Preskoči na vsebino


Pisma birmancem 2020

DRAGI BIRMANCI  5.                    >>   verouk na daljavo  <<       

Velikonočna vigilija. Evangelij nam je danes opisal, kako se je ženam, ki so prišle do Jezusovega groba, pokazal angel. Napotil jih je k apostolom, ki naj jim sporočijo, da naj gredo v Galilejo. Tam bodo našli Jezusa vstalega. Naredile so par korakov, najbrž so pričele že teči, ko se znajdejo pred Jezusom. On za angelom ponovi iste besede: naj sporočijo apostolom, naj gredo v Galilejo. Kot bi hotel reči: »Tega ne smeti nikoli pozabiti. Odpraviti se morate v Galilejo. Pa čeprav je do tam dolga pot. A tam sem vas poklical, tam ste bili spočeti, tam ste se rodili, tam ste odraščali. Potem ste šli za menoj, kamor sem šel, tudi proti Judeji, proti Samariji, proti Jeruzalemu. Šli ste za menoj. A sedaj je čas, da se vrnete na začetek. Tam me boste videli.«

Tudi starozavezni odlomki, ki smo jih danes premišljevali, so nas vabili na začetek. Najprej do samega stvarjenja. Potem k Abrahamu, očetu Izraelskega naroda, potem k Mojzesu, po katerem je Bog sklenil z Izraelci najbolj znano zavezo na gori Sinaj, potem, ko jih je prej popeljal iz Egiptovske sužnosti prek Rdečega morja. A v resnici bi ta starozavezna odrešenjska brez dogodka Jezusovega vstajenja izgubila vsak smisel. Poleg teh sledi rešitve so Izraelci v Jezusovem času čutili popolno izgubljenost. Čakali so Mesija, saj so se zaradi situacije, v kateri so se znašli, čutili povsem nemočne. Kot tolikokrat v zgodovini. Kaj bi mogel storiti človek brez Boga? Že Adam in Eva sta grešila. Kajn je svojega brata zaradi nevoščljivosti ubil. In potem bi bil lahko zaradi pokvarjenosti človeški rod že skoraj uničen, samo Noe se je rešil, zaradi njegove pravičnosti pred Bogom. A kako nagrajuje Bog pravičnost? Ali nimamo občutka, da nas le kaznuje? Kako ljudje po Bogu koprnijo danes? Imamo se za pravične, a kako zelo se kaže naša krhkost. En sam virus, pa se je svet znašel v kaosu. Vse se sesipa, pa naj se človek še tako zelo bori. Kam gre napredek? Ali ne gre danes le še za trud za preživetje? Potrdili bi, da brez Jezusovega vstajenja vse izgubi svoj smisel.

A ne le zgodovina bilk, trave, kamna, ali pa zvezd in vesolja, ki se sebe niti ne zavedajo, ampak tudi človekova osebna zgodovina izgublja svoj smisel brez Jezusovega vstajenja. Kako mi more v tem trenutku pomagati oče, mati, kako mi more pomagati to, da sem moški ali ženska. In potem se zavedam, da se poleg tega, da sem zelo odvisen od vseh stvari, še zapletam v vsakovrstne napake, v tisoč stvari, ki me spravljajo v sužnost. In potem še moj greh. Če bi vse napredovalo v tej smeri, se zavedam katastrofe, ki bo sledila... In ne čudim se tistim, ki v Kristusa ne verujejo, da današnji svet dojemajo kot kaotičen, kot svet na poti h katastrofi. Vsega bi se oprijeli, pa se jim vse izmika. Mučijo se, protestirajo, pred seboj pa vidijo popoln nesmisel.  

