Preskoči na vsebino


Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 6

DVOBOJ Z RAZUMNOSTJO MESA       

Če bi se radi ukvarjali samo z vidnimi stvarmi in se okrog njih vrteli, smo podobni vrtavkam in smo v nevarnosti, da pademo. Ker bi bili duhovno premalo v sebi, bi se borili z »razumnostjo mesa«, a naše oči bi bile zaslepljene in ne bi videli  stvari takih, kot v resnici so. Svet okrog nas nam pogosto začasne rešitve predstavlja kot večne, začasne dobrine kot trajne in čez vse poveličuje užitek. Samo tisti, ki je zares ponižen v srcu, te nevarnosti prepozna, zato se, ne glede na zavajanja, odloči za konkretno delo, za služenje Bogu in bližnjemu... Napuhnjen se kot vrtavka vrti zelo hitro. Dvignjen visoko se v strahu, da bi ne padel, ne upa podati v notranjost, kjer bi premislil, v čem je bistvo njegovega življenja… Takemu kroženju okrog svoje osi bi mogli reči tudi »avtonomno blodenje«, saj tak človek hoče biti tudi avtonomen, neodvisen… Ker se ne utegne odpraviti vase, se ne more niti iz svoje notranjosti odpraviti na pot k Bogu. Žalostno se izgublja v samo vidnih rečeh…

Odlok II. vat. koncila Cerkev v sedanjem svetu pravi: »Človek bi moral imeti telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan. Vendar pa človek, ki je ranjen z grehom, občuti v sebi upornost svojega telesa. Že samo njegovo dostojanstvo bi zahtevalo od človeka, da bi poveličeval Boga v svojem telesu (prim. 1 Kor 6, 13-20) in da ne bi dovolil, da bi se telo usužnjevalo zlim nagnjenjem njegovega srca« (glej CS 14,1). Sv. papež Pavel VI. pa poudarja: »Vstajenje Gospoda nam podarja in nas uči, še več, od nas zahteva, novo pojmovanje, novo dviganje in novo posvečevanje naše telesnosti. Drugače na splošno rečeno: zahteva novo čistost. Z Veliko nočjo mora zavladati v nas nov pomen o dostojanstvu našega mesa, tako občutljivega in krhkega. Meso je Božje delo. Meso je tempelj Svetega Duha (1 Kor 5,19)… …Prav iz resnične telesnosti človeka izvira v naši zapleteni psihologiji nekakšen dualizem, nevaren in pogosto grešen dualizem. Nihče ni tako kot sv. Pavel vztrajal pri tej dramatični točki človekovega življenja: »Kajti meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso« (prim. Gal 5,17)... Znotraj nas vlada stalna skušnjava. Nepretrgoma potrebujemo nanašanje na zavest o našem dostojanstvu kot o bitjih, ki so dvignjena k pogovoru in občestvu z Bogom; torej potrebnost vladanja duhovnega človeka nad 'animal racionale'- 'živalskim človekom' (prim. 1 Kor 2,14). Zmeraj moramo prositi Očeta, naj nas obvaruje pred skušnjavo in nam podari moč in veselje ob našem krščanskem preoblikovanju. Naše fizično in duhovno očiščevanje moramo zasidrati v vstalega Kristusa.«

Zato pri sv. Pavlu beremo: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici«… »Mrtvite svoje ude na zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in lakomnost, ki je malikovanje« (Kol 3,1.5)… Če bomo kot nadnaravni in naravni ljudje v svojem srcu že vstali s Kristusom in iskali to, kar je zgoraj, bomo živeli iz Kristusove velikonočne skrivnosti in si nadevali obleko nebeških ljudi (1 Kor 15,44), to je poveličanega Gospoda. Takrat bo tudi naše telo kot sestavni del psihe že v začetni meri deležno Jezusovega vstajenjskega telesa in s tem pobožanstvenja... A ker bo naše fizično telo še vedno podložno biološkim in živalskim zakonom, bo v našem srcu potekal dramatičen boj med duhovnim človekom in ostankom »mesenega« človeka…

Kardinal Koch o novem prevodu Skupne izjave glede nauka o opravičenju

Predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti kristjanov Kurt Koch je v intervjuju za Radio Vatikan spregovoril o pomenu in pomembnosti novega italijanskega prevoda Skupne izjave glede nauka o opravičenju iz leta 1999. Dikasterij za pospeševanje edinosti kristjanov in Svetovna luteranska zveza sta ga predstavila 3. januarja letos.

