je postavil sveto evharistijo: sad skrivnosti nas uči hraniti se z evharistijo, po kateri postanemo bolj eno med seboj. »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje!«

Na Jožefovo se je dan zaključil še s sveto mašo v baziliki Marijinega oznanjenja v Nazaretu ter sprevodom Jožefove podobe v Jožefovo votlino pod njegovo cerkvijo. Sveta maša je potekala v hebrejščini v somaševanju lokalnih duhovnikov pred votlino, kjer se je nadangel Gabrijel prikazal Mariji. Ne znam vam opisati občutkov, ki so me prevevali ob prejemanju svetega obhajila pred to votlino. To je bila moja zadnja večerja v Sveti deželi in najlepši možen zaključek tega romanja!

Domov s prelepimi spomini

Po zajtrku je sledila vožnja do letališča v Tel Avivu, saj smo osmi dan zaključili romanje. Med »čekiranjem« oz. oddajo prtljage so nas mlade vojakinje zasliševale in spraševale, če smo bili ves čas v skupini, če smo kovčke pakirali sami, če nam je kdo podaril kak spominek, če imamo v prtljagi orožje in kakšne ostre predmete ... Starejšim soromarjem sem pomagala odgovarjati na zastavljena vprašanja v angleščini, ko se je spet pojavila Vareria. Kar prebledela sem, čeprav sem se jo istočasno spet zelo razveselila! A zakaj sem prebledela? Nekaj minut prej mi je g. Franci zabičal, naj se nikar ne hvalim s tem poznanstvom med zaslišanjem, da ne bi imeli brezzveznih sitnosti, ona pa se pojavi za mojim hrbtom! Hvala Bogu, vse se je končalo srečno. 

Ob poldnevu smo poleteli proti Italiji, v Bergamo. Tu nas je zopet čakal Beno z Benotoursa, ki nas je odpeljal v Ljubljano. Med potjo nam je g. Franci osvežil spomin, kje smo bili in kaj vse smo videli, seznanil pa nas je tudi s statističnimi podatki. V prvem dnevu smo prehodili 5,4 km, naredili 8.500 korakov in premagali 10 nadstropij višinske razlike. Drugi dan 9 km, 14.000 korakov in 38 nadstropij, tretji dan 9,5 km, 15.000 korakov in 15 nadstropij, četrti dan 6 km, 9.300 korakov in 28 nadstropij, peti dan 4 km, 6.800 korakov in 19 nadstropij, šesti dan 5 km, 8.000 korakov in 11 nadstropij, sedmi dan 505 km, 9.000 korakov in 9 nadstropij, osmi dan pa 3 km, 8.000 korakov in 4 nadstropja.

