Preskoči na vsebino


Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 18

VELIKI VZPON NA GORO SION   (zaključek)

Kot novi ljudje na poti na Sionsko goro zasledujemo Jezusa, stegujemo se k Bogu, ki je neskončen. Tečemo proti vzvišenemu cilju in pozabljamo, kar je za nami (prim. Fil 3, 12-14)... Odprti smo za napredek v Bogu brez konca… V gledanju Boga se ne bomo nikoli dolgočasili, saj je on vekotrajna novost…

A sedaj je še zastrt v oblaku, ne moremo ga videti… V temini oblaka (ali tudi groba) bi mogli srečati tudi njegove nasprotnike, strašne in grozne, a se jih ne bojimo. Prodiramo v temno noč, čakamo na tretji dan, da nam pot razsvetli Sonce…

Kdor je v srcu že kdaj čutil bližino Boga, se mu želi zahvaljevati. Ob vzponu na goro želimo nadpovprečno častiti Svetega Duha, da bi zmogli učljivo stopati po Njegovem stopnišču. Zaupamo, da naše življenje v križanem in vstalem Gospodu postaja močnejše, Jezusov križ, zarinjen v naše srce, nas poučuje: »Nisem znal odmreti svetu, nisem bil pripravljen vsakega trenutka posvetiti Gospodu za Njegovo slavo.«… Odmreti svetu iz ljubezni in zato, da bi ta svet ljubili… Po milosti vstopamo iz zime v duhovno pomlad.

Zasledovalci obnemorejo, ne morejo nas več dohiteti…, čeprav nas obletavajo kakor sateliti. Počutimo se kakor gladka puščica, znašli smo se v Gospodovem tulcu (prim. Iz 49,2)… Skupaj s sv. Gregorjem iz Nise premišljujemo: »Kako krasno je Stvarnik pomladi slikal dar pomladi! O njem pravi David: »Poletje in pomlad si ti naredil« (Ps 73, 17). In v Visoki pesmi nam pravi Salamon: »Moj ljubi spregovori in mi reče: Vstani, prijateljica moja, moja lepotica in pridi! Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prenehalo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice se sliši v naši krajini. Smokva poganja svoje cvetje in trta dehti v cvetju« (Vp 2, 10-13).

Sv. Gregor iz Nise razloži: »Menim, da se tvoja misel ne sme ustaviti pri tej lepi pripovedi, marveč naj po njej vstopi v skrivnosti, ki jih vsebuje in odkrije duhovni zaklad. Kaj torej mislimo?... Nekdaj je bilo človeštvo z malikovanjem zamrznjeno v sebi. Lahko gibljiva človeška narava se je spremenila v negibno naravo češčenja malikov, saj pravi Sveto pismo: 'Naj postanejo podobni njim tisti, ki jih delajo, vsak, ki zaupa vanje' (Ps 113,16). Tisti namreč, ki gledajo resničnega Boga, sprejemajo vase Božje lastnosti. Kdor pa posveča pozornost ničevim malikom (prim. Ez 36, 25-26), se preoblikuje v gledani predmet in iz človeka postane kamen… Ker je torej človeška narava z malikovanjem okamenela in postala negibna za boljše, zato v tej strašni zimi vzide Sonce pravičnosti (Mal 3,20) in z opoldanskim vetrom prebudi pomlad, ki takšno otrdelost razmehča; z vzhajanjem žarkov otopli vse pod njimi.« »...Zato za dojemanje odlomka iz Visoke pesmi (4,16-5,2) potrebujemo večje sodelovanje molitve in vodenja Svetega Duha… Če se bo z našo dušo zgodilo to, kar smo slišali o Eliju, da se bo naš duh z ognjenim vozom dvigal k nebeškim lepotam (ogenj, mislim, je Sveti Duh), potem nismo brez upanja, da bi se bližali božjim mislim, ki od zgoraj razsvetljujejo naše duše z nebeškimi in duhovnimi reki in nas usmerjajo kvišku…« V Duhu  bomo opazili nebeško Zvezdo – Kristusa – ki se bo v kontemplaciji čudovito dvigala na obzorju našega duha. V Njej se nam odpira Oblok večnosti z svojimi zvezdami. Vidimo ga od blizu, v miru.

Naj se Vam ob zaključku razmišljanj zahvalim, če ste razmišljali z mano. Hvala!  

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 17

VELIKI VZPON NA GORO SION                                

»Gospod Jezus je Učitelj in Vzor vse popolnosti. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni« (C 40).

Sv. papež Janez Pavel II. pravi: »Kristus ni posredoval človeštvu zgolj neke veličastne »teorije«, ampak je razodel, v katerem pomenu in v kateri smeri se more izpolniti preobrazba »starega« človeka – grešnega človeka – v »novega« človeka. To bivanjsko, in posledično moralno preoblikovanje, mora upodobiti človeka po izvirnem »vzorcu«, po katerem je bil ustvarjen. Samo bitju, ki je bilo ustvarjeno po Božji podobi in sličnosti, so lahko naslovljene naslednje besede: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot žrtev Bogu« (Ef 5, 1-2)«.  

V evangeliju ne najdemo izraza »posnemanje Kristusa«, pač pa vidimo Jezusa iz Nazareta, ki spodbuja svoje učence, naj hodijo za Njim. Najdemo ga v apostolskih spisih (prim. 1 Kor 11,1; Flp 2,5; 1 Tes 1,6). Jezus Kristus je Vzor na poti »posnemanja Boga«, in sicer s vsem svojim življenjem. Posnemanje je mogoče edino v Njem in po Njem, ker on s svojim odrešenjem podarja milost deležnosti pri življenju troedinega Boga.

Jezus Kristus je edini sionski Gornik nove in večne zaveze in sedaj živi v nebeški slavi. Naravno spoznavanje njegovega evangelija »po črki« je potrebno, a ne zadostuje, da bi mogli Kristusa nadnaravno posnemati »po duhu«. Kako je to posnemanje sploh mogoče? Jezus je ob svojem vnebohodu zagotovil svojim učencem: »In glejte, JAZ SEM z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Jezus je Emanuel: Bog z nami... On biva v nebesih, toda Bog Oče ga pošilja; Jezus v Svetem Duhu sestopa in je navzoč v svoji Cerkvi skozi stoletja, jo priteguje in dviga k sebi. Jezus stopa na čelu potujočega krščanskega ljudstva in ga v svetemu Duhu uvaja v občestvu z Bogom Očetom.

Sv. Gregor iz Nise se s psalmistom vprašuje: »Kdo pojde na goro Gospoda?« Nato odgovarja: »Kdor je nedolžnih rok in čistega srca« (Ps 23,3.4). Kdor želi postati z nekom domač, mora posnemati njegov način življenja. Za dušo, ki želi postati Kristusova nevesta, je nujno upodabljanje, kolikor je mogoče, po krasoti Kristusa. Duša, ki se pripravlja na polet k Bogu in na zedinjenje s Kristusom, mora odstraniti iz sebe sleherni greh.«… Kristjani kot notranji ljudje osebno hodimo za Kristusom. Drugače rečeno: s krepostnim življenjem posnemamo Kristusa (Boga). Skušamo ga posnemati s svojimi mislimi, besedami in dejanji. S posnemanjem se spreminja naše vedenje in življenje. Vzpenjamo se namreč na Sionsko goro, ki je Kristus: v Njem in po Njem se dvigamo v kraljestvo presvete Trojice. V nas raste nadnaravna in naravna podobnost z Bogom, ki se odraža tudi v našem zunanjem življenju. V veličastnem procesu novega stvarjenja, pobožanstvenja in počlovečenja se postopoma preoblikujemo v nove ljudi… 

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 16

UPODABLJANJE PO JEZUSOVEM SRCU                                 

»Vedno nosimo okoli v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,10). Jezusovo življenje je bilo polno akcije, ne pasivnosti. Zaupal je v človeka in nikoli ni nad njim obupoval... Jezus je molil in delal... Njega bi mogli opaziti v vsakdanjem življenju, saj še vedno živi med nami. V ubogih tudi trpi… Kot pravi papež Frančišek v poslanici misijonskim družbam l. 2020: »Poglejte ven, ne glejte v ogledalo. Morali bi uporabljati prozorno steklo, ki bi nam omogočilo gledati onkraj samih sebe, in ne ogledala, v katerem gledam samo svoj obraz in okolico, ki me obdaja… Zato odprimo okna in vrata, glejmo ven, pojdimo naproti Božjemu stvarstvu, bližnjemu, vogalom ulic, naproti trpečim, izgubljenim, mladim, ranjenim. Upajmo, da bomo ob tem, ko bomo gledali njih, videli tudi same sebe. V njih bomo videli Boga. Oni so resnična ogledala, ki bi jih morali gledati…«

Jezus ne rani, On je v njih ranjen. Tudi pravi kristjan se dovoli raniti… Jezusovo prebodeno srce pa nam ponuja prostor, v katerem se moremo odpočiti. Jezus pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28)…

In potem, kljub rani, ki so nam jo zadali, živeti zanje. Jezusova Mati je to najbolje razumela. Njeno srce je bilo prebodeno z meči sedmih bolečin, ona dobro ve, da človek in ne Bog povzroča človeku bolečino. Tudi Cerkev je po Marijinem zgledu poklicana posnemati svojega Odrešenika, njeni člani smo poklicani, da se upodabljamo po Jezusovem Srcu in postopoma tudi sami postanemo Srce. Marija, Mati in Vzor, nam pri tem pomaga… Za Cerkev je eden večjih izzivov, kako ljudem pomagati, da bi prepoznali, da je vera velik Božji dar in ne breme. Če nas je izkušnja vere osrečila in obogatila, bomo ta dar podelili z drugimi. In podelili ga bomo iz občutka hvaležnosti, da to moremo storiti, ne pa, ker bi čutili to kot obveznost, ki bi jo po Jezusovem naročilu morali izpolniti…

Z našim sporazumevanjem ne bi smelo biti težav... Jezus nas obenem hrani s svojim kruhom, obhaja nas. Njegovo ljubezen razumemo; Bog je razumljiv, ljudem govori jasno. Pogostokrat je govoril v prilikah, zato ga v vsakdanjem življenju lahko slišimo in prepoznamo… Lahko ga slišimo, če ga poslušamo. Tako bomo opazili, da ve za naše probleme in da nam je tudi dosegljiv kadarkoli…

Kristjani ne bežimo od sveta, ko potujemo na Sionsko goro. Ta gora ostaja med nami… Nanjo se vzpenjamo v navezi po dva in dva… Počasi, zavedajoč se svojih nemoči in grehov, vemo, da potrebujemo drug drugega. Bog pa nas ceni in nam vrača po grehu izgubljeno dostojanstvo. Zahvaliti bi se mu morali za to, zahvaliti tudi pri sveti maši, sveti evharistiji, ki pomeni zahvala. Ko danes proslavljamo Jezusovo postavitev najsvetejšega Zakramenta in Jezusa častimo s procesijo svetega Rešnjega Telesa, iz naših src odmeva hvaležnost Bogu, da nas dviga iz naših temin in nas ozdravlja… Zahvaliti se mu hočemo tudi za duhovnike in diakone, ki bodo ob prazniku apostolov sv. Petra in Pavla posvečeni, da bi ljudem pokazali Nanj, ki je naše Rešenje. Molimo za njihovo svetost in stanovitnost, molimo pa tudi sami zase, da bi ga po njihovih rokah mogli sprejeti tako, kot on želi.

