g.Miha Kramli: ZANKE ELEKTRONSKEGA MREŽENJA

Današnji otroci imajo veliko možnosti, da s pomočjo novih tehnologij prihajajo v stik z glasbo, učenjem in z drugim. Ob tem postaja izrednega pomena ločevanje med virtualnim in realnim svetom. Ni vse slabo, kar se dogaja v virtualnem svetu, kot tudi ni vse idealno, kar doživljamo v realnosti.

            Ko računalnik uporabljamo za delo, nas to ne zasvoji in nam ne pušča psihičnih posledic. Po nekaj urah dela namreč začutimo, da potrebujemo odmor, in si ga vzamemo. Od računalnika se odmaknemo in ne čutimo navezanosti nanj. Drugače pa je z novo tehnologijo, ko je ta vir zabave. V možganih se sproži proces, ki telesu ni prijazen. Ko igramo igrico ali smo na družbenih omrežjih, se v nas ne razvije občutek utrujenosti, temveč potreba, da igramo vedno več in vedno bolj intenzivno. Odrasli smo bolj sposobni razpoznavati, kdaj nam tehnologija pomaga pri delu in nam tako služi kot pripomoček ter nam je v koristi, kdaj pa je vir zabave in je zato potrebna omejitev.

            Nova tehnologija, ki vpliva na domišljijo, ima polno nevarnosti in zank. Nekateri s pomočjo nove tehnologije uspejo, postanejo vidni, slavni, prepoznavni, drugi pa zaradi nove tehnologije popolnoma odpovedo ali celo umrejo. Slednje se zgodi, ker so dovolili, da jim je nova tehnologija na področju domišljije spremenila ali celo uničila življenje.

            Ko najstnik, ki med vrstniki doživlja negativna sporočila in je mogoče celo zaznamovan kot šibek člen, igra igrico, v kateri zmaguje, dobi v njej, česar mu resnični svet ne daje. Če starši in okolica ne prepoznajo, da je mladostnik s pomočjo virtualnega sveta začel zdraviti svoje frustracije, lahko nastane velik problem. Samopodobe si ne more zgraditi v virtualnem svetu. Kdorkoli takemu  najstniku skuša preprečiti ali omejevati dostop do virtualnega, postane njegov sovražnik, naj bo oče ali mama. Njegov odziv je navadno agresiven.

            Še večja nevarnost, ki se je odrasli običajno ne zavedamo, grozi v obliki subliminalnih sporočil, ki jih najdemo v mnogih igricah. Ta sporočila odločajo o tem, kaj bo današnji osemletnik kupoval, ko bo star osemnajst let. Kapital natanko ve, da so v določeni državi prodali veliko določenih igric, zato bo čez deset ali petnajst let njihov artikel, ki ga bodo ponudili na trgu, »šel za med«. Pri televiziji je ta učinek vseeno manj prisoten, v igricah je sporočil mnogo več. Cilj temne nove tehnologije je imeti ljudi brez abstraktnega razmišljanja, brez avtonomne vesti, to je novodobno suženjstvo.

            Pri elektronskih igračkah je nujna »higiena«: ne sme jih biti preveč in otrok jih ne sme uporabljati po nekaj ur na dan. Elektronske naprave imajo mnogo ostrejše ločevanje dražljajev. Dokazano je, da elektronska naprava nima nians človeškega očesa. Vse je bolj ostro. Ko otrok, ki preveč časa preživi ob elektronski napravi odide v naravo, ga ta s svojimi neizostrenimi zvoki in barvami ne nagovori več. Njegovi možgani so že sprogramirani za intenzivno percepcijo, za slušno, vidno, za doživetja, ki jih ponuja elektronska igra. Narava mu postane tujek. Otrokovi in mladostnikovi možgani tudi niso več sposobni abstraktnega mišljenja. Ko človek moli, se v njegovi glavi vzpostavi stanje, ki je potrebno za dojemljivost duhovnega in presežnega. Ko človek bere, se v možganih razvije zmožnost domišljijskega sveta, zmožnost abstraktnega razmišljanja. Prav po tej zmožnosti se človek razlikuje od živali. Pri abstraktnem razmišljanju človek dojema tisto, česar ne vidi in ne sliši, tisto, kar ga presega. Knjiga je edini medij, ki lahko razvije abstraktno razmišljanje. Ko je človek sposoben abstraktnega razmišljanja, postaja počasi tudi sposoben, dojemljiv za gradnjo svoje vesti, se pravi, da je v sebi sposoben zgraditi kompas, ki mu pove, kaj je prav in kaj ni prav.   