Tudi nas romarje je vprašal o naših vtisih o Sveti deželi, kaj nam je bilo všeč in kaj nam bo ostalo v trajnem spominu. Moja cimra Helena je povedala, da smo videli ogromno, zapomnila si bo pa malo – Betlehemske poljane in mogočno baziliko v Nazaretu. Tudi zaradi tega pišem sedaj jaz te spomine. Na zakonca iz Vodic je globok vtis naredila Marijina cerkev v Nazaretu, ki je bila zgrajena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z ogromnimi količinami betona v obliki astronavtskega modula. Gospod fotograf iz Grosupljega je bil šokiran nad številom posnetih fotografij, posnel jih je namreč več kot 2.200! Očaral ga je Kafarnaum, zmotila pa ga je strašna pozidanost in poseljenost te dežele, ki je približno tako velika kot Slovenija, v njej pa prebiva nekje okrog 9 milijonov ljudi. Mojega upokojenega sodelavca in njegovo ženo je očaralo vse, kar je bilo povezano s svetim Petrom, omenila pa sta tudi prvo slovensko romanje s škofom Jegličem z ladjo daljnega leta 1910 in se čudila današnji lahkotnosti premagovanja kilometrov ter lagodnega potovanja. G. Borko, skrbnik ozvočenja Marijinega slovenskega narodnega svetišča na Brezjah, nam je razložil, kako so se prepoznavali prvi kristjani med seboj. Vsi vemo, da z ribo. Povedal nam je, da se ribi po latinsko reče IHTIS, kratice pa pomenijo Isos Hristos Theou Ios Sotir, v prevodu Jezus Kristus Božji Sin Odrešenik. Mariji bo lažje pri molitvi rožnega venca, saj bo sedaj v mislih popotovala po Jezusovih krajih, ga. Majda pa je bila očarana nad Galilejo, ki je vsa zelena in kjer so polja čudovito obdelana. Med nami sta bila tudi oče in sin, ki živita v Nemčiji. Tudi z njima je bila v mislih pred letom dni umrla žena oz. mama, sin pa je izkoristil priložnost in poskušal izboljšati slovenščino. Tudi zakonca iz Grosupljega so očarali vsi evangelijski kraji, njuno romanje je zaznamovala okrogla obletnica zakona. Prvič sta poletela z letalom in nad letom sta bila navdušena. Ga. Ljubico je navduševala arhitektura starega Jeruzalema, zmotila pa so jo nova naselja po gričih, ki so zgrajena kot neke trdnjave z obzidji, za obrambo. G. Franci nam je pojasnil, da Židje gradijo po vrhovih, Arabci pa po dolinah svoja naselja. Svoje vtise je strnil tudi g. Imre, diakon. Všeč mu je bilo lebdenje v Mrtvem morju, ki ga je spominjalo na pozibavanje angelov. Njegovo romanje je zaznamovalo Jakobovo pismo, ki je izrazito karitativno. Ga. Marinka je upokojena babca. Ker rada dela po dežju, jo je prav dež očaral ter se je veselila za tamkajšnje prebivalce. Uživala je na kopanju ob Mrtvem morju, očarala pa jo je gora blagrov. Rekla je, da bo vse skupaj potrebno ponoviti in obnoviti. Franci iz župnije Velesovo, ki je popeljal svojo ženo Andrejo na to romanje ob njeni okrogli obletnici ter zakonskem jubileju, pa nas je kot pravi, klen Gorenjec, vse povabil v svojo župnijo.

Zaključili smo z molitvijo za srečno vrnitev, duhovno obogateni, a telesno izčrpani. Poslovili smo se in si obljubili, da se še kdaj snidemo. Morda že jeseni ponovimo, ko bo spet organizirano romanje v Sveto deželo pod vodstvom g. Francija in direktnim letom iz Brnika.

Dolgujem vam še odgovor na nagradno vprašanje brez nagrade, saj ste prebrali do konca tale moj zapis. Odgovor se glasi: »Zaradi podgan!« Zakaj? Ker so svetilke svetile s pomočjo olivnega olja, le tega so pa žrle podgane, ki so se potikale okoli potoka Cedron, ki je občasno narasel in zalil Marijin grob v votlini. Preprost in logičen ter praktičen odgovor!

Še nekaj vam bom zaupala. In sicer čudež, ki se je zgodil kmalu po vrnitvi. Ob slovesu sem g. Franciju dala za eno sveto mašo v zahvalo, ker mi je ravno toliko dolarjev še ostalo. V soboto zvečer sem dobila njegovo sporočilo, da bo sveto mašo daroval v nedeljo zjutraj ob osmih v stolnici v Ljubljani. To nedeljsko jutro sem se zbudila točno ob osmih (!) in bila tako nekako v mislih pri maši v stolnici. Dopoldan, ravno, ko sva bila na poti k naši farni cerkvi s sinom Tadejem, mi je zazvonil telefon. Klicala je moja dobra prijateljica, ki je učiteljica in ne hodi ravno pogosto v cerkev. Z navdušenjem mi je pripovedovala o duhovniku, ki je maševal ob osmih zjutraj v stolnici ... Svojim ušesom nisem verjela, kar so slišala, in sem jo še nekajkrat začudeno vpraševala, kje je bila pri maši, kdaj je bila pri maši …in, ko sem ji povedala, da sem za to mašo darovala jaz in da je bil g. Franci duhovni vodja romanja, s katerega sem se ravno vrnila, je veselo vzkliknila: »No, ti nisi bila fizično prisotna pri tej maši, si pa telepatsko poslala mene in bila na ta način udeležena!« Hvala Bogu za vse čudovite duhovnike, za vse prijatelje in znance ter vse ljudi, ki me obkrožajo!

Maja Sedej Prosenc