A Kristus je vstal, bratje in sestre! Kristus je vstal! In poslal nas je v Galilejo, da bi ga videli. To pomeni, da ga moremo videti v vsej svoji osebni zgodovini, saj se nikoli ni odmaknil od nas. On nas ljubi in nas zato ne more pustiti samih. Ve, da ga potrebujemo. S svojim trpljenjem nam odpira oči. Kolikokrat so ga apostoli videli vstalega? Samo nekajkrat. In za kratek čas, pa je že izginil izpred njihovih oči. Kako, da so se kljub temu spremenili? O tem jih je poučil Sveti Duh, potem ko jim ga je Kristus na binkošti poslal. A že takoj po vstajenju jih je Jezus usmeril v Galilejo, da bi ga začeli iskati v vsaki stvari, v vsakem dogodku svojega življenja, v vsakem srečanju.

Sveti Duh jim bo pomagal, da bo Jezusovo vstajenje popolnoma preobrazilo njihovo življenje. Prej plašni bodo potem pripravljeni zanj dati celo svoje življenje. Ta način, kako je Jezus spremenil njihovo življenje nas šokira. Prej tako krhki, da je recimo Peter Jezusa celo trikrat zatajil. A sedaj se posluži njegove krhkosti. Vpraša ga samo po tem, če ga ljubi. In njegova ljubezen zadošča, da more Jezus učvrstiti njegovo osebnost, ga narediti bolj trdnega v sebi, pripravljenega na vse izzive. Kot da bi mu dal novo srce, še prej pa iz njega odstranil kamnitega. Kot da bi ga popeljal prek Rdečega morja, saj ga je v svoji vodi in krvi, ki je tekla iz Njegovega srca, preustvaril.

Tako more Jezusovo vstajenje preobraziti tudi nas. Vsa naša osebna zgodovina se v Kristusu vstalem preobraža. Če smo le pripravljeni vanj verovati, mu popolnoma zaupati in ga srčno ljubiti. Zato bi bilo primerno sedaj izpovedati svoje krstne zaobljube Bogu, to je da sem se pripravljen odpovedati hudobnemu duhu, hudičevim delom in njegovemu zapeljevanju in se Jezusa Vstalega srčno okleniti…

In potem bomo z Marijo Devico, Jezusovo in našo Materjo še naprej vztrajali v pripravi na binkoštni praznik, v pripravi na dan naše birme, pa kadarkoli že bo. Naj Marija prosi za nas. Z veseljem jo sprejemamo na svoj dom.

                                                                                                                                                                župnik Marko 

(razmišljanja sem povzemal iz nagovorov, ki jih je v teh dneh imel moj prijatelj don Šime iz Splita)    

 

DRAGI BIRMANCI  4.

Veliki petek nas popelje pod Jezusov križ. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da iz milosti, iz zasluženj, ki nam jih je Kristus pridobil na križu, nihče na svetu ni izključen. Niti tisti, ki so živeli pred nami, niti tisti, ki so živeli pred Kristusom in niti tisti, ki se bodo na ta svet šele rodili. Do vseh ljudi vseh časov in krajev danes Cerkev razširi roke, kakor jih je razširil Jezus Kristus na križu, in moli zanje, da bi vsi mogli postati deležni Kristusovega odrešenja. Odrešenje je zasluga Kristusovega trpljenja za nas. Kristus je trpel za naše grehe, za naše rešenje.

Na tem svetu je živela oseba, ki je Kristusovo trpljenje najbolje razumela in ga najgloblje živela. Za vse čase bo ona zgled vere, upanja in ljubezni. To je Marija. Ob zaključku Jezusove agonije na križu tudi njo opazimo pod križem, čeprav je bila v resnici ona Jezusu neprenehoma blizu. In potem ji Jezus reče: »Glej, tvoj sin.« Dobesedno ji reče, v izvirniku je napisano: »Poglej sina.« In sinu (apostolu Janezu) reče: »Poglej svojo mater.« Jezus je namreč prišel na svet, da bi nam s svojim trpljenjem odprl oči za trpljenje bližnjih, za njihovo osamljenost. Jezus, kljub temu, da sam prestaja najglobljo osamljenost in zapuščenost celo od Očeta, vidi naše trpljenje in našo osamljenost. V teh dneh moremo to trpljenje in osamljenost ljudi, ki so okrog nas, tudi mi opaziti še bolje. In v obrazih svoje matere, svojega očeta, brata, sestre, moža, žene, otroka, sorodnika, soseda, znanca ali pa naključnega mimoidočega moremo opaziti tudi Kristusovo osamljenost in tudi Njegovo trpljenje za nas. V teh dneh se moremo tudi poglobiti in še bolj razumeti to trpljenje, saj Jezus umira ne le za nas, ampak celo za naše grehe in za naše rešenje.