Razdeljenost lahko postane del zgodovine sprave

»Ne moremo izbrisati zgodovine razdeljenosti, vendar pa le-ta lahko postane del naše zgodovine sprave,« je poudaril kardinal Koch ter dejal, da »Skupna izjava glede nauka o opravičenju iz leta 1999 predstavlja pomembno fazo na poti katoliško-luteranske sprave. Vprašanje, ki je ključnega pomena za naše krščansko življenje – “Kako se pride do zveličanja in kako se ostane v zveličanju?” – je v 16. stoletju izzvalo ostre razprave, ki so vodile v razdeljenost Cerkve. Po stoletjih polemik glede veroizpovedi so mogli leta 1999 katoličani in luterani skupaj sporazumno, kljub različnosti, izpovedati: “ne na osnovi naših zaslug, ampak samo po milosti in v veri v Kristusovo zveličavno delo, nas Bog sprejema in prejemamo Svetega Duha, ki prenavlja naša srca, nas nagiba, da izvršujemo dobra dela, in nas zanje usposablja.” (SI 15)«

V nadaljevanju pogovora je kardinal poudaril, da je bila Skupna izjava glede nauka o opravičenju iz leta 1999 prvotno dvostranski dokument, sad dialoga med luterani in katoličani, zatem pa so ga sprejeli tudi metodisti, anglikanci in reformirane cerkve. Leta 2019 so se predstavniki vseh teh skupnosti srečali na Univerzi Notre Dame v Severni Ameriki, kjer so izrazili svojo pripravljenost, da si bodo tudi v prihodnosti prizadevali za ekumenizem. Vsa besedila, povezana s tem, so objavljena tudi v novi izdaji, z željo, da bi bilo tudi v italijanskem, predvsem katoliškem, svetu bolj poznano to posebno pričevanje o ekumenski spravi.

Ekumenski uvod v izdajo z novim prevodom Skupne izjave glede nauka o opravičenju je poleg kardinala Kocha podpisal tudi generalni tajnik Svetovne luteranske zveze, častiti Martin Junge. Predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti kristjanov je povedal več o tem dejstvu ter o razlogu, da je bil dokument objavljen 3. januarja letos. Takrat je namreč minilo 500 let, odkar je papež Leon X. izobčil Martina Luthra. To dejanje po besedah kardinala Kocha »še naprej predstavlja bolečo rano v zgodovini katoliško-luteranske razdeljenosti. Luthrova obsodba papeža, katerega je poimenoval “antikrist”, je bila prav tako razlog za medsebojno oddaljitev. Svetovna luteranska zveza in Papeški svet za pospeševanje edinosti kristjanov se nahajata pred izzivom, saj morata z ekumenskega vidika pojasniti zgodovinska, teološka in kanonska vprašanja, povezana z izobčenjem Martina Luthra. Ta naloga je bila že pred časom zaupana ekumenski skupini strokovnjakov« in kardinal Koch je izrazil upanje, da bodo v bližnji prihodnosti lahko objavili »Skupno sporočilo«. S tega vidika je po njegovem mnenju prav tako pomembno, da je uvod v novo izdajo podpisal tudi Martin Junge, saj sta tako skupaj pokazala, da obe skupnosti še naprej želita odločno nadaljevati pot sprave pod vodstvom evangelija.

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 5

DINAMIKA ČLOVEKA -VRTAVKE           

Jezus se je rodil, zaživel je med nami, pogumno in z veseljem bi se radi odpravili za Njim na pot. A zanaša nas. Vemo, da mu lahko sledimo, saj čutimo, da ni daleč od nas, kot je rekel sv. Luka v Apd 17,28: »V Njem živimo, se gibljemo in smo«…In Jezus nas je vabil k hoji za njim, povedal nam je priliko o desetih devicah, ki se odpravljajo na Ženinovo svatbo. Od njih je bilo pet pametnih in pet nespametnih... Sv. Avguštin vidi v svoji razlagi v številu pet odnos našega duha do naših peterih telesnih čutov. Pametne device so ohranile prvenstvo duha nad peterimi čuti, nespametne pa ne… V duhu so bedele, imele so duhovno svežino olja. In zaključi: »Petere pametne device pomenijo vse duše, ki bodo vstopile v Božje kraljestvo (prim. Mt 25, 1-13) in Božje kraljestvo bo vstopilo vanje, saj »skozi petero vrat v vsakem primeru vstopi nekaj prek telesa v dušo… Kdorkoli ne dopusti pokvarjenosti, da bi vstopila skozi ta vrata, ta spada v število teh peterih pametnih devic.«

Sv. Tomaž Akvinski v tem smislu razmišlja: »Čutila so psihofizični sprejemniki. Preko njih ostajamo v stiku z zunanjim svetom, iz katerega sprejemamo dobre in slabe informacije. Skrbeti moramo, da skozi nje ne vstopi v notranjost zlo pod videzom dobrega, grdo pod videzom lepega, neresnično pod videzom resničnega.… Dobro in zlo učinkujeta prek čutnih zaznav na našo psihično zmožnost odločanja za dobro ali zlo in tudi na ocenjevalno zmožnost presoje, kaj sploh je dobro in kaj zlo. Dobro (dobrina) vzbuja v duši privlačnost, zlo pa jo odbija (zavrti)… Ob navzoči dobrini se poraja veselje, ob navzočem zlu pa žalost; prihodnja dobrina vzbuja upanje, pred prihodnjim zlom pa se pojavi strah«… Da bi se zmogli odločati za dobro, so nam bile poleg treh božjih kreposti (vere, upanja in ljubezni) poklonjene še štiri moralne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost), ki jih imenujemo tudi kardinalne, ker se vse preostale razvrščajo okrog njih. Te kreposti »so človeško pridobljene. (…) So sadovi in kali nravno dobrih dejanj« (prim. KKC, 1804).