Molimo tudi za našo domovino. 20. junija ob 18h jo bomo pozdravljali z zvonovi…

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 15 

PRERODITEV V DUHU IZ VELIKONOČNE SKRIVNOSTI

Praznujemo Binkoštni praznik, ko se je Cerkev prerodila v Duhu iz Jezusove velikonočne skrivnosti… Razlago tega praznika nam ponuja apostol Peter. Zanj je Jezus pri zadnji večerji molil, da bi v preizkušnji ne opešal… Ko se bo spreobrnil k Njemu, naj utrdi svoje brate  (Lk 22, 31-32)… A kako naj Peter to stori? Tako, da Jezusa, kljub temu, da ga je med preizkušnjo trpljenja trikrat zatajil, sedaj ljubi še bolj (prim. Jn 21, 15). Na prve binkošti je zato prav on vse navzoče nagovoril: »Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija« (prim. Apd 2, 14-36)… Zato naj se »vsak da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha…« (Apd 2, 38-39).

Za prejem Svetega Duha se je torej treba v krstni milosti preroditi od zgoraj, kot je rekel Jezus že Nikodemu… Kot pri rojstvu bo potrebno tudi tu vstopiti skozi ozka vrata... in Jezus je ta vrata (Jn 10,7)... Potem stopiti na strmo pot. In končno bo potrebno po krstu biti še obrezan, a ne z zunanjo obrezo, kot Judje, ampak z notranjo obrezo srca, kot je učil sv. Pavel v pismu Rimljanom 2, 29. Ta ozka in tesna pot vodi v življenje (prim. Mt 7, 14)...

»Vstopite skozi ozka vrata« (Lk 13,24). Sv. papež Gregor Veliki je o tem Jezusovem navodilu takole razmišljal: »Kaj je bolj široko kot se ne upirati lastni volji in se z nepremišljeno odločitvijo zaganjati v katerokoli smer? Tisti torej, ki ne upoštevajo sodb boljših, sledijo pa z zaupanjem sami sebi, da bi dosegli svetost, korakajo tako rekoč po širokih ulicah«… Tudi začetnik na poti na Sionsko goro se sprehaja po širokih ulicah pod podnožjem te gore in še premalo pozna ozko in strmo pot nadnaravnih in naravnih kreposti. Voljo nebeškega Očeta izpolnjuje v zelo nepopolnih stopnjah, ker je premalo učljiv do nedoumljivega delovanja Svetega Duha. Po stezi na visoko goro popolnosti, strmi in tesni, se, po besedah sv. Janeza od Križa, »morejo vzpenjati le hribolazci, ki ne prenašajo bremen, katera bi jih vlekla navzdol… Pri tem prizadevanju, s katerim iščemo in pridobivamo Boga, moramo iskati in pridobivati samo Boga.«…

Jemati nase Jezusov jarem - zato moramo »obrezovati« spomin, da bi uskladili nadnaravni in naravni spomin… Kot je zapisal sv. Bonaventura: »Gorečnost pobožnosti se v človeku hrani in ohranja s pogostnim spominom na trpljenje Kristusa. Zato je potrebno, da tisti, ki jo hoče ohraniti, pogosto, celo vedno, gleda z očmi srca Kristusa, umirajočega na križu. V tem oziru Gospod pravi v 3. Mojzesovi knjigi: »Na oltarju naj vedno gori ogenj; duhovnik naj ga neti in dodaja drvi sleherni dan« (3 Mz 6,5). Poslušaj, pobožna mati: Božji oltar je tvoje srce. Na tem oltarju mora zmeraj goreti ogenj vnete pobožnosti, ki ga moraš sleherni dan hraniti z drvmi Kristusovega križa in s spominom na njegov pasijon. Prav to pravi tudi prerok Izaija: 'Z veseljem boste zajemali iz Odrešenikovih studencev' (Iz 12, 3).« … In ker je bila v Bogu od vekomaj rojena ena sama Beseda (Logos), ki je po njej bilo vse ustvarjeno, moramo tudi »obrezovati« svoj notranji in zunanji govor, saj obstaja razkorak med »besedo kontemplacije« in »besedo dejavnosti«... Zato prosimo Boga, kot pravi psalmist: 'Postavi Gospod, stražo k mojim ustom in vrata zdržnosti mojim ustnicam! Ne nagibaj mojega srca k slabi besedi, da bi opravičeval krivična početja' (Ps 140, 3-4)…

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 14

GRADNJA BOŽJEGA TEMPLJA IN DUHOVNE OPAZOVALNICE

»Vedno gradi duha, tempelj za Boga, da kralja kot netvaren kip imel boš znotraj za oporo srca; sebe spoznavaj, o dobri, od kod si in kakšen si postal, tako z lahkoto izvirno dosegel boš lepoto.«

                                                           sv. Gregor Nacianški, Moralne pesmi

 

Človek s svojim očesom gleda stvari na zemlji in na nebu, a oko sebe ne vidi, zre pa se v ogledalu (prim. 1 Kor 13, 12). Podobno človek s svojim razumom osebno spoznava brezštevilne stvari v vesolju, toda sebe ne spozna… Globinsko začne doumevati svojo skrivnost in odkrivati svoj pravi obraz šele, ko s teleskopsko optiko vere gleda v svoje izvirno Ogledalo, to je v Boga. Polagoma odkriva neskončno veličastvo Boga in veličino svojega duha kot Božjega templja ter njegov položaj v odrešenjski zgodovini… V kontemplaciji in dejavnosti gradi duha, da bi postal čist Božji tempelj, prostor svetega bogoslužja in »teleskopska opazovalnica« na Sionski gori…Apostoli Peter, Jakob in Janez so to mogli doživljati na gori Tabor. Po Jezusovem vstajenju so mogli o tem kaj reči...  

…»Odkloni se od hudega in delaj dobro« (Ps 36, 27)... Navidezno poniževanje pred Bogom nič ne koristi, krepost ponižnosti raste z izbirami volje duha, ki hoče biti zmeraj manjši pred Bogom in pred ljudmi… (kot npr. Janez Krstnik, ko je izvršil svoje poslanstvo), in takega Bog povišuje (Mt 23,12). Takega Bog prenavlja z Duhom… Kakor ni mogoče, da bi nekdo, ki je v luči, gledal temo, tudi ni mogoče, da bi tisti, ki upira pogled v Kristusa, motril nekaj ničevega; … zato se tak kristjan z duhom postopoma dviga kot Božji tempelj... Hkrati se spreminja v »teleskopsko opazovalnico«, ki vstopa v veličastno zrenje Kristusa in v Njem zre tudi »zvezde na Obloku večnosti« (prim. Dan 12,3), svetnike …

Ponižnost, kolikor odstranjuje vsesplošni napuh, omogoča delovanje božjih in moralnih kreposti. Tako se velikanska obla duha obrača k Bogu in se pravilno umerja k ljudem ter k ostalemu stvarstvu. Pod tem vidikom je ponižnost mati in temelj vseh kreposti. V tem je uboštvo v duhu, v prostovoljni ponižnosti. »On, ki je bil bogat, je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu« (prim. 2 Kor 8,9)…

Jezus je tudi rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). To Gospodovo navodilo velja na vseh cestnih križiščih, s katerimi se kristjan srečuje na poti v nebeški Jeruzalem... Na poti se mu pridružuje Cerkev, ki po Jezusovem vstajenju in vnebohodu na Gospoda ne more zreti drugače kot z nekakšnim »duhovnim teleskopom«, ko ga v duhu zre v nebeški slavi..., pa ga kljub temu tukaj oznanja, saj je bila k temu poklicana; v Njegovem imenu in osebi krščuje in podeljuje še druge zakramente ter po njih izgrajuje v srcih kristjanov Božji tempelj…

Cerkev se zaveda, kdo je v odnosu do svoje Glave; da je Kristusovo skrivnostno Telo (prim. 1 Kor 12, 27). V tem Telesu naj vsakdo izvršuje svoje poslanstvo… Ker smo v njem prerojeni, se med seboj ljubimo, kot je zapisal že evangelist Janez: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen«… »Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (prim. 1 Jn 4,7-21)…

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 13

SPOZNAVNE OPTIKE IN PLOVBE

Ko je Jezus prišel naproti Petru in apostolom, ki so pluli z barko po razburkanem jezeru in pomiril jezero in vihar, je s tem kot Krmar uravnal barko, ki je plula iz prave smeri. Apostoli pa so mu nekako prepustili krmilo… Sv. Avguštin pojasnjuje: »Dve ljubezni se v tem življenju pri vsaki skušnjavi bojujeta med seboj: ljubezen sveta in ljubezen Boga. Tista, ki zmaga, potegne ljubitelja kakor s težo za seboj.« Ko se odpravljamo na Sionsko goro, korakamo ali plovemo samo opirajoč se na Jezusa, ko učljivo sprejemamo moč Svetega Duha v svojo spoznavno optiko, v svojo gibalno in spominsko zmožnost… Če se učljivo predajamo gravitaciji Božje ljubezni, tedaj plovemo naprej; če popuščamo gravitaciji sebične ljubezni, tedaj omahujemo in nazadujemo… Če bi namreč popuščali »razumnosti svojega mesa«, bi popuščali tudi svetu in satanu… Če pa v Duhu Resnice in Ljubezni sprejemamo popravek Krmarja, križanega in vstalega Gospoda, se postavljamo pokonci. Naše ekscentrično kroženje (avtonomno blodenje) počasi pojema, ker rast nadnaravnega in naravnega življenja v nas premaguje »razumnost mesa«…

Pogostokrat se lahko kljub temu znajdemo v vrtincu… Nasprotnikov glas lahko namreč povzroči orkanski veter. Orkan je silen veter, ki ne piha naravnost, pač pa se vrti okoli svoje osi in nato silovito vpade v vodo, podobno kakor velika skala pade v morje. Kamorkoli se ta veter zažene, se pod njegovim pritiskom morje razdeli, vzvalovi in tu in tam se dvigajo valovi. Zato v Psalmu 106,25 preberemo strašen opis: »Ob vpadu orkana so se valovi dvigali do neba in se spuščali do brezen.« Sv. Gregor iz Nise razlaga ta Psalm: »Povzdigovanje takšnih valov v višino (primerja jih valom strasti) postane vzrok spusta v brezno... V Svetem pismu pa brezno pogosto pomeni bivališča demonov. Tisti, ki jih premetavajo takšni razburkani valovi, ob stemnitvi izgubijo razsodnost in so zaradi pritiska takšne nevšečnosti glede plovbe kakor pijani. »Opotekali so se in omahovali kakor pijani« (Ps 106,27). Po izgubi razsodnosti ne najdejo rešilnega sklepa, kajti njihova modrost doživi brodolom in potop: »Vsa njihova modrost je bila pogoltnjena« (Ps 106,27). Če hočemo služiti Gospodu, moramo biti pripravljeni tudi na preizkušnje (prim. Sir 2,1)...

Zato nas sv. Gregor Nacianški poučuje: »Če duh ni zakoreninjen v ljubezni do večnosti, tedaj dejansko s stvarmi, ki jih ljubi, omahuje… Kot je rekel že sv. Gregor Veliki: 'Nihče namreč ne more ljubiti stvari v gibanju in sam ostati negiben.'… Kdor si prizadeva za dobro iz nekega nagiba, ni trden v kreposti. Ko namreč nagib preide, takoj preneha delati dobro. Kot če nekdo plove zaradi dobička; takoj preneha s plovbo, ko dobička več nima. Kdor pa ceni dobro zaradi njega samega in gre za njim, ker ljubi, kar stoji, je tudi njegova vnema stalna tako, da doživlja nekaj božjega… In more reči z Bogom: »Jaz sem isti in se ne spremenim«. Zato se ne predrugači, ne preoblikuje, niti se ne spremeni v sozvočju z menjavo časov in zadev, da bi bil enkrat takšen in drugič drugačen ter bi prevzel različne barve kakor polipi, ki se prilagodijo barvi skal, katerih se oklepajo… Ostaja vedno isti, trden med netrdnimi, nevrtljiv med vrtljivimi, kakor nekakšna pečina. Menim, da je ne stresejo sunki vetrov in valov, ampak izniči vse, kar jo zadeva.«  Na poti k nebesom se moramo zato duhovno prebuditi, se še bolj obrniti v notranjost in z molitvijo vpiti k Bogu.