In ko smo vsakega opazili globlje, bolje, ko smo opazili, da vsak izmed nas nosi svoj križ, moremo prepoznati, da nam je prav ta križ nekaj skupnega. S tem vstopamo v globljo povezanost, edinost. Vstopamo v občestvo z Bogom in v občestvo drug z drugim. Kristus je prišel na svet, da izniči med nami vsak razdor, vsako razdeljenost, vsako trpljenje in vsako bolečino. On ve, da bodo vse te bolečine enkrat prenehale. Trpljenje je začasno, slava pa bo večna. Sv. apostol Pavel pravi: »Mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.  Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov.  Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok.  Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa« (prim. Rim 8,18-23).

Zato, dokler živimo to stvarnost, s istim upanjem kakor Devica Marija, čakajmo, da se povsem ustvari vse, kar nam je Jezus pridobil s svojim zasluženjem na križu. Pričakujmo, da se nam enkrat izbrišejo vse bolečine, vse trpljenje, vsaka osamljenost in da bomo mogli skupaj z Jezusom Kristusom vstopiti v raj. V Lukovem evangeliju beremo, kako je Jezus rekel še razbojniku: »Še danes boš z menoj v raju« (Lk 23, 43). Kako tega ne bi rekel nam, ki smo njegovi bratje in sestre. Zaupajmo, verujmo: prenehalo bo trpljenje, prišlo bo večno življenje v raju. Zato pa tudi skupaj z Marijo in vsemi svetniki v nebesih razširimo svoje roke in v svoje molitve danes zaobjemimo vse ljudi.

 

PISMO BIRMANCEM 3.

Danes praznujemo Veliki četrtek in premišljujemo o vsebini praznika. Vse, kar doživljamo mi - novozavezno božje ljudstvo - sedaj, je osvetljeno s tem, kar so doživljali Izraelci v svoji odrešenjski zgodovini. Ko se je Izraelski narod na nekaj preveč navadil ali se zaradi tega celo pokvaril, mu je Bog poslal preizkušnjo. Izraelci so imeli bogoslužne obrede in prostor, kjer so jih vršili – tempelj. A so vse to izgubili, ker so se od Njega odvrnili. In potem, ko so vse izgubili, so bolj znali ceniti, kaj so imeli. In v njihovo srce je posijal spomin na vse to. In prebudila se je hvaležnost. Spoznali so, da je bilo vse, kar so imeli, dar od Boga. Objokovali so izgubo, obenem pa so spet postali Bogu bolj hvaležni za vse to. In potem jim je Bog vse to vrnil še v veliko obilnejši meri.