Sv. Tomaž Akvinski poudarja: »Strasti same v sebi niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo dobijo samo toliko, kolikor so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne bodisi zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja upira. K popolnosti nečesa nravno in človeško dobrega pa spada, da razum strasti kroti…«

Človek, ki se želi s Kristusom odpraviti na pot, s moralnimi veščinami (krepostmi) osebno ravna v skladu z dejavnim razumom, zato je prva glavna krepost razumnost. Druga glavna krepost je pravičnost, s katero volja po pravi meri razuma daje vsakomur to, kar mu pripada: Bogu, ljudem, drugim bitjem... Tretja glavna krepost je zmernost, s katero se človek podaja na pot, upoštevaje svoje zmožnosti… In s četrto glavno krepostjo -  srčnostjo - se na tej poti ne zaustavi... V kristjanu so štiri moralne kreposti ne le naravne, ampak tudi nadnaravne. Tako npr. k pravičnosti spada tudi nadnaravna pravičnost do Boga, ki se imenuje krepost »bogovdanosti ali bogoslužnosti« (po latinsko: religio, od tu beseda religioznost). Sv. Tomaž Akvinski pravi še: »Ljubiti se pravi hoteti nekomu dobro«. Vsa druga čustva imajo svoj izvir v tem prvobitnem gibanju človeškega srca k dobremu…

A kaj je »dobro«? Tudi sv. Gregor iz Nise nas poučuje: »Med dobrinami, za katere se prizadevamo, so ene takšne, kot se imenujejo, pri drugih pa je njihovo ime lažno. Niso resnične dobrine tiste, ki nudijo začasen užitek; lahko se nekomu zdijo takšne, za druge pa so nekoristne. Resnične dobrine imajo v sprejemnikih vselej in v vsem ter povsem takšne lastnosti: so vedno enake in nesprejemljive za mešanje z zlom. Natančni raziskovalci zrejo to edino pri večni Božji naravi. Vse ostale dobrine, ki se z varajočim domnevanjem dozdevajo čutenju resnične, so navidezne dobrine. Po svoji naravi namreč niso obstojne, temveč so odtekajoče in prehodne. Zaradi nekega ničevega predsodka pa jih nevzgojeni ljudje cenijo kot resnične dobrine… Tisti, ki se oklepajo nestalnih stvari, ne težijo k vedno ostajajočim resničnostim... Pridigar, stoječ na visoki opazovalnici, vpije človeški naravi z besedami: »Je čas ljubezni in čas sovraštva« (Prd 3,8). Pravi namreč, da so bitne dobrine resnične dobrine, ker napravijo deležnike takšne. Deležnik se seveda nujno spreminja v naravo tega, česar postaja deležen.«… Če brez pravega pogleda vere pomanjšujemo večne dobrine in povečujemo sebe ter svoje časno življenje, potem naše mišljenje, čustvovanje in dejavnost izpodjeda velik ostanek ničevosti, h kateri nas kot vrtavko nagiba... Na začetku poti z Jezusom seveda še nimamo izurjenih čutil za popolno razlikovanje med moralno dobrim in hudim ter med resničnimi (bitnimi) dobrinami in zgolj navideznimi, pojavnimi. Pogostokrat nasedamo »optični prevari«… Da bi se znali odločiti pravilno, nam more koristiti napotek: »Edino krepost je dobrina in edino proti-krepost (zlodejnost) je zlo, saj pravi psalmist: »Kdo, ki ima rad življenje, si ne želi videti dobrih dni? Zadržuj svoj jezik od zla, svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. Odkloni se od hudega in delaj dobro« (Ps 33,13-14). Tudi filozofi stoiki (ki se v mnogočem strinjajo s krščanskim naukom) ne uvrščajo bogastva, zdravja in izobilja (in ne njihovega nasprotja: revščine, bolezni in pomanjkanja) ne med dobrine ne med zla, ampak jih imajo za neopredeljene. Za »dobrino« imenujejo edino poštenost in krepost, »hudo« pa samo nepoštenost. 