            Ko govorimo o vesti, ne moremo mimo vprašanja, zakaj imamo tako zelo radi razne igrice, ki gradijo na nasilju. Virtualni svet jih je poln. Od tistih najbolj preprostih, ko pokajo bombice, do onih najbolj groznih, ko se pobijajo tisoči in tisoči. Ob teh igricah se najstnikovi možgani prilagodijo na nasilje. Prvič v zgodovini imamo ljudi, ki ne pobijajo zato, ker bi jim nekdo nekaj ukradel, naredil, koga ubil in se zato maščujejo, temveč ker nimajo kaj početi, zaradi športa.

            Ovire in »ne« otroku so za marsikaterega odraslega trd oreh. Ne bi želeli, da otroci trpijo, da so frustrirani, po drugi strani pa vemo, da ni zdravo, če človek – otrok sliši samo »da« sporočila. Otrok v osnovni šoli ne bi smel biti lastnik pametnega telefona, tablice ali elektronske igračke. Vse to lahko uporablja, ne sme pa jih posedovati. Če je otrok lastnik telefona oziroma elektronske igrače, to pomeni, da ga zvečer, ko gre spat, nese v svojo sobo, ga ima pod blazino, starši mislijo, da spi, on pa je do dveh, treh, štirih ponoči na spletu, družbenih omrežjih, ves svet ima pred seboj. Dejansko moramo biti starši ozaveščeni in izobraženi o delovanju in uporabi elektronskih medijev. Če otrok uporablja telefon, tablico ali elektronsko igračko tu in tam v času »starševske raztresenosti«, to še ni tragično. Nevarno postaja takrat, ko neko vedenje postaja vzorec. Ko smo v časovni stiski, pobeg na telefon ne sme postati avtomatični vzorec. Vsi starši smo v časovni stiski, in če bomo to reševali z igro, delom, ustvarjanjem, bomo pozneje imeli veliko več časa. Če pa sedaj naš otrok preide na virtualno, kadar smo mi v časovni stiski, nam bo v prihodnosti časa zmanjkalo, ker bomo reševali otroka. To, da ujamemo otrokov razvoj, je naložba v prihodnost.

            Zdrs v odvisnost se zgodi, ko otrok ne naredi stvari, ki jih naročimo; ko ne zazna glasov svojih staršev; ko začenja opuščati obveznosti, ki so stik z resničnostjo. To je prva stopnja. Druga pa je, ko je brez cilja in namena; nima nobene odgovornosti; v prazno brska po telefonu ali tablici, zato, da se pomiri. Nadaljnja stopnja, ki je dejansko najbolj zaskrbljujoča, je, da pri izbiri med učenjem, da bi dobil dobro oceno, ali brezciljnim brskanjem po telefonu, pomisli »briga me dobra ocena«. Pri odraslih bi sem lahko uvrstili zanemarjanje dela, partnerja, obveznosti. Zasvojeni želi le zadostiti svojemu notranje izoblikovanemu občutku, ki mu govori, da ga čaka neverjetno presenečenje, ki ga ne sme zamuditi. Nujno je, da na tej stopnji naredimo vse, da takega človeka potegnemo nazaj v resnični svet. Dobro je, da se zavedamo, da ima splet sam v sebi paradoksalno razsežnost. V resničnem času more kdorkoli in kjerkoli spremljati resnične situacije. Danes si kapital prizadeva ustvariti potrošnika. Troši in troši in troši. Danes še obiskujemo trgovske centre, jutri bomo vse naročali po spletu. Bojim se in pravim: »Gorje, ko bo prišlo do tega, da bodo svetovne religije izgubile vpliv na človeštvo, ko bo nekaj posameznikov obvladovalo obnašanje ljudi, lastniki velikih družbenih omrežij pa bodo postali guruji, ki bodo določali, kaj je moderno.«

            Odrasli se moramo vedno znova zavedati, da sebe in svoje otroke vzgajamo v hvaležnosti. Položaj otroku v družini ne more biti podarjen, ampak si ga mora prigarati. Ni samoumevno, da ima poln hladilnik, televizijo, da je na toplem in da je oblečen. Vse to je velika vrednota, ki se je moramo zavedati tako starši kot otroci.