Tako se tudi mi danes, na Veliki četrtek, spominjamo čudovitih božjih del, ki jih je Bog že storil v našem življenju. Vse to, kar smo imeli, doumemo še bolj, ko smo na neki način vse to izgubili. Hvaležni smo Bogu za dar evharistije – svetega obhajila, ki ga zdaj ne moremo prejemati drugače kot samo duhovno. Hvaležni za dar duhovništva, saj bi brez duhovnikov ne mogli prejemati zakramentov, niti ne zakramenta svete maše. Pa tudi za dar božjega ljudstva smo hvaležni, saj bi brez vernih ljudi tudi duhovniki ne mogli iz njih iziti in se jim postavljati v službo. Še prej pa v službo Jezusu Kristusu, ki sam vzpostavlja med nami Cerkveno občestvo. Sveti Duh sedaj v nas prebuja hvaležnost Bogu za ta dar, ki nam ga je Jezus Kristus na križu zaslužil. On nas po božji besedi tudi poučuje, da bi vse to mogli še bolje spoznati. Evharistija – sama ta beseda - pomeni zahvala Bogu. Danes, ko se spominjamo, da je Jezus ustanovil zakrament svete evharistije, potem pa še zakrament duhovništva, želimo biti Bogu še bolj, kot doslej hvaležni. Sedaj, bratje in sestre, ko niste več v živo navzoči pri sveti maši, vas znamo ceniti še bolj. Odkrivamo, kako dragoceni ste nam. In tudi vi, najbrž, zdaj še bolj kot prej vidite, kako je imeti duhovnika. Duhovnik lahko daruje sveto mašno daritev in podeljuje še druge zakramente (tudi sveto spoved). On vam more v Kristusovem imenu in celo v njegovi osebi oznanjati Božjo besedo. Duhovnik je sicer le eden od udov Cerkve, samo Jezus Kristus je Veliki duhovnik. A prek duhovnikovih rok in njegovega glasu prihajajo do vas Kristusovi darovi, tudi sveta evharistija. Zato bi se mogli danes Bogu zahvaljevati tudi za duhovnike. Mi, ki duhovniki smo, pa danes čutimo hvaležnost za dar duhovništva, obenem pa odgovornost, da bi vam služili. Ne tako, da bi vas trpinčili, ampak da bi vam Božjo resnico posredovali z ljubeznijo. In da bi za vas molili in vam pri Bogu izprosili Božjo milost in usmiljenje. Danes, na veliki četrtek, vam svojo molitev obljubljam, saj kaj drugega, razen da molim za vas, skoraj ne zmorem storiti.

In še tretji poudarek današnjega praznika: ko umremo, ne bomo več potrebovali duhovnikov. Ko umremo niti ne bomo več potrebovali svete evharistije. Ko se po smrti srečamo s Kristusom, bomo v njegovi navzočnosti na nebeški gostiji. O, da bi le smeli priti k Njemu. On bo naš posrednik pred nebeškim Očetom. V Njegovi luči bomo spoznali Boga, ki ga sedaj šele iščemo. Takrat ne bo več tako, kot je sedaj, pa čeprav že sedaj v Bogu živimo, se gibljemo in smo. Takrat ga bomo gledali iz oči v oči in ne več nejasno kot sedaj, preko znamenj. Blagrovali bomo sebe, če se bomo znašli v njegovi navzočnosti. Vse, kar je sedaj tukaj, bo minilo…, razen ljubezni. Ljubezen pa ne bo prešla. Kot je rekel apostol Pavel v pismu Korinčanom: »Ljubezen nikoli ne mine« (prim. 1 Kor 13). Takrat ne bomo več potrebovali niti vere, ker bomo Boga videli, niti upanja, ker ga bomo že uživali. Ljubezen pa bomo potrebovali še naprej, da bomo Boga lahko ljubili. In tudi to ljubezen nam je Jezus poklonil na Veliki četrtek. Hvaležni smo mu, da nam je pred svojo smrtjo na križu razkril svoje srce. In da nas je na Veliki petek ljubil do konca.

Postavil nas je v situacijo ljubezni. Sv. arški župnik Janez Marija Vianej, zavetnik vseh župnikov, se je tako zahvaljeval Bogu: »Kakšno čast si mi izkazal, Gospod, da te lahko ljubim. Da lahko ljubim svoje bližnje. Jaz, neznatna stvaritev, lahko ljubim.« Jezus pa nam je na veliki četrtek pojasnil, kakšna naj bo ta ljubezen: konkretna, taka, da umivamo noge drug drugemu.