Nasproti sedmerim krepostim, ki nas dvigajo (veri, upanju, ljubezni, razumnosti, pravičnosti, zmernosti in srčnosti) stoji sedem zlodejnosti. »Krščanski menih in asket ter eden najbolj vplivnih teologov v poznem 4. stoletju Evagrij Pontski (345‒399) je v poglavju O osmerih mislih v svojem delu Praktik navedel osem slabosti, ki vodijo v zlo in zato človeku preprečujejo vstop v Božje kraljestvo. Okoli leta 590 je papež Gregor Veliki na podlagi tega seznama kot prvi opredelil sedem glavnih grehov, ki jih je v 13. stoletju potrdil še Tomaž Akvinski in so jih nato prevzeli vsi katoliški teologi… Za najusodnejši greh velja napuh, saj duša, ki postane njegova žrtev, podleže še preostalim šestim glavnim grehom, kar vodi v njeno smrt. Iz sedmih glavnih grehov se rojevajo tudi vsi drugi (manjši) grehi. Greh je smrten, kadar je dejanje storjeno namerno in ima zadostno moč, da povzroči daljnosežne posledice, ni pa smrten, če so njegove posledice manjše in če dejanje ni rezultat namere, ampak šibkosti, brezbrižnosti ali neumnosti« (cit. iz. dr. Alenka Simončič, Odstiranja)…  Naš napuh izpodjeda vero (v začetniku na poti k Bogu je ostanek nevere), nečistost izpodjeda upanje (v njem je ostanek ne-upanja) in lakomnost izpodjeda ljubezen (v njem je ostanek lakomnosti). Jeza v njem izpodjeda razumnost, lenoba srčnost, nevoščljivost pravičnost in požrešnost zmernost. Pretiravanje in podleganje tem glavnim grehom pripomore, da nas zanaša s poti, ki vodi na »Sionsko goro« – v nebesa…

 

(Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 4)

PREHAJANJE V SVET SKRIVNOSTI - GORA KONTEMPLACIJE

Bog je neskončen in neskončno popoln Duh in glavna človekova podobnost z njim obstaja v njegovem duhu. Zaradi svoje bogo-podobnosti je ta duh velika skrivnost in kot tak nekakšen »makrokozmos« (veliko vesolje). Ko človek v duhu odkriva Boga, se vse bolj prepoznava v svojem bistvu... V želji, da bi ga vse bolj spoznal, s tem pa spoznal tudi sebe, postopoma ponehuje krožiti (bloditi) kot vrtavka po »zunanjem svetu« ter vstopa v svojo skrivnostno notranjost, iz sebe pa tudi v skrivnost neskončnega Boga in ljudi v Njem.

Takrat kot Job zavzdihne: »Spomni se, da je moje življenje dih« (Job 7,7). Sv. papež Gregor Veliki razlaga ta odlomek Jobove knjige: »Tisti, ki ljubijo meseno življenje tako rekoč kot trajno, niso pozorni na prihodnje večno življenje. Ker ne upoštevajo stalnosti večnega, menijo, da je izgnanstvo domovina, tema luč in tek časa stoječi cilj. Tisti, ki ne poznajo velikih resničnosti, seveda ne morejo pravilno presojati najmanjših. Če namreč duh ne more stati nad stvarmi, tedaj nikakor ne vidi, da so ga premagale. Zatorej (od Boga oddaljeni) malopridni duh ne zmore presoditi tega sedanjega življenja, ker mu z občudovanjem, ki izhaja iz ljubezni, podlega… Svetniki pa, ki dvigajo srce k večnim resničnostim, mislijo, kako kratkotrajno je to, kar se konča. V njihovi presoji se pomanjšuje, kar se konča, kajti v njihovem doumevanju se sveti to, kar ne mine, ko je doseženo. Ko zrejo brezkončnost večnosti, za njihove želje ni nikoli nekaj velikega, kar je v ozkih mejah. Duh, ki se dviga v višino, izhaja iz meja časa, četudi je po mesu še zadržan v času… In toliko globlje prezre bežne reči, kolikor resničneje spoznava brezkončne resničnosti.«

Ker se zavedamo kratkosti našega življenja, naša pozornost velja Jezusu, ki se je rodil, živel med nami, umrl in nam pokazal, da po vstajenju (že od nekdaj) živi večno. Sv. Gregor Nacianški pravi: »Bog nas s svojo dojemljivostjo priteguje k sebi (če bi bil docela nedojemljiv, bi bili brez upanja, da bi ga dosegli), s svojo nedojemljivostjo pa prebuja v nas strmenje, s strmenjem nato vse večje hrepenenje…; s hrepenenjem nas očiščuje in z očiščevanjem nas dela bogopodobne.«… Na poti k Jezusu nas vodi luč večne Resnice, ki jo sprejemamo z nadnaravno »optiko vere«. Če bi se naslanjali na »optiko razuma«, bi pogledali v napačno smer, v smer proti niču... Novorojeni Odrešenik Jezus nam sveti  kakor »Zvezda repatica«. Če ga bomo sledili in posnemali, se bomo vanj osredinili. S tem pa se bomo kot notranji človek tudi osebno vzravnali in se pogumno odpravili po poti za Njim in se odmaknili od naše ekscentrične privajenosti, ki nas kot vrtavko potiska k tlom.

Božja tema se nam bo spremila v svetlobo, opolnoči bomo uzrli »Sonce pravičnosti«… Vzpetine se bodo znižale in se poravnale v ravnino, da se ponoči, ko stopamo k jaslicam, ne bi spotaknili. Strmeli bomo nad čudovitostmi Božjega kraljestva. In zahrepeneli bomo po zedinjenju z Jezusom in po tem, da bi vedno gledali Njegovo obličje..