 

Razmišljanje ob knjigi dr.Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 12

PLOVBA PROTI DRUGEMU BREGU

Radi bi se še zaustavili pri Jezusovem vstajenju, pri tem, kako se je Jezus svojim učencem štirideset dni prikazoval, preden je odšel od njih... A kakor apostoli, ki so o tem premišljevali, se spomnimo, da se je Jezus že prej večkrat oddaljil od množice in se sam povzpel na goro molit. Tam, nad vzvišenostjo vseh ustvarjenih stvari, je molil sam… Zato bi gora lahko označevala višavo nebes, kamor se je povzpel po vstajenju…

In potem se je z gore spet spustil do Galilejskega jezera, učence pa po vstajenju v Galilejo usmeril (Mr 16,7). Prišel je do barke, ki je po nemirnih vodah nosila njegove učence. Barka je les, ki nas ne spomni le na Noetovo barko, ampak tudi na  Gospodov križ in na njegovo velikonočno skrivnost… Barko premetavajo valovi in jo mučijo viharji skušnjav. Nasprotni veter, to je nasprotnik Hudič, si prizadeva, da ne bi dosegla miru, zato ne poneha. Toda večji je tisti, ki posreduje za nas. Če bi se mi sami borili samo z valovi in obenem pozabljali na vihar hudobnega duha, ki valove dviguje, bi se v »hereziji akcije« odtegovali vsemogočnemu delovanju križanega in vstalega Gospoda… Bog včasih v svoji Previdnosti dopusti vihar, da nas pouči in da bi prebudil v nas dremavi del Cerkve ter zmanjšal v njej »razumnost mesa«, obenem pa dvignil splošno raven njenega življenja v Kristusovi velikonočni skrivnosti. Morali bi zaupati, da nas tudi po vnebohodu ni zapustil.

Sv. Gregor Veliki nas poučuje: »Človeški um ni mogel dojeti »vzvišene stoje« božanstva našega Odrešenika (na gori ali pa na barki) nad vsemi ustvarjenimi stvarmi. Zato nam jo je tako rekoč mimogrede pokazal s svojim prihodom: ko je bil spočet, rojen, mrtev, pokopan, pa tudi z vstajenjem in z vrnitvijo v nebesa… (prav na to namiguje tudi evangelij, ko je Jezus razsvetlil slepca; ko je šel Jezus mimo, mu je prisluhnil, stoječ pa mu je ozdravil oči (prim. Mt 9,27; 20,30)). Jezus je kot človek v poteku časa namreč »šel mimo«, z močjo vsepričujočega božanstva pa je »stal«. Pravimo, da mimo gredoči Gospod posluša vpitje naše slepote, ker je postal človek in je usmiljen do človeške bede. Stoječ pa podarja luč, ker z močjo svojega božanstva razsvetljuje temo naše bolezni.« …

Jezus nam prihaja nasproti, hodeč po vodi… Od viharjev prestrašeni bi v njem namesto Rešitelja morda videli prikazen… A Jezus nas pomirja z besedami: 'Zaupajte, Jaz sem. Ne bojte se' (Mt 14,27)… Peter, ki pogosto pooseblja Cerkev, mu je zaupal in ga prepoznal, saj mu je odgovoril: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem k tebi« (Mt 14,28). To je, kot bi rekel: Če si ti, Gospod, resničen in v ničemer ne lažeš, naj se proslavi tudi tvoja Cerkev v tem stoletju, ker je to napovedala prerokba o tebi? Naj hodi torej po vodi in tako pride k tebi tista, ki ji je rečeno: 'Odličniki ljudstva se potegujejo za tvojo naklonjenost' (Ps 44, 13)… Jezus mu je rekel: »Pridi.«… Toda ker Gospoda ne skuša človeška hvala, v Cerkvi pa so ljudje pogosto vznemirjeni tudi zaradi človeških pohval in časti ter se skoraj potopijo,… zato je Peter vztrepetal na morju, ko se je ustrašil velike moči viharja… Pa je ta vihar lahko silen, vrtinčast, ki grozi, da bo s svojo silovitostjo povzročil brodolom,… ali pa se zdi morje sveta povsem mirno in skušnjave postanejo podobne šumljanju lahnega vetra, vendar so nevarne, ker kakor Sirene uspavajo mnoge (tudi cerkveno hierarhijo, ki jo je lahko tudi predstavljal Peter, in druge stanove). V njih vzbujajo notranji veter poželjivosti po človeških uspehih, časteh, karieri, udobnosti, gmotnem blagostanju, počutnem uživanju… Mnogi začnejo omahovati v hoji po morju, to je pri nadnaravni in naravni plovbi v Božje kraljestvo. Nazadujejo in se potapljajo. Nekateri drugi pa se ustrašijo zasramovanj in groženj ljudi ter se odklanjajo od ravne plovbe.«… Pa tudi »Antikristovo ljudstvo« od znotraj potaplja Cerkev… Peter se je lahko spomnil čudežnega ribolova, s katerim so zajeli toliko rib, da so se jim mreže trgale; lahko pa tudi vseh tistih, ki mreže načrtno trgajo (oznanjevalcev krivih ver), da skozi luknje izidejo mnogi neoprezni kristjani in se od Cerkve dejansko ločijo, pa čeprav navidezno še naprej ostajajo v njej… Takšno preganjanje Cerkve je bilo v vsakem času najbolj zvito in nevarno. Vesoljni cerkveni zbori so te mreže  globalne vere in katoliške Cerkve popravljali in so ladjo reševali pred potopom… A nepotrpežljive ribe so vseeno hotele pobegniti iz mreže… Jezus je vedel, na kakšno morje je povabil Petra…, saj je on, kot Poveličani, hodil nad vsemi povzdigovanji morja, to je nad vsemi poglavarstvi tega sveta… Hodil, ko se je že danilo… Ob četrti nočni straži je prihajal do njega in ga karal: 'Malovernež, zakaj si podvomil?' (Mt 14, 22-31). Petrova vera je bila še nepopolna, ni se zanesel na njegovo Besedo, v moči katere bi mogel napredovati do cilja. Kot slepega ga bo Jezus moral ozdraviti še enkrat (prim. Mr 8,22-25).

Na ladji Cerkve so nevarnosti, toda brez nje bi Gospodovi učenci zagotovo utonili v morju…S tem, ko Cerkev nadaljuje Kristusovo odrešenjsko poslanstvo po vseh krajih sveta, se usmerja in plove proti drugemu bregu: iz končnega sveta k neskončnemu Bogu, iz zemeljskega časa v večnost, iz vidnega vesolja v nevidno nebeško kraljestvo, iz noči sveta skozi jutro v Gospodov dan… Po delovanju Duha Očeta in Sina je Cerkev povišana nad človeštvo, padlo v Adamu...V moči križanega in vstalega Gospoda v Cerkvi prevladuje gravitacijsko polje ljubezni, ki s svojo silo priteguje navzgor... Temu gravitacijskemu polju ljubezni pomaga še sila ljubezni Duha…, zato imajo sveti kakor »orlovske peruti« (prim. Iz  40,31) in golobja krila ter lahko rečejo: »Odletel bom in počival« (Ps 54,7)… Brezbožni in ljudje, podobni Egipčanom, pa »se pogreznejo kakor svinec v silnem vodovju« (2 Mz 15,10) in se potopijo v globočino kakor kamen (2 Mz 15,5)… Kakor satan se ti z nepojmljivo težo sebičnosti pogrezajo iz sijajnih nebes prav do dna jame, se pravi brezna pekla… Pekel s svojo grozno gravitacijo sebičnosti požre duše, ki dokončno zavržejo naravno gravitacijo ljubezni in rešilno moč Božje ljubezni. Te duše, po ločitvi od telesa po smrti, strašna sila teže sebičnosti za vedno pogrezne v grozovito brezno pekla…

Sv. Avguštin razmišlja: »Ker je Jezus spal, je valovje Cerkev premetavalo. Če bi tam Jezus bedel, bi se ladja ne zibala. Tvoja ladja je tvoje srce: Jezus na ladji, vera v srcu. Če si se spomnil na svojo vero, tedaj tvojega srca več ne premetavajo valovi; če pa si na svojo vero pozabil, tedaj Jezus spi: pazi se pred brodolomom. Vendar naredi, kar ti preostane: zbudi spečega in mu reci: »Vstani Gospod, potapljamo se!«, da bo zabičal vetrovom in se bo tvoje srce umirilo (prim. Mt 8,24). Umaknile se bodo namreč vse skušnjave ali pa ne bodo premogle ničesar, ko Kristus, to je tvoja vera, bedi v tvojem srcu.… In nastala bo globoka tišina (prim. Mt 8,25-26). S svojim glasom je Gospod Jezus zadonel nad ljudstvi in jih prestrašil, jih spreobrnil k sebi in nato v njih prebival…«

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 11                                                                                     

ŽIVLJENJE V POLNOSTI IZ VELIKONOČNE SKRIVNOSTI  

»Ob Jezusovi smrti se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla, skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27, 51-53; prim. tudi Mt 24,15 sl.)… Vstopamo v dneve, ko se  bomo spominjali časa našega odrešenja. Povabljeni smo, da v teh dneh čujemo, bedimo kakor vratar, ki čaka, kdaj se vrne njegov gospodar s pota (prim. Mr 13, 33-37). Ali kakor stražar, omenjen v knjigi preroka Izaija (Iz 21, 11-12): »Izrek o Dumi: Kličejo mi iz Seirja: 'Stražar, kako dolga je še noč, stražar, kako dolga je še noč?' Stražar pravi: 'Prišlo bo jutro, četudi je noč! Če hočete vprašati, vprašajte, pridite zopet.«… Ali da bedimo kakor razumne device, ki so s sabo vzele olja, da jim svetilke ne bi ugasnile, medtem ko čakajo Ženina (Mt 25, 1-13)... Poklicani smo torej bedeti pričakujoč, ne pa kot apostoli v vrtu Getsemani, ki so zaspali, ko jih je Gospod prosil, naj čujejo in molijo. Ker niso bedeli, so padli v skušnjavo…, potem pa v strahu pred vojaki in oblastniki pobegnili…

Hudobnež (zver) napada Kristusa, za njim pa novo izvoljeno ljudstvo nove zaveze, ki se ravna po Božjih zapovedih in ima v sebi Jezusovo pričevanje (prim. Raz 12, 17-18). A pod križem, v trenutkih Jezusove največje preizkušnje, stoji Jezusova mati… In potem je Jezus še pred smrtjo izvršil skrivnostno zamenjavo. Namesto sebe ji je apostola Janeza izročil za sina, v njem pa tudi vse človeštvo. Ob stavku iz knjige preroka Amosa: 'Bog spreminja temo v jutro in dan temni v noč' (Am 5,8) bi mogli kot sv. Gregor Nacianški razmišljati: »Bog z nekakšnim krožnim tekom ureja in vodi celotni svet in naše reči. Po redu Previdnosti se z gibanjem spreminjajo in prehajajo trdne in nepremične reči, majave in neomajne reči ter postanejo s preobrati drugačne. Logos jih pripelje do tega po njemu znanih nasprotjih, nam pa je to neznano… On vrže mogočne s prestola (Lk 1,52) in okrasi z diademom nekoga mimo pričakovanja vseh. On vliva moč slabotnim kolenom (Job 4,4) in zlomi laket grešnika in krivičnika.« Previdnost je izraz božje Modrosti, ki usmerja in vodi vsa bitja k cilju (smotru), za katerega so bila ustvarjena… Kristus je Bog, ki trpi v človeški naravi, kot pravi Človek, rojen iz Device Marije… On daje neskončno vrednost svojemu trpljenju in smrti… Tako vstopa v skrivnostno območje človeško-božje resničnosti in se dotakne, ne da bi jo okrnila, slave in neskončne sreče Trojice... Izvrši skrivnostno zamenjavo: prevzame naš greh in smrt, da bi mogel človek spet postati deležen Njegove božanske narave... V Kristusu smo bili posinovljeni… Tako nas je Bog spravil s seboj…

Po Kristusu se v človeštvu znova vzpostavlja nadnaravni in naravni red. Noč je prešla v dan. Človekov nasprotnik hudič je poražen. Rešitev se nam je približala, če le verujemo vanj… Opravičenje nam poklanja Božja milost po odrešitvi, ki je v krvi Jezusa Kristusa (prim. Rim 3, 23-25). Tako se človek dviga nazaj v življenjsko zvezo in občestvo z Bogom ter postaja deležen njegovega življenja. Križani in vstali Gospod je Srednik ali Most tega odrešilnega prehoda. Iz Jezusove velikonočne pashe (mimohoda) je vstala Cerkev kot ljudstvo nove in večne zaveze. Jezus ni več samo Bog z nami (Emanuel), ampak tudi Bog za nas, Mesija, Odrešenik. Želim Vam veselo praznovanje Velike noči. Aleluja!