Ta Jezusova gesta umivanja nog je edinstvena. Tukaj je Bog umil noge človeku. Jaz nisem Bog, da bi mogel kakor Bog to delati. Lahko pa to počnem na drugačen način. V Svetem pismu je opisan tudi dogodek, kako je k Jezusu, ko je bil v hiši Simona gobavca, prišla žena. Pristopila je k Njegovim nogam jokaje in mu s solzami umivala noge, brisala pa mu jih je s svojimi lasmi. To ženo bi mi mogli posnemati. Jezus je rekel, da so ji odpuščeni grehi, ker je mnogo ljubila. Komur se pa malo odpusti, malo ljubi. Pa se vprašajmo: Ali nismo mi v svojem življenju ljudi premalo ljubili? In potem, ko se nas Jezus danes s svojo ljubeznijo dotika, ko se dotika naših src, se vprašajmo: Ali nismo svojih bližnjih premalo ljubili. Sedaj se jih ne moremo dotikati drugače kot na razdalji do dveh metrov. Morali pa bi jim umivati noge… V tišini premišljujmo, kako mi svojim bližnjim umivamo noge? Kako jih umivamo svojemu očetu, mami, bratu, sestri, dedku, babici…  Ali tako, kakor žena, opisana v Svetem pismu: jokaje, ker smo jih premalo ljubili? Ker nismo cenili njihove ljubezni? Jokaje umivati noge svojim bližnjim bi bilo najprimernejše, saj je jezus rekel, da kar smo storili kateremu izmed svojih najbližjih, smo storili Njemu. Kadar torej umivamo noge svojim bližnjim, jih pravzaprav umivamo Jezusu.             

Jezus Kristus nas zelo ljubi, zato tudi mi ljubimo svoje bližnje in obžalujmo, da jih nismo ljubili še bolj.    

 

PISMO BIRMANCEM 2.

Bogu se v teh dneh zahvaljujemo, da je za nas sprejel križ trpljenja, da bi nas otel iz oblasti hudiča. V tem je povzetek pashalne – odrešenjske skrivnosti, o tem smo premišljevali v glavni mašni prošnji na Veliko sredo. Zahvaljujmo se Bogu, da nam je s svojim trpljenjem in križem omogočil milost vstajenja.

V čem je hudičeva oblast in moč? On nam želi predvsem vzeti milost vstajenja. Vera nas uči, da je tisti, ki je izgubil vero v milost vstajenja, s tem izgubil vse. Vse mu je postalo nepomembno. Odslej misli samo še na to, kaj bo pojedel in popil ali s čim se bo oblekel…, saj bo že jutri umrl (prim. 1 Kor 1, 21-24). Hudič nam tako zamrači um, da ne bi verovali v Jezusa vstalega in tudi ne v to, da bomo en krat skupaj z Jezusom tudi mi vstali od mrtvih. Če ne bi verovali v milost vstajenja, nam vse postane prazno, absurdno, brez pomena. Hudič nas hoče popeljati v ta absurd. On je kralj absurda, Jezus Kristus pa kralj smisla.

 V svojem evangeliju nas je Jezus učil drugačnega življenja. Rekel nam je npr.:»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo… (Mt 6,20). In drugod pravi: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili,  in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?' Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. (Lk 12, 22-31)

Končno pa nam je Jezus s svojim vstajenjem dal popolni smisel, dal smisel celo našemu križu in trpljenju. Zato  se mu zahvaljujmo, da nam je celo milost vstajenja na križu zaslužil. Že jutri bomo vstopili v sveto tridnevje, v Veliki četrtek, potem pa v Veliki petek... Prosimo Jezusa, naj nam pomaga, da bomo v te dneve vstopili globlje, da bi mogli v tem, kar za nas hoče Sveti Duh in Cerkev, postati izpolnjeni z milostjo vstajenja.

DRAGI BIRMANCI  1.