Iz jaslic nas bo nagovarjal isti Jezus, ki je rekel: »Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa ga izgubi zaradi mene, ga bo našel.« (Lk 9, 23-24). Če se bomo ponižno bližali novorojenemu Detetu, nas ne bodo ovirale zunanje prepreke… V nas bo zasijala Njegova luč... Vsem Vam želim vesel in blagoslovljen Božič!

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 3

PREHAJANJE V SVET SKRIVNOSTI - GORA KONTEMPLACIJE                                                       

Sv. Frančišek Saleški je zapisal: »Kadar mislimo na Božje resničnosti, ne da bi jih samo spoznali, ampak da bi jih vzljubili, tedaj pravimo, da premišljujemo, opravilo samo pa imenujemo premišljevanje (meditacija). Med premišljevanjem se duh ne spreletava po cvetlicah svetih skrivnosti kakor muha, zato da bi se zgolj zabaval, ali kakor majski hrošč, da bi jih jedel in se trpal z njimi, temveč kakor sveta čebelica, ki srka iz njih med Božje ljubezni. (…) In Gospod sam zapoveduje Jozuetu: 'Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo dan in noč, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej!' (Joz 1,8). Premišljevanje je potemtakem pozorna, ponavljana in v duhu radovoljno vzdrževana misel, ki ima namen spodbujati voljo k svetim in zveličanim čustvom in sklepom.« S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo prazniku Jezusovega rojstva…

In na božič bi Jezusa radi tudi uzrli. S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo podnožju gore kontemplacije (bogozrenja). Job pravi: »Zaslišal sem Njegov glas kakor rahel šepet« (Job 4,16). Če bi bili pravični kot Job, bi po božji milosti morda tudi mi mogli ta glas zaslišati samo kakor rahel šepet, ker se božanstvo svojim prijateljem v tem življenju še ne kaže takšno, kakršno v vsem svojem veličastvu je... Podobno je srečanje z Bogom na gori Sinaj doživel tudi Mojzes, še preden je za svoje ljudstvo sprejel še Božje zapovedi. Gospod Bog je na goro sestopil… Če se mi hočemo Bogu približati, se moramo biti pripravljeni kot Job ali Mojzes povzpeti vsaj na goro božjih zapovedi. In morda bi nas tam Bog dvignil k zrenju svetih resničnosti, pa čeprav smo si v svesti svojih grehov...

Ker kljub naši bogopodobnosti nikakor nismo brezmadežno ogledalo skrivnosti Boga in »Zvezd na obloku večnosti«; ker se v našem duhu še vedno neurejeno mešata nadnaravno doumevanje Božjih skrivnosti in naravno (samo razumsko) spoznavanje čutnega sveta, je zato naše spoznavanje zamegljeno, motno, neostro in nenatančno; ker se obla našega duha prepočasi odpira neskončni in večni skrivnosti Troedinega Boga in vstopa vanjo, bi morda že pomislili, da je srečanje z Bogom iz oči v oči nemogoče... A  Sveti Duh sestopa in dviga oblo našega duha v Božje kraljestvo… Po Svetem Duhu se kot Jezusova Mati po stopnicah dvigamo k Bogu. Z dejanji vere, upanja in ljubezni vstopamo v Luč življenja Troedinega Boga ter izstopamo iz svojega samo »mesenega« življenja… 

Čisto počasi pojema naša napačna razumska povečava naših majhnih čutnih predstav domišljije. Iz kratkovidnega premišljevanja obla našega duha prehaja v intuitivno doumevanje in v »teleskopsko duhovno opazovanje«. S koraki nadnaravne ljubezni se po stopnišču Svetega Duha dvigamo k Bogu. S koraki nadnaravnega spomina na Boga, to je s krepostjo upanja, postopoma odpravljamo ekscentričnost svojega umskega in čutnega spomina in tudi sami sebe napravljamo za nekakšno stopnišče, po katerem izstopamo iz zunanjih stvari in se vzpenjamo vase ter iz sebe težimo k Bogu... Ko duh zapušča telesne podobe in prehaja vase, to ni majhen vzpon... Kadar pozabljamo na znane stvari, spoznavamo nepoznane resničnosti... Spominjamo se pozabljenih reči, se razvedrimo po žalosti in smo kar nerazpoloženi za veselje... Z vzponom na goro kontemplacije vstopamo v neznani notranji svet skrivnosti, v skrivnost samega sebe, iz sebe pa v skrivnost Boga…           

