Oratorij 1996

Prijavilo se je 18 otrok, starih od 8 do 12 let. Razkorak v letih ni bil velik in zato je delo lahko potekalo enotno. Druženje se je vsak dan pričelo ob 9. uri. Za večino udeležencev je bilo to prezgodaj, saj so navajeni v počitniških dneh poležati. Kljub zgodnji uri so na jutranjo duhovno misel prihajali točno. Pripravil jo je g. župnik Jože Grebenc. V sredo je Barbara Likovič organizirala izlet v ljubljanski živalski vrt. Pri vodenju sta ji pomagala Helena in Miha, za pomoč so bili zaželeni tudi starši, odzvala se je le ena od mamic. V Ljubljano in nazaj so se peljali z vlakom, do živalskega vrta z mestnim avtobusom. Ta dan je ostal v najlepšem spominu predvsem našim najmlajšim udeležencem.

Naporna sreda je nekatere tako utrudila, da se četrtkovim dejavnostim niso odzvali v polni meri. Klavrno je zgledal samo začetek dneva športnih aktivnosti v telovadnici in na igrišču v Dolskem. V nadaljevanju dneva sta k igram pristopila še voditelja Luka in Mateja in igrišče je bilo polno športnikov. Tekmovali smo v odbojki, dečki proti deklicam. Tekma je omembe vredna, saj smo zmagala dekleta. Rekreirali smo se tudi s košarko, namiznim tenisom ter z ostalimi igrami z žogo. Dekleta so si zaigrale »igre brez meja« in na koncu smo se vsi izčrpani počasi vrnili proti domu.

Pika na »i« k zaključku oratorija je bil petek. Za vzdušje je poskrbel Marjan Tomažič z mladino. Druženje je bilo nekoliko daljše od običajnega, torej ne samo do 15. ure. Štiri skupine so se pomerile v kvizu in igrah. Medalje so si zaslužili prav vsi udeleženci, nekateri pač z več in drugi z manj sreče. »Važno je sodelovati, ne zmagati«. Piknik je uspel tudi zaradi čudovitega vremena. Ocvrti ribji fileti so bili slastni, lubenica sočna. Vsi skupaj – otroci in voditelji, smo ob misli vsega lepega je enkrat konec z nasmehom dodali: Zopet se srečamo drugo leto. Našim mislim so se v nedeljo po ogledu razstave z velikim zadovoljstvom in navdušenjem pridružili še starši udeležencev oratorija.