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 10

VSTOPANJE V VELIKONOČNO SKRIVNOST                                                 

V preizkušnjo v puščavo je bila kot Jezus postavljena tudi Žena, ogrnjena s soncem, ki je pod njenimi nogami luna in na njeni glavi venec dvanajstih zvezd (prim. Raz 12, 1-6)... »Ko pa je bil Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12, 32)… K Njemu torej teži (gravitira, hrepeni) vse, kar obstaja… Že od stvarjenja naprej se je vse ustvarjeno ne le medsebojno privlačilo, ampak je tudi gravitiralo k Stvarniku in vse dobro hrepenelo k večni Dobrini… Na podoben način kot vse stvari k Bogu gravitira tudi človek. A ker je bil ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, je on, za razliko od vseh drugih stvari, v tej gravitaciji svoboden… Kot se tri Božje osebe sklanjajo druga k drugi... in k človeku, se tudi človek zaveda svojega hrepenenja (teženja) po Bogu in ga doživlja. In se zaveda tudi, da more samo Bog kot neskončna Dobrina umiriti njegovo vse-presegajoče teženje in le On izpolniti kapaciteto njegove duhovne notranjosti… Kljub temu človek stoji pred odločitvijo, ali naj tega Boga ljubi ali ne, ali naj se mu osebno približa in pokloni ali ne.

Jezus Kristus se je v času, ki je bil za to pripravljen, učlovečil, da človeku pokaže, kako se v tej svobodi odloča Bog. »Jezusova hrana je bila, da uresniči voljo tistega, ki ga je poslal, in dokonča Njegovo delo« (prim. Jn 4,34). Pisatelj pisma Hebrejcem poudari, da se je Jezus Kristus, »čeprav je bil Sin, iz tega, kar je pretrpel, učil poslušnosti« (Heb 5,8), apostol Pavel pa poudari, da je »On, ki je imel Božjo naravo, sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti in sicer smrti na križu« (Flp 2,8)… Očetova volja je bila, da Njegov učlovečeni Sin tako dokonča delo večnega odrešenja človeštva... In ker je bil v Jezusovem življenju središče Njegovega teženja ljubezni vedno Oče in torej izpolnjevanje Njegove presvete volje, je v središču Njegove gravitacije stal predvsem križ na Kalvariji, na katerem bo do konca izpolnil Očetovo voljo in odrešil človeštvo… Križani Jezus bo to znamenje smrti in hudičeve zmage spremenil v znamenje odrešenja in hudičevega poraza… Premagal bo gravitacijo sebičnosti človeštva, satana in demonov, obenem pa z ljubeznijo k sebi pritegnil tudi človekovega duha in mu poklonil veselje (prim. Ps 36,4)…

Trpljenje in smrt Kristusa pa še ne bosta konec Njegovega poslanstva, pač pa prehod v Njegovo povišanje. »Glej, moj pravični služabnik bo imel uspeh, bo povišan in počaščen, silno bo vzvišen« (Iz 52,13). Jezus sam je napovedal: »Sin človekov bo umorjen in po treh dneh bo vstal« (prim. Mr 8, 31)… Po večnem Božjem načrtu je križani in vstali Gospod s tem postal presežno gravitacijsko središče Cerkve, ki »izvira iz njegovega Srca«… Krščansko ljudstvo, ki roma na Sionsko goro, tako nekako postaja deležno Njegovega križanja in vstajenja, nadaljuje pa Njegovo odrešilno poslanstvo v človeštvu. Vsak ud Cerkve lahko samo v križanem in vstalem Gospodu odgovori na svojo božjo poklicanost in doseže poslednji cilj svojega življenja. Samo po Njem izpolnjuje večni Očetov načrt o svojem zemeljskem romanju in cilju v nebeški domovini. Samo po Njem vstopa v skrivnost svoje osebe in dojema »odkupnino«, ki jo je Križani plačal za njegovo večno zveličanje... Po povišanju - vstajenju - je Jezus Kristus poslal svojim učencem svojega oživljajočega Duha in je po Njem svoje skrivnostno Telo, ki je Cerkev, napravil za vesoljni zakrament odrešenja.« Zato se tudi mi s Svetim Duhom bližajmo Veliki noči…

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 9  

VSTOP CERKVE V POGANSKI SVET    

Radi bi stopili na pot, ki vodi na »Sionsko goro«, v nebesa. Zelo pomembno je, da se na pot odpravimo v Cerkvi, saj je ta za nas, ki smo izšli iz poganstva, edina pot… Psalmist nas spodbuja: »Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja; najsi hrumijo in se penijo njegove vode, naj se tresejo gore« (Ps 45,3-4)... Sv. Avguštin tako razlaga ta psalm: »Stresale so se namreč gore, to je oblasti tega stoletja. Druge so namreč Božje gore in druge so gore stoletja. Pri gorah stoletja je glava Hudobec, pri Božjih gorah pa je glava Kristus. Po Božjih gorah so se zatresle one gore. Tedaj so se te oglasile z glasom proti kristjanom.«… Po binkoštnem čudežu je Sveti Duh notranje dvignil dvanajstere apostole, ki so se spremenili v »visoke gore novega Božjega mesta.« V moči Svetega Duha so začeli oznanjati evangelij najprej Izraelcem. Ko pa so jih ti zavrnili (prim. Apd 18,46), so se podali v osrčje morja, namreč v tedanji poganski svet. Z njihovim oznanjevanjem je nastal »potres v Zemlji ljudi«: mnogi pogani (in tudi nekateri Judje) so se spreobračali in se iz »podzemlja« selili v Božje kraljestvo in v Cerkev. Začele so se majati gore, to je nosilna politeistična ureditev rimskega imperija. S svojim tresenjem so povzročile viharno valovanje morja: preganjanje apostolov in prve Cerkve v rimskem imperiju... Tudi sv. Hieronim razlaga: »Vsi narodi in mnoga ljudstva se bodo medsebojno spodbujali govoreč: »Pridite, pojdimo na goro Gospoda« (Iz 2,3), in kar je dalje rečeno, »kajti s Siona bo izšla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema« (Iz 2,3); nikakor ne s Sinaja in iz puščave ter z gore Horeb (Ps 74,7) – puščavo sv. Hieronim dojema kot sovražno deželo, saj je bil v puščavi skušan tudi Jezus (Mt 4,1-10) in je Izrael tam doživljal ugrize kač in škorpijonov (5 Mz 8,15): »Vrtinčasti viharji pridrvijo iz puščave in iz strašne dežele, kjer Bog ne prebiva in kjer je vse pozemeljsko ter vsak nevernik deluje v skladu s svojo nevero, pokončevalec pa pustoši« -  temveč z gore Sion, na kateri je bil zgrajen Jeruzalem, in iz Jeruzalema, kjer je tempelj in češčenje Boga. Beremo, da je Gospod pogosto učil v templju (Mt 26,55) in da prerok ne sme umreti zunaj Jeruzalema (Lk 13,33). … Tukaj sta skupaj imenovana beseda in postava. Poglavarjem je ukazano, naj poslušajo besedo, ljudstvu pa, naj z ušesi zaznava postavo (Iz 1,10)… Tisti, ki je prej dal postavo, je nato prišel učit o Bogu. Tudi Cerkev je bila najprej ustanovljena v Jeruzalemu in je nato zasejala Cerkve po vsej zemeljski obli… Treba je povedati tudi to: »Kdorkoli je na opazovalnici in v videnju miru, v njem je vzpostavljena postava in Gospodova beseda.« Prerok ni rekel: »Beseda in Gospodova postava bosta ostali na Sionu in v Jeruzalemu.« temveč lepo »bosta izšli«, kajti iz tega izvira se je Božji nauk razlil na vse narode.«     

Oznanjevalci (apostoli) so se torej podali v osrčje morja, v poganski svet. Tam so se srečali s »hinavščino«. V kakšnem položaju so se znašli? Sv. papež Gregor Veliki v komentarju, v moralni razlagi Jobove knjige, pojasnjuje, kdo je »hinavščina« (kdo so hinavci):…»Kakšno upanje ima hinavec, če nekaj lakomno iztrga in Bog ne reši njegove duše?« (Job 27,8). Hinavec (ki se v latinščini imenuje simulant), ne teži k pravičnosti, ampak k vidnosti. Zato je lakomen grabežjivec, ker želi biti po krivičnem delovanju počaščen s »svetostjo«, s katero ugrabi hvalo tujega življenja. Hinavci si navadno

prizadevajo, da skrivajo to, kar so, in kažejo ljudem to, kar niso. Pri cenitvi sebe namreč presežejo svojo mero in stremijo za tem, da prednjačijo pred drugimi z imenom svoje dejavnosti. Izogibajo se, da bi le-ti videli to, kar so, in se pred očmi ljudi preoblečejo v nekakšno nedolžno poštenost. Zato jih naš Odrešenik v evangeliju zasluženo graja z besedami: »Gorje vam, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti« (Mt 23, 27-28).

Vsako pretvarjanje še ni hinavščina, temveč samo tisto je, s katerem je oseba namenoma dvolična. Na zunaj se kaže drugačno, kot je v resnici na znotraj. Njeno pretvarjanje izhaja iz njene hudobne volje… Hinavščina je diametralno nasprotna kreposti resnicoljubnosti. Svetohlinstvo v Cerkvi je seveda hujše kot hinavščina v človeški družbi… Spomnimo se, da je Jezus bičal svetohlinstvo mnogih članov vodilnega sloja Božjega ljudstva, sv. evangelist Janez pa jih je v Razodetju poimenoval »Satanovo sinagogo«, ki so s svojim delovanjem Božji tempelj v Jeruzalemu spremenili v razbojniško jamo.