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 2

ZAČETNIK VSTOPA V SVETI DEL ŠOTORA SKRIVNOSTI 

Pred nami je božič, radi bi se srečali z Kristusom in se z Njim odpravili na pot proti nebesom. A potem se vprašamo: Ali si nismo zastavili previsokih ciljev, ob tem pa pozabili na uboge, ki smo jim dolžni izkazovati ljubezen, saj pravi Jezus: »Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40)? No, ubogih, pa tudi bližnjih nasploh, nimamo namena pozabiti… In še drugi pomislek: Ali ni naše hrepenenje po Bogu in nebesih nekaj, kar nas tako visoko presega, da ga naša duša in telo ne bosta nikoli zmogla niti pojasniti, niti doumeti, niti sprejeti. Ali bi se mu, zavedajoč se, da je ves človeški rod pred Bogom le kot majhen kupček prahu (prim. Iz 40,17), iz upravičenih razlogov ne mogli ali celo morali kar odreči, saj še sv. Janez Krizostom tako komentira besede preroka Izaija 40,15: »Nikar ne obidi površno teh besed, ampak se vanje dobro poglobi in jih premisli. Preštej vsa ljudstva… Povej mi, kolikšen del kapljice si ti, ki meniš preiskati Boga, za katerega so vsa ljudstva 'kakor kapljica na vedru'. Dvignimo se z umevanjem nad nebo, pridimo do angelov. Vi seveda veste, da en sam angel odtehta vse vidno stvarstvo, da, celo dragocenejši je od njega.« Bog je neprimerljiv s stvarstvom, ki ga je ustvaril in tudi s časom, v katerem ga je ustvaril, saj On, Večni, omogoča tudi čas...

A svetniki so o Bogu vseeno veliko premišljevali. Brez Boga si niti sebe ne znamo predstavljati. On skrbi za nas.… Poleg tega Bog od nas ljudi tudi zahteva: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.« (5 Mz 6,5)... Če zanj nismo pripravljeni zastaviti vsega kar smo in kar imamo, bi nam rekel, da »nismo Njega vredni« (prim Mt 10,37). Zato mislim, da je premišljevati o Bogu potrebno, vprašanje pa je, če je v nas še vera in zaupanje, da se sploh upamo stopiti na pot? Ali sami v sebi priznavamo, da brez Boga nismo nič in da smo brez Njega tudi na poti k niču?

Na pot vere smo povabljeni v vsej svobodi. A saj svoboda brez Njega sploh ni svoboda. Če ni smeri, če ni poti, na kateri se morem uresničiti, prepoznati svojo dobrost, resničnost in lepoto, čemu mi bo svoboda? In v ponižnosti moram priznati, da me je tudi za to svobodo »že oprostil Kristus« (prim. Gal 5,1). Kot tak sem povabljen odgovoriti Njemu, ki me nagovarja in me ni pozabil, pa čeprav sem jaz že tolikokrat pozabil Nanj.

Radi bi vstopili v svetišče živega Boga, k jaslicam, radi bi ga videli. A »Boga ni nikoli nihče videl, le edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razkril (Jn 1,18).On ostaja skriti Bog, čeprav se nam je z učlovečenjem približal (Jn 6, 40). Mi se mu bližamo z lučjo vere, ki nam jo je razodel (prim. 1 Tim 2,5). A tudi pri veri gre, po besedah sv. Janeza od Križa, bolj za temino vere kot za luč, saj nam Bog kljub naši veri ostaja nedojemljiv...

Znašli smo se na »stopnicah pred svetiščem«. Še naprej v nas tli želja, da bi se srečali z Njim, ki prebiva v svetišču. A kje je to svetišče? Je to naša župnijska Cerkev? Seveda, saj tudi v njej prebiva Jezus pod podobo kruha v Najsvetejšem zakramentu… S tem kruhom nas tudi hrani, zato tudi mi postajamo svetišče, obenem pa smo to že od krsta naprej. Že pri krstu smo Kristusa »oblekli« in postali po milosti »svetišče troedinega Boga«, zato On skrivnostno prebiva tudi v naši duši. Po krstu smo tudi mi postali deležni neustvarjene Božje narave in prejeli smo nove zmožnosti in sile Božjega značaja (kreposti), ki neskončno presegajo človeško naravo in sposobnosti sleherne ustvarjene narave. Zato se te kreposti v nas imenujejo nadnaravne in so take po svojem bistvu. 

Te tri božje kreposti so vera, upanje in ljubezen. Z njimi bomo kristjani vstopili v notranjost troedinega Boga in bomo na nedoumljiv način deležni Njegovega večnega življenja... Krepost vere je nova nadnaravna zmožnost, ki je vgrajena v naravno zmožnost uma. Kot nadnaravni um neskončno presega naravni um… Krepost upanja je nova nadnaravna zmožnost spomina uma. Kot nadnaravni spomin neskončno presega naravni spomin uma... Krepost ljubezni je nova nadnaravna zmožnost volje. Kot nadnaravna volja neskončno presega naravno voljo… Ker je logika razuma naravno deležna Božjega Razuma in Resnice, zato med njo in logiko vere ne more biti resničnega nasprotja, ampak se medsebojno dopolnjujeta. Med njima vlada podobnost, a tudi še večja nepodobnost… 

Ljudje danes prodiramo z elektronskimi napravami vedno globlje v srce materije, v mikro in makrokozmos... Svetniki pa so odkrili, da je pogled vere še neskončno bolj zmogljiv kot pogled razuma, saj doumeva skrivnost neskončnega, večnega in troedinega Boga. Nikoli te skrivnosti seveda ne bomo doumeli do konca, saj nas Bog vedno neizmerno presega… Za pogled razuma je, kot bi rekel sv. Janez od Križa, luč vere temna noč. Zato se kristjan na poti doumevanja skrivnosti troedinega Boga ne more opirati na pogled razuma, temveč mora stalno presegati njegova mikroskopsko majhna obzorja. Prav tako se ne more naslanjati na svoje naravno (samo človeško) spoznanje »črke« Božjega razodetja, ker tako ne bi izšel iz »mikro-logičnih« obzorij… Kakor slepec se mora dati voditi edino luči vere pri vstopanju v neskončno in večno neizsledljivo Skrivnost. Svoje talente (bogastvo) naj zaupa ubogim, da bi jih v njjihovih rokah Bog množil in plemenitil…