Če bi bilo vse kot običajno, bi jutri pričeli devetdnevnico pred birmo. Sedaj pa ne vemo, kdaj bo to. A ko sva se z g. dekanom odločala, kdaj bi določila datum birme, sva mislila na to, da bi bilo dobro, da bi vi, birmanci, pred birmo globoko doživeli praznik Velike noči, to je še posebej obrede Velikega četrtka, Velikega petka, Velike sobote in Velike noči. V Veliki noči je namreč povzeto vse, kar kristjani verujemo, iz svetega tridnevja se napajajo vsi zakramenti – tudi zakrament sv. birme - in ves nauk Cerkve, kar je z drugimi besedami jasno izpovedal sv. Pavel: »Če Jezus Kristus ne bi vstal, bi bila naša vera prazna«  (prim. 1 Kor 15,17). Zato vas vabim, da kljub temu, da še ne poznate datuma birme, že sedaj skupaj z mano vstopite v premišljevanje verskih skrivnosti posameznih dni.

Osebe, ki jih srečamo opisane v odlomkih Svetega pisma, ki jih v teh dneh prebiramo, so podobne nam. Jaz ne smem misliti, da sem kaj drugačen kakor Juda Iškarijot. Ne smem tako misliti, ker sem človek kakor je bil on. Imam isto človeško naravo kakor on, isto človeško naravo tudi kakor Peter. A imam tudi isto človeško naravo kakor Janez. Vse, kar so oni počeli, bi lahko počel tudi jaz ali ti. Človeška narava prebiva v vseh ljudeh. A Jezus Kristus je vstal, da bi nam poklonil Svetega Duha in z Njim darove modrosti, umnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega, da bi ga ne izdali kakor Juda in ne zatajili kakor Peter, pač pa ga ljubili kakor Janez.

Brez Njegove pomoči bi se lahko zgodilo, da bi tudi zaključili svoje življenje kakor Juda ali da bi se narobe odločili kakor Peter, ki pa se je res kasneje pokesal, kar je bilo zanj dobro, zaradi vloge prvega papeža, ki mu jo je Jezus po smrti zaupal, pa seveda dobro tudi za nas. Če Jezusa v svojem življenju upoštevamo, se bomo pa morda začutili kakor Njegov ljubljeni učenec Janez, ki je že pri zadnji večerji smel sloneti na Njegovih prsih, ki je smel skupaj z ženami po milosti ostati pod Njegovim križem (obdan z nasprotniki in sovražniki) in ki je smel, kot predstavnik vseh ostalih apostolov in sploh vseh ljudi, na svoj dom sprejeti Jezusovo mater Marijo, to Mater vseh milosti.

Če bomo v življenju rešeni stranpoti, bo to čista božja milost, zato nikogar ne sodimo, saj tudi Kristus v teku svojega življenja na zemlji ni nikogar sodil. Njemu je bila morda največja izmed vseh muk, ki jih je prestajal, tista, da je izgubil Juda. Ker to je res grozno, če izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, s katerim si preživljal skupne trenutke, ki ti je bil prijatelj. Jezus je sam rekel, da jih je vse varoval, in da ni nikogar izgubil razen sina pogubljenja, da se spolni Pismo (prim. Jn 17, 1-26). Juda se je v nekem trenutku zaprl vase iz nam nepoznanih razlogov. To je bila skrivnost zla – hudičev misterij, skrivnost nepostavnosti. Jezus pa ne želi izgubiti niti nas. A potrebna je naša odprtost, razpoložljivost.

Naj Jezus Kristus, trpeči, umrli a tudi od mrtvih vstali Odrešenik, ter sv. Devica in Mati Marija v teh dneh prosita za nas, da bi mogli biti kakor učenca Peter ali Janez. Ali pa kot katera izmed Jezusu zvestih žena, ki so pod Jezusovim križem z Marijo in Janezom vztrajale. Molimo zase in za svoje sošolce, ki se tudi pripravljajo na birmo. Molimo tudi za birmovalca škofa dr. Antona Jamnika, za starše, botre in animatorje, ki nas na poti priprave na birmo spremljajo. Molite tudi zame, jaz pa bom molil za vas.

župnik Marko