Juda Iškarijot je bil pri Jezusu Kristusu zraven zato, da bi si ga ogledoval, da bi o njem poizvedoval, da bi našel nekaj za izdajanje, ne pa, da bi vanj veroval... Jezusu se je pridružil z dozdevno, ponarejeno ljubeznijo… A tudi v Cerkvi se je skozi stoletja nadaljevalo Antikristovo ljudstvo, ki ga srečamo v evangeliju, in prav tako »Satanova sinagoga«. Juda Iškarijot je vrhunsko posnemal očeta laži in je bil »velemojster v pretvarjanju«. Zato si je zaslužil ime »hudič« (prim. Jn 6,70), saj je bil nekako lucifer v malem. Uspešno je varal druge apostole in učence. Njegovo izdajstvo Človeka-Boga za trideset srebrnikov v smrt je bilo nepojmljivo strahotno in podlo hudodelstvo…

Tudi danes se, kot v Jezusovem času, »lažni apostoli, zvijačni delavci, preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči…« (prim. 2 Kor 11, 14-15). Sv. Hieronim je pozoren predvsem na začetnike krivih ver in na njihove učitelje: »Kristus je poslal svoje apostole. Podobno je satan poslal lažne apostole, preoblečene v Kristusove apostole… Krive vere so v zgodovini Cerkve povzročile brezštevilno gorje«… »Boj se odvija kakor na gledališkem odru… Nekatere zvijačneže se hitro prepozna po njihovi neotesanosti… Drugi pa so sposobni lažnive simulacije. Pri tem morajo seveda nepretrgoma paziti, da ohranjajo dvoje: prekanjeno skrivati to, kar so, in se ponašati s tem, kar niso. Zakrivati resnična hudodelstva in razkazovati lažne odlike… Božjo jezo povzroča predvsem zavestno nasprotovanje njegovim zapovedim; spoznanje dobrega in preziranje le-tega; možnost za uresničenje dobrega, a tega ne hoteti storiti.«

Sv. Gregor Nacianški se sprašuje: »Kdo bo razlikoval med sliko in resnico, med gledališkim odrom tu spodaj in mestom zgoraj?«.. Sledilci obeh Glav, Božje in Satanove, so med seboj pomešani. Poleg tega sledilci Satanove glave še varajo in so vrhunski igralci… Sprašujemo se: »Ali bo Cerkev uničena zaradi »kotla«, to je izobilja škandalov, in ne bo vztrajala do konca? Ali se bo ljubezen kristjanov do Kristusa ohladila?... Hkrati se odvija tudi boj med Bogom in satanom (prim. Raz 22,12)… Kristjani zaupamo, da je Kristus s svojim križem že premagal svet in njegovega vladarja, zato bomo vztrajali v veri.

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 8  

RAZKLANOST MED IZPOVEDOVANO VERO IN ŽIVLJENJEM  

V sredo bomo pričeli postni čas. V tem postnem času bi želel z vami razmišljati, kako veliki nevarnosti se izpostavlja človek, če ne sledi Jezusa Kristusa na Njegovi poti. V knjigi Razodetja nam avtor predstavlja »žensko, sedečo na zveri, rdečo kot škrlat, polno bogokletnih imen, ki ima sedem glav (pospešuje sedem zlodejnosti) in deset rogov (ruši Božje zapovedi), oblečeno v bager in škrlat, okrašeno z zlatom, dragimi kamni in biseri, ki v roki drži zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva… Ta žena zavaja tiste, ki Kristusa ne sledijo, jih upijanja in nagiba k malikovanju« (prim. Raz 17, 2-3).

Spomnimo se, da je Jezus Kristus ostro obsojal razklanost med na zunaj izpovedovano vero in vsakdanjim življenjem v vseh slojih izvoljenega ljudstva, zlasti pa med člani vodilnega sloja: med duhovniki, »doktorji« Svetega pisma in postave ter starešinami. Grozil je tej razklanosti, ki jo je imenoval hinavščina… Kristus je prav tako obsodil dvoličnost med svojimi učenci, med katerimi je izstopal Juda Iškarijot. Prav z dvoličnostjo je zraslo ljudstvo Antikrista, ki je preganjalo Kristusa, ga zavrglo in obsodilo na smrt… Na žalost se ta razklanost skozi stoletja nadaljuje v novozaveznem Božjem ljudstvu. V njem raste ljuljka med pšenico v vseh njenih slojih, včasih manj, včasih bolj. Apostol Janez je v zamaknjenju prepoznal »Babilon« v tej ženski, sedeči na škrlatni zveri… in razkrival ljudstvo Antikrista, ki je s telesom v Cerkvi, s srcem pa v Babilonu (prim. Raz  17,5)… To ljudstvo kot prikrita skrivnost nepostavnosti »od znotraj« parazitsko izpodjeda Cerkev. Razklanost med vero in življenjem so močno obsojali Petrovi nasledniki še posebej od sredine 19. stol. naprej, ker so čutili, da se ljudstvo Antikrista usodno množi. 

Papež Janez Pavel II pravi, da je »kljub vsemu pričevanju stvarstva in odrešenjskega Božjega načrta, ki se v njem uresničuje, duh teme (prim. Ef 6,12) sposoben prikazati Boga kot sovražnika svojega stvarstva in zlasti človekovega sovražnika, kot vir nevarnosti in ogrožanja za človeka. Tako satan v človekovo psihologijo vnaša kal odpora zoper tistega, v katerem naj bi že prav »od začetka« gledali človekovega sovražnika – in ne Očeta. Človek je izzvan, da bi postal Bogu nasprotnik! Analiza greha v njegovi prvotni razsežnosti kaže, da bo po delovanju »očeta laži« v zgodovini človeštva navzoč stalen pritisk z namenom, da bi človek odklanjal Boga, da bi ga celo sovražil. Kot je že v antični dobi zapisal sv. Avguštin: 'Ta človek do sebe goji ljubezen prav do preziranja Boga'.

Satan je najgloblji in najbolj prevraten posnemovalec Boga… Pod pritiskom njegovega delovanja se v zgodovini širi malikovanje in rastejo mogočne grešne strukture...Sv. Gregor iz Nise razlaga odlomek iz Psalma 54, ki opisuje, kako se le-te razpredajo: »Vidim nasilje in nasprotno govorjenje v mestu. Ponoči in podnevi hodijo okrog po njegovem obzidju, nepostavnost in hudobija sta v njegovi sredi, poguba je v njegovem središču, krivica in prevara se ne umakneta z njegovih ulic.« V  hudobnem mestu so torej prebivalci, ki ravnajo nepostavno in nasprotno govorijo (govorijo v protislovjih). Napolnjujejo ulice mestnega središča... Med vsemi naštetimi prebivalci v njem je najhujša »hinavščina«, ki si nadene plašč iste miselnosti in ljubečega odnosa, skriva pa zvijačnost pod blagohotnim pokrivalom. Zato pravični sodnik pošlje prebivalcem njim primerna prišleka: »Ali hočeš spoznati njuni imeni? Naj jih preseneti smrt; živi naj se pogreznejo v pekel:« (prim. Ps 54,16)…. Pravi, da so polnost tega mesta krvoločni in zvijačni ljudje, ki niso polovični v hudobnem dnevu, temveč so izpopolnjeni v hudobiji.« … Globoko nasprotujejo vrhovni Resnici, Dobrini, Lepoti, Svetosti… Vrhunsko posnemajo Luciferja in v zgodovini človeštva svetijo kakor zvezde (luciferji – nosilci lažnih luči). Ti napuhnjeni ljudje sklepajo zavezo s smrtjo (prim. Mdr 1,16), polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije, nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, sovraštva do Boga in so zato brez usmiljenja (prim. Rim 1,30-31)…

Sveto pismo o njih večkrat spregovori. Prerok Izaija opozarja: »Gorje njim, ki so modri v lastnih očeh« (Iz 5, 21). Apostol Pavel svari: »Sami sebi se zdite modri, ker ne hodite za Božjo razumnostjo, marveč za človeško. Ne sprejemate Božje Moči in Božje Modrosti, pa vendar mislite, da ste modri…« (prim. 1 Kor 1,24). In Izaija drugod pravi: »Gorje njim, ki so hrabri, kadar se napajajo z vinom, pogumni, kadar mešajo opojno pijačo« (Iz 5, 22). Sv. Hieronim razlaga, da bi bila ta opojna pijača lahko pravzaprav »strup zmajev in okruten strup gadov« (prim. 5 Mz 32,33). Farizejem in saducejem, ki so prihajali gledat, kako je Janez Krstnik krščeval, so tudi veljale besede: »Gadja zalega. Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja…« (Mt 3, 7-8). Njim je tudi Jezus klical: »Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 23, 33).

Kako nevarno je ne slediti Kristusa… Kako nevarno se je že zadovoljiti zgolj s »črko« Svetega pisma in pozabiti, kdo je njen Avtor in Navdihovalec, ki jo je poslal v svet zato, da opravi, za kar je bila poslana (prim. Heb 4,12-13)... Pozabljajoč Boga se razlaga hitro spremeni v zgolj človeško izročilo... V Jezusovem času so vodilni pismouki in farizeji, zagledani vase in v svoj prav, zagrešili ravno to. Človeška znanost jim je, kakor pravi sv. Hieronim, udarila v glavo kakor močno vino, omamila jih je kakor zelo opojen liker…, tako zelo, da so izgubili razsodnost uma. Bili so častilci »črke« Svetega pisma, zanemarjali pa  Duha… S svojo lažno teološko znanostjo, ki je vsebovala mnoge delne resnice, so upijanili večji del izvoljenega ljudstva, da se je spremenil v nasprotnika Jezusa iz Nazareta…

Jezus je jokal nad Jeruzalemom, ker ni spoznal časa obiskanja Boga. Razbojniki so iz templja napravili razbojniško jamo (prim. Mt 21, 13); »skriti v votlini, ki so jo izkopali v templju, so načrtovali in naredili največji zločin v zgodovini človeštva: umor Človeka – Boga…« Jezus jih je razkrinkal kot »otroke hudiča«, očeta laži (prim. Jn 8, 40-44).. Sv. Hieronim razlaga: »Oni so pili in se upijanili z vinom zmaja in z neozdravljivim strupom gadov« (prim. 5 Mz 32,33). In s kakšnim »likerjem« so upijanili ljudstvo, ki je pred Pilatom kričalo proti Gospodu: »Križaj ga, križaj ga!« Ti voditelji ljudstva Antikrista so bili krivoverci in podložniki brezmejnega napuha in zato tudi strašne duhovne slepote, zavisti, lakomnosti, hinavščine… »Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave samo od Boga?«, jih je svaril Jezus (prim. Jn 5,44). Zaradi njih je izvoljeno ljudstvo izgubilo Božje kraljestvo in doživelo katastrofo, saj je postalo zaveznik »njega, ki ne obstaja« (prim. Job 18,15-21)... Mesto izvoljenega božjega ljudstva pa je zato prevzela Cerkev… Vanjo so nato vstopili še poganski narodi (prim. Rim 9 -11)…   

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 7   

»MESENI« ČLOVEK IN  NJEGOVA DELA                                                       

Sv. Pavel v pismu Rimljanom zapiše: »Razumnost mesa je smrt, razumnost duha pa življenje in mir. Kajti razumnost mesa je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati niti ne more« (Rim 8,7). Sv. papež Pavel VI. to razlaga: »Ena glavnih posledic izvirnega greha v nas je, da notranje soglasje med razumom in voljo ni zmeraj posrečeno, zato tudi misel in dejanje nista vedno v skladu… Radi bi preučevali, kako milost, to je nadnaravno Božje delovanje, Sveti Duh, more vstopiti v to notranjo igro človeške duše s svojimi skrivnostnimi, četudi izkustvenimi navdihovanji: ali s povečanjem luči uma, s povečanjem spoznavne zmožnosti, ali s povečanjem pravilnosti volje in s povečanjem moči za izbiro in za dejavnost – vendar s spoštovanjem človekove svobode..«