V veri vstopimo v svetišče po »stopnišču Svetega Duha«. Božji Sin je po Svetem Duhu postal človek v Devici Mariji. Sveti Duh je bil kakor »stopnišče« sestopa Božjega Sina v skrivnosti učlovečenja in dviga Sina človekovega. On je bil prav tako »stopnišče« pri sestopu Kristusa v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, končno v skrivnosti Njegovega križa in smrti. Po drugi strani pa je bil Sveti Duh »stopnišče« Njegovega dviganja k Očetu v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, križa, vstajenja in vnebohoda… Po binkoštnem čudežu je Sveti Duh še naprej »stopnišče« za sestopanje Kristusa (troedinega Boga) v Cerkev (v kristjana) in za dviganje Cerkve (kristjana) v Kristusa (troedinega Boga). Sveti Duh s svojimi sedmerimi božjimi žarki napaja z energijo kristjanove tri božje kreposti in štiri nadnaravne moralne (kardinalne) kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost). Z udejanjenjem treh božjih kreposti se kristjan po »stopnišču« Svetega Duha vzpenja na »goro Človeka-Boga.«, v Cerkev. Tako vstopa v kraljestvo troedinega Boga in je deležen večnega življenja Očeta in Sina in Svetega Duha. To je seveda čudež milosti, ki je nadaljevanje binkoštnega čudeža v njegovem srcu…

V adventu bomo na poti toliko bolj napredovali, kolikor bolj bomo učljivo korakali navzgor po nedoumljivem »stopnišču« Svetega Duha. On nas namreč uvaja v skrivnost Kristusa (troedinega Boga). Zato pravi sv. papež Pavel VI.: »Naša prva »pobožnost« mora biti do Svetega Duha. Češčenje Device Marije nas vodi k njej, kot nas vodi h Kristusu.«

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 1.

ZAČETNIK VSTOPA V SVETI DEL ŠOTORA SKRIVNOSTI

Odpravljamo se na pot iskanja večne Resnice in Lepote, Boga. Odpravljamo se na pot skupaj z Marijo, Jezusovo in našo Materjo, za katero verjamemo in vemo, da živi pri Bogu in to Resnico najbolje pozna, saj jo je po milosti Božji rodila v Jezusu Kristusu. Po Njem nam bo približala tudi nebesa. Kako bomo to Resnico iskali? Tako, kot nam je Jezus naročil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani  v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20)… Kadar molimo in Boga upoštevamo po Marijinem zgledu, se vedno zberemo v Njegovem imenu (zato vas v novembru vabim, da se nam pridružite pri molitvi rožnega venca, ki ga vsak dan molimo na Jitsi meetu ob 19.30).Verjamemo, da je pri molitvi z nami tudi Marija, Jezusova in naša Mati, da skupaj z nami moli in da tudi prosi za nas… Molitev nas naredi bolj pozorne na bistveno v našem življenju in nam pomaga, da bi se ognili tistemu, kar nas zavaja od bistvenega. Nekateri morda mislijo, da se kristjani z molitvijo umikamo svetu, a v resnici mi le želimo v tem svetu še bolje prepoznati obličje usmiljenega Boga Očeta, obraz Jezusa samega, čigar last je zemlja in vesolje…, da bi ga mogli slediti v nebesa.

Želimo ga posnemati… Njegov obraz je v svetu pogostokrat iznakažen. Nikakor ni vedno lep. Če ga ne bomo opazili v revežu, pomoči potrebnemu, ki je lahko tudi otrok, okuženi bolnik ali pa starec ali starka, bomo daleč od Njega in tudi daleč od nebeškega kraljestva. Če si res želimo, da bi kot On zaživeli polno življenje, se ne bi smeli kot vrtavka izgubljati pri nebistvenem, saj nas bo to odvrnilo od prave poti in nas pahnilo v praznoto niča. Tudi nam bo vzelo preveč časa, ki je pravzaprav Božji čas...

