Zgodba iz življenja svetega Martina pripoveduje, da se je hudi duh nekoč Martinu ponudil, da mu bo v oporo. Prikazal se mu je v veličastni podobi kralja. Rekel mu je: »Martin, hvala za tvojo zvestobo, toda vedi, da sem tudi jaz tebi zvest. Odslej boš vedno čutil mojo bližino. Lahko se opreš name.« Sveti Martin ga je vprašal: »Kdo pa si?« Hudobec je odgovoril: »Jezus Kristus.« »Kje pa imaš rane?« je hotel vedeti svetnik. »Prihajam iz nebeškega kraljestva,« mu je odvrnil hudobec. »Tam ni nobenih ran.« Sveti Martin pa ga je zavrnil: »Kristusa, ki nima ran, nočem niti videti. Na Kristusa, ki ne nosi znamenj križa, se ne morem opreti.«

Rane, ki jih je Jezus dobil pri križanju so po njegovem vstajenju postale znamenje upanja za ves svet. Apostol Tomaž je želel videti rane, da bi verjel in sprejel sporočilo vstajenja. Tudi mi smo povabljeni, da ob velikonočnem slavju iščemo Kristusove rane. Rane po katerih nas je ozdravil in zacelil vse naše rane. Rane, ki so plačilo za naše grehe. Rane, s katerimi Bog kaže svetu svojo ljubezen. Na Jezusa, ki nosi znamenja trpljenja, se brez težav opremo, saj vemo, da nas v našem trpljenju razume. Ne izgubimo upanja, ne iščimo upanja v dogodkih tega sveta, ampak se zazrimo v Božje rane in tam ga bomo našli.

župnik Primož