A še preden pričnemo razmišljati v tej smeri, moramo resno upoštevati dejstvo »mesenega« človeka, ki je po izvirnem grehu nagnjen bolj k zlu kakor k dobremu in ki se zaradi nejasnega spoznanja večne Dobrine opoteka po samo zunanjem - vidnem svetu. Apostol Pavel pravi: »Psihični (»živalski«) človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost« (prim. 1 Kor 2,14)... Malo dalje apostol pravi takšnim »živalskim« ljudem: »Bratje, nisem vam mogel govoriti kakor duhovnim ljudem, ampak kot zgolj mesenim ljudem« (2 Kor 3,1)… Cerkveni očetje o tem takole razmišljajo: »Za mesene ljudi je glavno samo sedanje psiho-biološko življenje. Nad Bogom Stvarnikom celo (kot Satan) hočejo uveljaviti primat; zaživeti hočejo neodvisno od Njega in se s tem, vede ali nevede, pridružujejo Satanu, ga posnemajo in postajajo 'njegovi otroci'« (prim. Jn 8, 34.44)…

S padcem Adama v greh se je »celoten človek« spremenil na slabše. Zaradi nagnjenosti »mesenega« človeka po izvirnem grehu bolj k zlu kakor k dobremu, govorimo o netivu greha, o poželenju, ki ga je bila človeška narava prosta v stanju začetne popolnosti. To netivo greha ostane tudi v opravičenem človeku v Kristusu, torej tudi po svetem krstu… Duhovne in psihične zmožnosti »mesenega« človeka, padlega v Adamu, so oslabljene, ranjene, a ne popolnoma pokvarjene, zato more z umom spoznati temeljne naravne, moralne in religiozne resnice. Lahko tudi opravlja dobra dela v naravnem redu in si oblikuje kreposti. Brez pomoči Božje milosti pa se ne more usmeriti k nadnaravnim dobrinam, ki so zanj odrešilne in tudi ne dvigniti do vrhovnega Bitja, Resnice, Dobrote in Lepote.. Z Božjo milostjo mora sodelovati in ustavljati se mora poželjivosti, ki ga pogosto zavede, da hudobno uporabi svoje zmožnosti in naredi osebni greh…

Če pa se pozablja boriti proti poželjivosti in zanemarja pomoč, ki se mu ponuja po Svetem Duhu, vanj (če seveda to hoče ali ne) vstopa starodavni sovražnik Satan kot v svoje orodje in mu podeljuje še svoje »darove«. Povzdiguje ga s častmi na tem svetu. Kadar kaže čuda pred njihovimi očmi, ga omahljive duše v njih občudujejo in gredo za njim. Kolikor jih pritegne v raznovrstne zlodejnosti, jim ponuja raznovrstno opojno pijačo: ene opaja z napuhom, nekatere z lakomnostjo, spet druge z zavistjo, druge z lažnostjo, druge z nečistovanjem… Njihovo opojno sladkost okušajo tisti, ki se predajajo uživanjem v sedanjosti, ki pa jih vlečejo naproti trajnemu žalovanju«... Satan se seveda ne predstavlja kot grozni, ampak kot najbolj gostoljubni in prijazni Točaj. Zato jih tudi toliko zavede…« .

  

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 6  

DVOBOJ Z RAZUMNOSTJO MESA       

Če bi se radi ukvarjali samo z vidnimi stvarmi in se okrog njih vrteli, smo podobni vrtavkam in smo v nevarnosti, da pademo. Ker bi bili duhovno premalo v sebi, bi se borili z »razumnostjo mesa«, a naše oči bi bile zaslepljene in ne bi videli  stvari takih, kot v resnici so. Svet okrog nas nam pogosto začasne rešitve predstavlja kot večne, začasne dobrine kot trajne in čez vse poveličuje užitek. Samo tisti, ki je zares ponižen v srcu, te nevarnosti prepozna, zato se, ne glede na zavajanja, odloči za konkretno delo, za služenje Bogu in bližnjemu... Napuhnjen se kot vrtavka vrti zelo hitro. Dvignjen visoko se v strahu, da bi ne padel, ne upa podati v notranjost, kjer bi premislil, v čem je bistvo njegovega življenja… Takemu kroženju okrog svoje osi bi mogli reči tudi »avtonomno blodenje«, saj tak človek hoče biti tudi avtonomen, neodvisen… Ker se ne utegne odpraviti vase, se ne more niti iz svoje notranjosti odpraviti na pot k Bogu. Žalostno se izgublja v samo vidnih rečeh…

Odlok II. vat. koncila Cerkev v sedanjem svetu pravi: »Človek bi moral imeti telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan. Vendar pa človek, ki je ranjen z grehom, občuti v sebi upornost svojega telesa. Že samo njegovo dostojanstvo bi zahtevalo od človeka, da bi poveličeval Boga v svojem telesu (prim. 1 Kor 6, 13-20) in da ne bi dovolil, da bi se telo usužnjevalo zlim nagnjenjem njegovega srca« (glej CS 14,1). Sv. papež Pavel VI. pa poudarja: »Vstajenje Gospoda nam podarja in nas uči, še več, od nas zahteva, novo pojmovanje, novo dviganje in novo posvečevanje naše telesnosti. Drugače na splošno rečeno: zahteva novo čistost. Z Veliko nočjo mora zavladati v nas nov pomen o dostojanstvu našega mesa, tako občutljivega in krhkega. Meso je Božje delo. Meso je tempelj Svetega Duha (1 Kor 5,19)… …Prav iz resnične telesnosti človeka izvira v naši zapleteni psihologiji nekakšen dualizem, nevaren in pogosto grešen dualizem. Nihče ni tako kot sv. Pavel vztrajal pri tej dramatični točki človekovega življenja: »Kajti meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso« (prim. Gal 5,17)... Znotraj nas vlada stalna skušnjava. Nepretrgoma potrebujemo nanašanje na zavest o našem dostojanstvu kot o bitjih, ki so dvignjena k pogovoru in občestvu z Bogom; torej potrebnost vladanja duhovnega človeka nad 'animal racionale'- 'živalskim človekom' (prim. 1 Kor 2,14). Zmeraj moramo prositi Očeta, naj nas obvaruje pred skušnjavo in nam podari moč in veselje ob našem krščanskem preoblikovanju. Naše fizično in duhovno očiščevanje moramo zasidrati v vstalega Kristusa.«

Zato pri sv. Pavlu beremo: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici«… »Mrtvite svoje ude na zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in lakomnost, ki je malikovanje« (Kol 3,1.5)… Če bomo kot nadnaravni in naravni ljudje v svojem srcu že vstali s Kristusom in iskali to, kar je zgoraj, bomo živeli iz Kristusove velikonočne skrivnosti in si nadevali obleko nebeških ljudi (1 Kor 15,44), to je poveličanega Gospoda. Takrat bo tudi naše telo kot sestavni del psihe že v začetni meri deležno Jezusovega vstajenjskega telesa in s tem pobožanstvenja... A ker bo naše fizično telo še vedno podložno biološkim in živalskim zakonom, bo v našem srcu potekal dramatičen boj med duhovnim človekom in ostankom »mesenega« človeka…

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 5                

DINAMIKA ČLOVEKA - VRTAVKE           

Jezus se je rodil, zaživel je med nami, pogumno in z veseljem bi se radi odpravili za Njim na pot. A zanaša nas. Vemo, da mu lahko sledimo, saj čutimo, da ni daleč od nas, kot je rekel sv. Luka v Apd 17,28: »V Njem živimo, se gibljemo in smo«…In Jezus nas je vabil k hoji za njim, povedal nam je priliko o desetih devicah, ki se odpravljajo na Ženinovo svatbo. Od njih je bilo pet pametnih in pet nespametnih... Sv. Avguštin vidi v svoji razlagi v številu pet odnos našega duha do naših peterih telesnih čutov. Pametne device so ohranile prvenstvo duha nad peterimi čuti, nespametne pa ne… V duhu so bedele, imele so duhovno svežino olja. In zaključi: »Petere pametne device pomenijo vse duše, ki bodo vstopile v Božje kraljestvo (prim. Mt 25, 1-13) in Božje kraljestvo bo vstopilo vanje, saj »skozi petero vrat v vsakem primeru vstopi nekaj prek telesa v dušo… Kdorkoli ne dopusti pokvarjenosti, da bi vstopila skozi ta vrata, ta spada v število teh peterih pametnih devic.«

Sv. Tomaž Akvinski v tem smislu razmišlja: »Čutila so psihofizični sprejemniki. Preko njih ostajamo v stiku z zunanjim svetom, iz katerega sprejemamo dobre in slabe informacije. Skrbeti moramo, da skozi nje ne vstopi v notranjost zlo pod videzom dobrega, grdo pod videzom lepega, neresnično pod videzom resničnega.… Dobro in zlo učinkujeta prek čutnih zaznav na našo psihično zmožnost odločanja za dobro ali zlo in tudi na ocenjevalno zmožnost presoje, kaj sploh je dobro in kaj zlo. Dobro (dobrina) vzbuja v duši privlačnost, zlo pa jo odbija (zavrti)… Ob navzoči dobrini se poraja veselje, ob navzočem zlu pa žalost; prihodnja dobrina vzbuja upanje, pred prihodnjim zlom pa se pojavi strah«… Da bi se zmogli odločati za dobro, so nam bile poleg treh božjih kreposti (vere, upanja in ljubezni) poklonjene še štiri moralne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost), ki jih imenujemo tudi kardinalne, ker se vse preostale razvrščajo okrog njih. Te kreposti »so človeško pridobljene. (…) So sadovi in kali nravno dobrih dejanj« (prim. KKC, 1804).

Sv. Tomaž Akvinski poudarja: »Strasti same v sebi niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo dobijo samo toliko, kolikor so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne bodisi zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja upira. K popolnosti nečesa nravno in človeško dobrega pa spada, da razum strasti kroti…«

Človek, ki se želi s Kristusom odpraviti na pot, s moralnimi veščinami (krepostmi) osebno ravna v skladu z dejavnim razumom, zato je prva glavna krepost razumnost. Druga glavna krepost je pravičnost, s katero volja po pravi meri razuma daje vsakomur to, kar mu pripada: Bogu, ljudem, drugim bitjem... Tretja glavna krepost je zmernost, s katero se človek podaja na pot, upoštevaje svoje zmožnosti… In s četrto glavno krepostjo -  srčnostjo - se na tej poti ne zaustavi... V kristjanu so štiri moralne kreposti ne le naravne, ampak tudi nadnaravne. Tako npr. k pravičnosti spada tudi nadnaravna pravičnost do Boga, ki se imenuje krepost »bogovdanosti ali bogoslužnosti« (po latinsko: religio, od tu beseda religioznost). Sv. Tomaž Akvinski pravi še: »Ljubiti se pravi hoteti nekomu dobro«. Vsa druga čustva imajo svoj izvir v tem prvobitnem gibanju človeškega srca k dobremu…

A kaj je »dobro«? Tudi sv. Gregor iz Nise nas poučuje: »Med dobrinami, za katere se prizadevamo, so ene takšne, kot se imenujejo, pri drugih pa je njihovo ime lažno. Niso resnične dobrine tiste, ki nudijo začasen užitek; lahko se nekomu zdijo takšne, za druge pa so nekoristne. Resnične dobrine imajo v sprejemnikih vselej in v vsem ter povsem takšne lastnosti: so vedno enake in nesprejemljive za mešanje z zlom. Natančni raziskovalci zrejo to edino pri večni Božji naravi. Vse ostale dobrine, ki se z varajočim domnevanjem dozdevajo čutenju resnične, so navidezne dobrine. Po svoji naravi namreč niso obstojne, temveč so odtekajoče in prehodne. Zaradi nekega ničevega predsodka pa jih nevzgojeni ljudje cenijo kot resnične dobrine… Tisti, ki se oklepajo nestalnih stvari, ne težijo k vedno ostajajočim resničnostim... Pridigar, stoječ na visoki opazovalnici, vpije človeški naravi z besedami: »Je čas ljubezni in čas sovraštva« (Prd 3,8). Pravi namreč, da so bitne dobrine resnične dobrine, ker napravijo deležnike takšne. Deležnik se seveda nujno spreminja v naravo tega, česar postaja deležen.«… Če brez pravega pogleda vere pomanjšujemo večne dobrine in povečujemo sebe ter svoje časno življenje, potem naše mišljenje, čustvovanje in dejavnost izpodjeda velik ostanek ničevosti, h kateri nas kot vrtavko nagiba... Na začetku poti z Jezusom seveda še nimamo izurjenih čutil za popolno razlikovanje med moralno dobrim in hudim ter med resničnimi (bitnimi) dobrinami in zgolj navideznimi, pojavnimi. Pogostokrat nasedamo »optični prevari«… Da bi se znali odločiti pravilno, nam more koristiti napotek: »Edino krepost je dobrina in edino proti-krepost (zlodejnost) je zlo, saj pravi psalmist: »Kdo, ki ima rad življenje, si ne želi videti dobrih dni? Zadržuj svoj jezik od zla, svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. Odkloni se od hudega in delaj dobro« (Ps 33,13-14). Tudi filozofi stoiki (ki se v mnogočem strinjajo s krščanskim naukom) ne uvrščajo bogastva, zdravja in izobilja (in ne njihovega nasprotja: revščine, bolezni in pomanjkanja) ne med dobrine ne med zla, ampak jih imajo za neopredeljene. Za »dobrino« imenujejo edino poštenost in krepost, »hudo« pa samo nepoštenost. 

