Farno romanje v Rut in na Tolminsko

Na letošnji dan državnosti smo se farani odpravili na Tolminsko. Zbralo se nas je za manjši avtobus, kar je bilo k sreči tudi prav, ker smo si izbrali pot, kjer bi se večji avtobus težko prebijal skozi ovinke in globeli.

Pot nas je vodila skozi Škofjo Loko in Železnike. Avtobus je zavil v hrib. Opazovali smo lahko hude posledice letošnjega žledoloma. Povsod sama drva. Ovinkov pa kar ni hotelo biti konec. Lotevala se nas je že »morska bolezen«. Nato pa, kot bi se odprla nebesa. Pred nami se je prikazala gručasta vasica Rut s cerkvijo, gasilnim domom in veliko staro lipo. Na začetku vasi nas je prijazno sprejel Zdravko Kemperle, ki je bil rojen v tej vasi, a ga je tako kot mnoge druge življenjska pot odnesla s trebuhom za kruhom v dolino. Z ženo in sinom so se pred leti naselili v Dolskem. Pozdravil pa nas je tudi župnik, ki upravlja to faro.

Kot se za romanje spodobi, smo se najprej Bogu zahvalili za domovino in zanjo molili pri sveti maši, ki jo je daroval naš župnik gospod Marko. Sveto mašo so nam polepšale ljudske pevke iz te župnije, ki tudi sicer redno pojejo pri mašah. Ohranjajo pa ljudske pesmi tega območja. Pred časom so jih izdale na kaseti. Po maši so nam pred cerkvijo zapele še nekaj pesmi iz teh krajev.

Prijetna starodavna cerkvica stoji na vzpetini nad vasico. Posvečena je sv. Lambertu. Pred njo stoji tudi starodavna, več kot 500 let stara lipa, ki je bila požgana, sedaj poškodovana še od žledoloma, a se ne da. Se že obrašča. Pod njo se je v davnih časih dogajalo vaško življenje, tudi sodbe in sprave. Zgodovina Ruta sega v 13. stoletje. Oglejski patriarh Berthold je tja naselil kmete iz okolice Innichena. Priseljenci so na nenaseljenih območjih Baške grape krčili gozdove in naredili pašnike in travnike. Take krčevine, ki so nastale na več krajih so imenovali rut. Od tod izvira tudi ime tega kraja, ki se je najprej imenoval Nemški Rut. Potomci priseljencev so se skozi stoletja poslovenili, vendar priimki prebivalcev pa tudi drugi izrazi kažejo na nemški izvor. Zgodovino tega kraja nam je slikovito predstavil g. Zdravko, z ženo pa sta poskrbela za obilno pogostitev.

Pot nas je nato vodila na drugo stran po dolini Bače proti Mostu na Soči, kjer nas je sprejel vodič Borut Rutar. V letošnjem letu se spominjamo stote obletnice začetka 1. svetovne vojne, ki je najbolj zaznamovala ravno te kraje. Vsak hrib, vsaka kotlina, celo vsak kamen hrani spomine na te hude čase. Vodič nas je popeljal po Mostu na Soči. Odšli smo do rojstne hiše pisatelja Ivana Preglja in do spomenika pisatelju v spomin. V Tolminu smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne, v Modrejcih  pokopališče padlih avstro-ogrskih vojakov in muzej na prostem v Mengorah.

V letošnjem poletju hudi nalivi niso nič neobičajnega, zato smo morali nekatere stvari opazovati le skozi okna avtobusa. Ker pa prazna vreča ne stoji pokonci, smo si naše želodce napolnili v prijazni gostilni v Idrskem. Od daleč smo pozdravili še svetogorsko Marijo, nato pa je sledila še daljša, a zelo udobna vožnja po avtocesti do doma. Hvala g. župniku in g. Zdravku za organizacijo.

Se vidimo naslednje leto na farnem romanju!

Pavla Jemec