Na poti k Bogu se seveda tudi ustavimo in premislimo svojo pot. Takrat bi radi  vstopili v svetišče živega Boga, ki je vedno bil, ki je in ki bo, bivajoči, kakor se je razodel že Mojzesu… Po milosti Božji bomo mogli vstopiti v svetišče, če bo taka božja volja. Čeprav smo pred Bogom kakor nič, smo v Njegovi roki.. in v njej smo resnični, dobri, lepi.. Vso resničnost, lepoto, dobroto, pravičnost, svetost… prejemamo samo od Njega… Lahko bi ga tudi ljubili, ker je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). A upam, da se ne bomo hvalili s tem, kar ni naše, ampak Božje. Gorje, če bi reklamirali kaj drugega razen svoj greh, saj ne le po Božjem stvarjenju nas iz nič, ampak tudi po Jezusovem odrešenju ni ničesar zares našega, saj smo bili tudi mi sami iz ničevosti »odkupljeni za drago ceno« (prim. 1 Kor 6,20). Jezus je na križu za naše grehe poravnal dolg. Zato naj bi se mu zahvaljevali in ga v svojem življenju poveličevali… Poravnal je ta dolg, ker nas je hotel imeti zase (kot pravi sveti Avguštin): Zato je »nemirno naše srce, dokler v Njem ne počiva.« In tudi srečanje z Bogom (če in ko do njega pride) ne bo nikoli naša zasluga, ampak čista Božja milost. Tudi naše molitve nam srečanja z Njim ne morejo omogočiti ali ga pospešiti…, vse je milost. Kljub temu pa verjamemo, da On, seveda drugače kot mi po njem, po Božje hrepeni po nas. Ker smo prepričani, da nas ima rad, zaupamo, da bomo, ko spet pride k nam, saj nam je to obljubil (prim. Apd 1,1), mogli počivati na Njegovem srcu.      

 

Nikolaj Kuzanski (1401-1464): O VERSKEM MIRU IN SLOGI

»Neki mož je ob novicah, ki so govorile o nasilju turškega kralja v Konstantinoplu, začel moliti. Po nekaj dneh meditacije je bil ugrabljen v najvišje območje umevanja in tam je imel videnje, ki mu je pokazalo, kako bi mogli priti do sožitja med različnimi religijami v svetu. Ob prestolu Najvišjega, kralja nebes in zemlje, so se zbrali poslaniki različnih dežel, prizadeti spričo vojn, in tožili o tegobah. Med drugimi poslaniki (angeli) je eden izmed njih pozval Gospoda, imenoval ga je skriti Bog, vsakomur neznan, nosilec življenja in resnice, naj pomaga ljudem, zavedajoč se, da sleherno bitje ne išče drugega kakor življenje in obstoj. Ker je Bog tisti, ki ga iščejo vsi, čeprav ga imenujejo z različnimi imeni, on pa jim je razumljiv le v meri, ki je dostopna človeškemu umu, ga angel prosi, naj prisluhne in pomaga ljudem v težkem trenutku, ko so razlike med verami, obedi in zakoni sprle mnoge narode. Najvišji Kralj (Bog) stvarstva je odgovoril tako, da je spomnil na svobodno voljo, ki jo je poklonil ljudem in jim s tem dal možnost, da se pridružijo božanskemu. Ker je naravni zemeljski človek podvržen vladarju teme in živi le po snovnih nagonih, ki nasprotujejo duhovnemu človeku, je, potem ko so se besede prerokov izkazale za nezadostne, Bog poslal svojo utelešeno Besedo, po kateri je ves svet ustvarjen. Človeku s tem ni vzel svobodne volje. V snovnem svetu je vse podvrženo minevanju in spremenljivosti, zato se sčasoma spreminjajo tudi mnenje in oblike mišljenja. Z njimi se spreminjajo tudi jeziki in razlage, kar je vzrok za mnoge spore in nerazumevanje. Človek potemtakem potrebuje nadzor oziroma korekcijo, ki mu pomaga ohranjati zavest, da je resnica ena sama.

Po tem uvodu je Gospod naročil angelu, naj privede modre može, predstavnike ver in narodov, da bi se pogovorili z Besedo, kot kraj pa je izbral Jeruzalem. Tako se začne zborovanje, kjer se vi dialogu z Božjo Besedo soočijo mnenja različnih verskih predstavnikov, ki poudarjajo vsak svoje posebnosti in razlike, božja Beseda pa jim želi prikazati, da so to le zunanje razlike, oziroma kako so resnice krščanskega nauka skladne s skupno religiozno enovitostjo sicer različnih veroizpovedi… Najprej pristopi Grk, nato Rimljan, sledi več predstavnikov, s katerimi steče pogovor o verskih resnicah, ki so si med sabo različne in verstva delijo. To so kot oblike, ki manifestirajo en sam religiozni temelj, zaradi česar naj bi bila mogoča sloga med njimi in posledično verski mir. Ta mir namreč ni racionalna norma, ampak gre za »verski mir« Za mir, ki ga podarja vera… V dialogu se zvrstijo vsi, tudi Arabec, Iranec, ki nastopa kot predstavnik muslimanskih filozofskih šol, pa apostola Peter in Pavel. Vseh nastopajočih je dvajset, z Božjo besedo enaindvajset… V povzetku se odkrije, da je med verstvi mogoče najti načelno soglasje, najtežje pa je to udejanjiti v obredih in v oblikah darovanja… Te so, kot pravi Tatar, odvisne od razlik v navadah. Apostol Pavel pa poudari: duše ne odrešujejo dela in navade, ampak vera. A ta vera mora biti oblikovana, očiščena delnih resnic. Vera, ki se izraža v dejanju, v dialogu...«