Nasproti sedmerim krepostim, ki nas dvigajo (veri, upanju, ljubezni, razumnosti, pravičnosti, zmernosti in srčnosti) stoji sedem zlodejnosti. »Krščanski menih in asket ter eden najbolj vplivnih teologov v poznem 4. stoletju Evagrij Pontski (345‒399) je v poglavju O osmerih mislih v svojem delu Praktik navedel osem slabosti, ki vodijo v zlo in zato človeku preprečujejo vstop v Božje kraljestvo. Okoli leta 590 je papež Gregor Veliki na podlagi tega seznama kot prvi opredelil sedem glavnih grehov, ki jih je v 13. stoletju potrdil še Tomaž Akvinski in so jih nato prevzeli vsi katoliški teologi… Za najusodnejši greh velja napuh, saj duša, ki postane njegova žrtev, podleže še preostalim šestim glavnim grehom, kar vodi v njeno smrt. Iz sedmih glavnih grehov se rojevajo tudi vsi drugi (manjši) grehi. Greh je smrten, kadar je dejanje storjeno namerno in ima zadostno moč, da povzroči daljnosežne posledice, ni pa smrten, če so njegove posledice manjše in če dejanje ni rezultat namere, ampak šibkosti, brezbrižnosti ali neumnosti« (cit. iz. dr. Alenka Simončič, Odstiranja)…  Naš napuh izpodjeda vero (v začetniku na poti k Bogu je ostanek nevere), nečistost izpodjeda upanje (v njem je ostanek ne-upanja) in lakomnost izpodjeda ljubezen (v njem je ostanek lakomnosti). Jeza v njem izpodjeda razumnost, lenoba srčnost, nevoščljivost pravičnost in požrešnost zmernost. Pretiravanje in podleganje tem glavnim grehom pripomore, da nas zanaša s poti, ki vodi na »Sionsko goro« – v nebesa…

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 4   

PREHAJANJE V SVET SKRIVNOSTI - GORA KONTEMPLACIJE

Bog je neskončen in neskončno popoln Duh in glavna človekova podobnost z njim obstaja v njegovem duhu. Zaradi svoje bogo-podobnosti je ta duh velika skrivnost in kot tak nekakšen »makrokozmos« (veliko vesolje). Ko človek v duhu odkriva Boga, se vse bolj prepoznava v svojem bistvu... V želji, da bi ga vse bolj spoznal, s tem pa spoznal tudi sebe, postopoma ponehuje krožiti (bloditi) kot vrtavka po »zunanjem svetu« ter vstopa v svojo skrivnostno notranjost, iz sebe pa tudi v skrivnost neskončnega Boga in ljudi v Njem.

Takrat kot Job zavzdihne: »Spomni se, da je moje življenje dih« (Job 7,7). Sv. papež Gregor Veliki razlaga ta odlomek Jobove knjige: »Tisti, ki ljubijo meseno življenje tako rekoč kot trajno, niso pozorni na prihodnje večno življenje. Ker ne upoštevajo stalnosti večnega, menijo, da je izgnanstvo domovina, tema luč in tek časa stoječi cilj. Tisti, ki ne poznajo velikih resničnosti, seveda ne morejo pravilno presojati najmanjših. Če namreč duh ne more stati nad stvarmi, tedaj nikakor ne vidi, da so ga premagale. Zatorej (od Boga oddaljeni) malopridni duh ne zmore presoditi tega sedanjega življenja, ker mu z občudovanjem, ki izhaja iz ljubezni, podlega… Svetniki pa, ki dvigajo srce k večnim resničnostim, mislijo, kako kratkotrajno je to, kar se konča. V njihovi presoji se pomanjšuje, kar se konča, kajti v njihovem doumevanju se sveti to, kar ne mine, ko je doseženo. Ko zrejo brezkončnost večnosti, za njihove želje ni nikoli nekaj velikega, kar je v ozkih mejah. Duh, ki se dviga v višino, izhaja iz meja časa, četudi je po mesu še zadržan v času… In toliko globlje prezre bežne reči, kolikor resničneje spoznava brezkončne resničnosti.«

Ker se zavedamo kratkosti našega življenja, naša pozornost velja Jezusu, ki se je rodil, živel med nami, umrl in nam pokazal, da po vstajenju (že od nekdaj) živi večno. Sv. Gregor Nacianški pravi: »Bog nas s svojo dojemljivostjo priteguje k sebi (če bi bil docela nedojemljiv, bi bili brez upanja, da bi ga dosegli), s svojo nedojemljivostjo pa prebuja v nas strmenje, s strmenjem nato vse večje hrepenenje…; s hrepenenjem nas očiščuje in z očiščevanjem nas dela bogopodobne.«… Na poti k Jezusu nas vodi luč večne Resnice, ki jo sprejemamo z nadnaravno »optiko vere«. Če bi se naslanjali na »optiko razuma«, bi pogledali v napačno smer, v smer proti niču... Novorojeni Odrešenik Jezus nam sveti  kakor »Zvezda repatica«. Če ga bomo sledili in posnemali, se bomo vanj osredinili. S tem pa se bomo kot notranji človek tudi osebno vzravnali in se pogumno odpravili po poti za Njim in se odmaknili od naše ekscentrične privajenosti, ki nas kot vrtavko potiska k tlom.

Božja tema se nam bo spremila v svetlobo, opolnoči bomo uzrli »Sonce pravičnosti«… Vzpetine se bodo znižale in se poravnale v ravnino, da se ponoči, ko stopamo k jaslicam, ne bi spotaknili. Strmeli bomo nad čudovitostmi Božjega kraljestva. In zahrepeneli bomo po zedinjenju z Jezusom in po tem, da bi vedno gledali Njegovo obličje..

Iz jaslic nas bo nagovarjal isti Jezus, ki je rekel: »Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa ga izgubi zaradi mene, ga bo našel.« (Lk 9, 23-24). Če se bomo ponižno bližali novorojenemu Detetu, nas ne bodo ovirale zunanje prepreke… V nas bo zasijala Njegova luč... Vsem Vam želim vesel in blagoslovljen Božič!

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 3   

PREHAJANJE V SVET SKRIVNOSTI - GORA KONTEMPLACIJE                               

Sv. Frančišek Saleški je zapisal: »Kadar mislimo na Božje resničnosti, ne da bi jih samo spoznali, ampak da bi jih vzljubili, tedaj pravimo, da premišljujemo, opravilo samo pa imenujemo premišljevanje (meditacija). Med premišljevanjem se duh ne spreletava po cvetlicah svetih skrivnosti kakor muha, zato da bi se zgolj zabaval, ali kakor majski hrošč, da bi jih jedel in se trpal z njimi, temveč kakor sveta čebelica, ki srka iz njih med Božje ljubezni. (…) In Gospod sam zapoveduje Jozuetu: 'Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo dan in noč, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej!' (Joz 1,8). Premišljevanje je potemtakem pozorna, ponavljana in v duhu radovoljno vzdrževana misel, ki ima namen spodbujati voljo k svetim in zveličanim čustvom in sklepom.« S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo prazniku Jezusovega rojstva…

In na božič bi Jezusa radi tudi uzrli. S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo podnožju gore kontemplacije (bogozrenja). Job pravi: »Zaslišal sem Njegov glas kakor rahel šepet« (Job 4,16). Če bi bili pravični kot Job, bi po božji milosti morda tudi mi mogli ta glas zaslišati samo kakor rahel šepet, ker se božanstvo svojim prijateljem v tem življenju še ne kaže takšno, kakršno v vsem svojem veličastvu je... Podobno je srečanje z Bogom na gori Sinaj doživel tudi Mojzes, še preden je za svoje ljudstvo sprejel še Božje zapovedi. Gospod Bog je na goro sestopil… Če se mi hočemo Bogu približati, se moramo biti pripravljeni kot Job ali Mojzes povzpeti vsaj na goro božjih zapovedi. In morda bi nas tam Bog dvignil k zrenju svetih resničnosti, pa čeprav smo si v svesti svojih grehov...

Ker kljub naši bogopodobnosti nikakor nismo brezmadežno ogledalo skrivnosti Boga in »Zvezd na obloku večnosti«; ker se v našem duhu še vedno neurejeno mešata nadnaravno doumevanje Božjih skrivnosti in naravno (samo razumsko) spoznavanje čutnega sveta, je zato naše spoznavanje zamegljeno, motno, neostro in nenatančno; ker se obla našega duha prepočasi odpira neskončni in večni skrivnosti Troedinega Boga in vstopa vanjo, bi morda že pomislili, da je srečanje z Bogom iz oči v oči nemogoče... A  Sveti Duh sestopa in dviga oblo našega duha v Božje kraljestvo… Po Svetem Duhu se kot Jezusova Mati po stopnicah dvigamo k Bogu. Z dejanji vere, upanja in ljubezni vstopamo v Luč življenja Troedinega Boga ter izstopamo iz svojega samo »mesenega« življenja… 

Čisto počasi pojema naša napačna razumska povečava naših majhnih čutnih predstav domišljije. Iz kratkovidnega premišljevanja obla našega duha prehaja v intuitivno doumevanje in v »teleskopsko duhovno opazovanje«. S koraki nadnaravne ljubezni se po stopnišču Svetega Duha dvigamo k Bogu. S koraki nadnaravnega spomina na Boga, to je s krepostjo upanja, postopoma odpravljamo ekscentričnost svojega umskega in čutnega spomina in tudi sami sebe napravljamo za nekakšno stopnišče, po katerem izstopamo iz zunanjih stvari in se vzpenjamo vase ter iz sebe težimo k Bogu... Ko duh zapušča telesne podobe in prehaja vase, to ni majhen vzpon... Kadar pozabljamo na znane stvari, spoznavamo nepoznane resničnosti... Spominjamo se pozabljenih reči, se razvedrimo po žalosti in smo kar nerazpoloženi za veselje... Z vzponom na goro kontemplacije vstopamo v neznani notranji svet skrivnosti, v skrivnost samega sebe, iz sebe pa v skrivnost Boga…           

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 2 

ZAČETNIK VSTOPA V SVETI DEL ŠOTORA SKRIVNOSTI 

Pred nami je božič, radi bi se srečali z Kristusom in se z Njim odpravili na pot proti nebesom. A potem se vprašamo: Ali si nismo zastavili previsokih ciljev, ob tem pa pozabili na uboge, ki smo jim dolžni izkazovati ljubezen, saj pravi Jezus: »Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40)? No, ubogih, pa tudi bližnjih nasploh, nimamo namena pozabiti… In še drugi pomislek: Ali ni naše hrepenenje po Bogu in nebesih nekaj, kar nas tako visoko presega, da ga naša duša in telo ne bosta nikoli zmogla niti pojasniti, niti doumeti, niti sprejeti. Ali bi se mu, zavedajoč se, da je ves človeški rod pred Bogom le kot majhen kupček prahu (prim. Iz 40,17), iz upravičenih razlogov ne mogli ali celo morali kar odreči, saj še sv. Janez Krizostom tako komentira besede preroka Izaija 40,15: »Nikar ne obidi površno teh besed, ampak se vanje dobro poglobi in jih premisli. Preštej vsa ljudstva… Povej mi, kolikšen del kapljice si ti, ki meniš preiskati Boga, za katerega so vsa ljudstva 'kakor kapljica na vedru'. Dvignimo se z umevanjem nad nebo, pridimo do angelov. Vi seveda veste, da en sam angel odtehta vse vidno stvarstvo, da, celo dragocenejši je od njega.« Bog je neprimerljiv s stvarstvom, ki ga je ustvaril in tudi s časom, v katerem ga je ustvaril, saj On, Večni, omogoča tudi čas...

A svetniki so o Bogu vseeno veliko premišljevali. Brez Boga si niti sebe ne znamo predstavljati. On skrbi za nas.… Poleg tega Bog od nas ljudi tudi zahteva: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.« (5 Mz 6,5)... Če zanj nismo pripravljeni zastaviti vsega kar smo in kar imamo, bi nam rekel, da »nismo Njega vredni« (prim Mt 10,37). Zato mislim, da je premišljevati o Bogu potrebno, vprašanje pa je, če je v nas še vera in zaupanje, da se sploh upamo stopiti na pot? Ali sami v sebi priznavamo, da brez Boga nismo nič in da smo brez Njega tudi na poti k niču?

Na pot vere smo povabljeni v vsej svobodi. A saj svoboda brez Njega sploh ni svoboda. Če ni smeri, če ni poti, na kateri se morem uresničiti, prepoznati svojo dobrost, resničnost in lepoto, čemu mi bo svoboda? In v ponižnosti moram priznati, da me je tudi za to svobodo »že oprostil Kristus« (prim. Gal 5,1). Kot tak sem povabljen odgovoriti Njemu, ki me nagovarja in me ni pozabil, pa čeprav sem jaz že tolikokrat pozabil Nanj.

Radi bi vstopili v svetišče živega Boga, k jaslicam, radi bi ga videli. A »Boga ni nikoli nihče videl, le edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razkril (Jn 1,18).On ostaja skriti Bog, čeprav se nam je z učlovečenjem približal (Jn 6, 40). Mi se mu bližamo z lučjo vere, ki nam jo je razodel (prim. 1 Tim 2,5). A tudi pri veri gre, po besedah sv. Janeza od Križa, bolj za temino vere kot za luč, saj nam Bog kljub naši veri ostaja nedojemljiv...

Znašli smo se na »stopnicah pred svetiščem«. Še naprej v nas tli želja, da bi se srečali z Njim, ki prebiva v svetišču. A kje je to svetišče? Je to naša župnijska Cerkev? Seveda, saj tudi v njej prebiva Jezus pod podobo kruha v Najsvetejšem zakramentu… S tem kruhom nas tudi hrani, zato tudi mi postajamo svetišče, obenem pa smo to že od krsta naprej. Že pri krstu smo Kristusa »oblekli« in postali po milosti »svetišče troedinega Boga«, zato On skrivnostno prebiva tudi v naši duši. Po krstu smo tudi mi postali deležni neustvarjene Božje narave in prejeli smo nove zmožnosti in sile Božjega značaja (kreposti), ki neskončno presegajo človeško naravo in sposobnosti sleherne ustvarjene narave. Zato se te kreposti v nas imenujejo nadnaravne in so take po svojem bistvu. 

Te tri božje kreposti so vera, upanje in ljubezen. Z njimi bomo kristjani vstopili v notranjost troedinega Boga in bomo na nedoumljiv način deležni Njegovega večnega življenja... Krepost vere je nova nadnaravna zmožnost, ki je vgrajena v naravno zmožnost uma. Kot nadnaravni um neskončno presega naravni um… Krepost upanja je nova nadnaravna zmožnost spomina uma. Kot nadnaravni spomin neskončno presega naravni spomin uma... Krepost ljubezni je nova nadnaravna zmožnost volje. Kot nadnaravna volja neskončno presega naravno voljo… Ker je logika razuma naravno deležna Božjega Razuma in Resnice, zato med njo in logiko vere ne more biti resničnega nasprotja, ampak se medsebojno dopolnjujeta. Med njima vlada podobnost, a tudi še večja nepodobnost… 

Ljudje danes prodiramo z elektronskimi napravami vedno globlje v srce materije, v mikro in makrokozmos... Svetniki pa so odkrili, da je pogled vere še neskončno bolj zmogljiv kot pogled razuma, saj doumeva skrivnost neskončnega, večnega in troedinega Boga. Nikoli te skrivnosti seveda ne bomo doumeli do konca, saj nas Bog vedno neizmerno presega… Za pogled razuma je, kot bi rekel sv. Janez od Križa, luč vere temna noč. Zato se kristjan na poti doumevanja skrivnosti troedinega Boga ne more opirati na pogled razuma, temveč mora stalno presegati njegova mikroskopsko majhna obzorja. Prav tako se ne more naslanjati na svoje naravno (samo človeško) spoznanje »črke« Božjega razodetja, ker tako ne bi izšel iz »mikro-logičnih« obzorij… Kakor slepec se mora dati voditi edino luči vere pri vstopanju v neskončno in večno neizsledljivo Skrivnost. Svoje talente (bogastvo) naj zaupa ubogim, da bi jih v njihovih rokah Bog množil in plemenitil…

V veri vstopimo v svetišče po »stopnišču Svetega Duha«. Božji Sin je po Svetem Duhu postal človek v Devici Mariji. Sveti Duh je bil kakor »stopnišče« sestopa Božjega Sina v skrivnosti učlovečenja in dviga Sina človekovega. On je bil prav tako »stopnišče« pri sestopu Kristusa v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, končno v skrivnosti Njegovega križa in smrti. Po drugi strani pa je bil Sveti Duh »stopnišče« Njegovega dviganja k Očetu v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, križa, vstajenja in vnebohoda… Po binkoštnem čudežu je Sveti Duh še naprej »stopnišče« za sestopanje Kristusa (troedinega Boga) v Cerkev (v kristjana) in za dviganje Cerkve (kristjana) v Kristusa (troedinega Boga). Sveti Duh s svojimi sedmerimi božjimi žarki napaja z energijo kristjanove tri božje kreposti in štiri nadnaravne moralne (kardinalne) kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost). Z udejanjenjem treh božjih kreposti se kristjan po »stopnišču« Svetega Duha vzpenja na »goro Človeka-Boga.«, v Cerkev. Tako vstopa v kraljestvo troedinega Boga in je deležen večnega življenja Očeta in Sina in Svetega Duha. To je seveda čudež milosti, ki je nadaljevanje binkoštnega čudeža v njegovem srcu…

V adventu bomo na poti toliko bolj napredovali, kolikor bolj bomo učljivo korakali navzgor po nedoumljivem »stopnišču« Svetega Duha. On nas namreč uvaja v skrivnost Kristusa (troedinega Boga). Zato pravi sv. papež Pavel VI.: »Naša prva »pobožnost« mora biti do Svetega Duha. Češčenje Device Marije nas vodi k njej, kot nas vodi h Kristusu.«

 

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Pojavnika NOVI SIONSKI GORNIKI 1 

ZAČETNIK VSTOPA V SVETI DEL ŠOTORA SKRIVNOSTI

Odpravljamo se na pot iskanja večne Resnice in Lepote, Boga. Odpravljamo se na pot skupaj z Marijo, Jezusovo in našo Materjo, za katero verjamemo in vemo, da živi pri Bogu in to Resnico najbolje pozna, saj jo je po milosti Božji rodila v Jezusu Kristusu. Po Njem nam bo približala tudi nebesa. Kako bomo to Resnico iskali? Tako, kot nam je Jezus naročil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani  v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20)… Kadar molimo in Boga upoštevamo po Marijinem zgledu, se vedno zberemo v Njegovem imenu. Verjamemo, da je pri molitvi z nami tudi Marija, Jezusova in naša Mati, da skupaj z nami moli in da tudi prosi za nas… Molitev nas naredi bolj pozorne na bistveno v našem življenju in nam pomaga, da bi se ognili tistemu, kar nas zavaja od bistvenega. Nekateri morda mislijo, da se kristjani z molitvijo umikamo svetu, a v resnici mi le želimo v tem svetu še bolje prepoznati obličje usmiljenega Boga Očeta, obraz Jezusa samega, čigar last je zemlja in vesolje…, da bi ga mogli slediti v nebesa.

Želimo ga posnemati… Njegov obraz je v svetu pogostokrat iznakažen. Nikakor ni vedno lep. Če ga ne bomo opazili v revežu, pomoči potrebnemu, ki je lahko tudi otrok, okuženi bolnik ali pa starec ali starka, bomo daleč od Njega in tudi daleč od nebeškega kraljestva. Če si res želimo, da bi kot On zaživeli polno življenje, se ne bi smeli kot vrtavka izgubljati pri nebistvenem, saj nas bo to odvrnilo od prave poti in nas pahnilo v praznoto niča. Tudi nam bo vzelo preveč časa, ki je pravzaprav Božji čas...

Na poti k Bogu se seveda tudi ustavimo in premislimo svojo pot. Takrat bi radi  vstopili v svetišče živega Boga, ki je vedno bil, ki je in ki bo, bivajoči, kakor se je razodel že Mojzesu… Po milosti Božji bomo mogli vstopiti v svetišče, če bo taka božja volja. Čeprav smo pred Bogom kakor nič, smo v Njegovi roki.. in v njej smo resnični, dobri, lepi.. Vso resničnost, lepoto, dobroto, pravičnost, svetost… prejemamo samo od Njega… Lahko bi ga tudi ljubili, ker je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). A upam, da se ne bomo hvalili s tem, kar ni naše, ampak Božje. Gorje, če bi reklamirali kaj drugega razen svoj greh, saj ne le po Božjem stvarjenju nas iz nič, ampak tudi po Jezusovem odrešenju ni ničesar zares našega, saj smo bili tudi mi sami iz ničevosti »odkupljeni za drago ceno« (prim. 1 Kor 6,20). Jezus je na križu za naše grehe poravnal dolg. Zato naj bi se mu zahvaljevali in ga v svojem življenju poveličevali… Poravnal je ta dolg, ker nas je hotel imeti zase (kot pravi sveti Avguštin): Zato je »nemirno naše srce, dokler v Njem ne počiva.« In tudi srečanje z Bogom (če in ko do njega pride) ne bo nikoli naša zasluga, ampak čista Božja milost. Kljub temu pa verjamemo, da On, seveda drugače kot mi po njem, po Božje hrepeni po nas. Ker smo prepričani, da nas ima rad, zaupamo, da bomo, ko spet pride k nam, saj nam je to obljubil (prim. Apd 1,1), mogli počivati na Njegovem srcu.