Preskoči na vsebino


ZVONOVI ZVONIJO

Ker se mnogi sprašujete, zakaj sploh cerkveno zvonjenje in kakšen je pomen bitja in zvonjenja v posameznih delih dneva in tedna ter v času krščanskih praznikov, vam želim pojasniti nekaj o zgodovini, tradiciji in pomenu zvonjenja v svetu in še posebej v Sloveniji, vas seznaniti z zakonskimi določbami, ki urejajo to področje, ter vam obrazložiti, kaj in kako s svojim zvonjenjem in bitjem oznanjajo zvonovi v posameznih delih dneva in ob cerkvenih praznikih.

Zgodovina in tradicija zvonjenja

Zvonove so uporabljala že starodavna plemena, pa tudi visoke civilizacije po vsem svetu, saj so zvonovi služili več namenom, tako magičnim, kulturnim kot signalnim. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati v 7. stoletju v časa papeža Sabinijana. Menihi so sprva uporabljali manjše zvonove, ki so naznanjali čas molitve in bogoslužja.

Skozi zgodovino so zvonjenje pogosto nadzorovale posvetne oblasti. Tako je bilo na primer v času francoske revolucije, ko je bilo zvonjenje povsem prepovedano. Zvonove so v vojne namene večkrat prelivali v topove. Pri nas je bilo tako predvsem v času 1. svetovne vojne, ko so bili v topove pretopljeni skorajda vsi zvonovi na Slovenskem.

Del slovenske identitete so tudi cerkve, ki so posejane širom naše domovine. Navadno se v vsaki od teh cerkva nahaja vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Vemo, da so cerkve in zvonovi za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po hribih in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine. Zvonovi so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Nekoč so naši predniki ob zvonjenju vdano prekinili vsako delo, snemali klobuke, se pokrižali in molili. Čeprav tega danes skorajda ni več, je prav, da preteklost, iz katere izhajamo, poznamo in delo naših prednikov spoštujemo, tudi na način, da ohranjamo tisto, kar je v realnosti današnjega časa še možno ohranjati.

Redno dnevno in tedensko zvonjenje

Bitje ure: v našem zvoniku od jutra do večera bitje zvonov naznanja točen čas vsakih 15 minut in vsako polno uro. Ponoči ura običajno ne bije.

Zvonjenje zjutraj ob 7. uri: ljubljanska škofija ga je uvedla leta 1713 zaradi kuge, ki je razsajala v naših krajih, zvonilo pa je tudi zaradi turške nevarnosti. V zavesti naših ljudi se je skozi čas počasi oblikovala ideja o »jutranjici«. Jutranje zvonjenje traja tri minute in nas vabi k molitvi.

Opoldansko zvonjenje: imenovano je tudi „poldan” in se zvoni enako kot jutranje zvonjenje „sedem”. Ko je v preteklosti zazvonilo „poldan” so verniki v času turških vpadov bili povabljeni k molitvi, da jih Bog obvaruje pred nevarnostmi, ki so jim grozile, zato se opoldansko zvonjenje še danes imenuje turški zvon. Danes vabi kristjane, da se tudi sredi dneva za trenutek ustavimo in v kratki molitvi damo slavo Gospodu in njegovi Materi. Veliki zvon zvoni tri minute.

Večerno zvonjenje: temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi „avemarija”. Zvonimo v mraku s tremi zvonovi posamič. To je običajno zadnje zvonjenje dneva.  Kristjani smo se nanj zelo navezali, v zgodovinskih virih, literaturi in ljudskih pesmih je namreč izpričano, da je to zvonjenje imelo veliko moč, v simboličnem smislu pa ponazarja dom, rojstni kraj, umiranje dneva, minljivost in domotožje. Zvoni tako, da se najprej oglasi drugi zvon, za njim najmanjši zvon in nazadnje še tretji zvon. Vsak izmed njih zvoni po dve minuti. Ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju kristjani molimo molitev Angel Gospodov.

Delopust: naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki pomeni „pusti delo”. V ta namen se zvonovi oglasijo ob sobotah in dan pred zapovedanimi prazniki, in sicer poleti ob 16., pozimi pa ob 15. uri. Zvoni v slovesni melodiji, zato začne zvoniti mali zvon, ki se mu kmalu pridružijo še vsi ostali. Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega tedna in se pripravili na nedeljo, ki je Gospodov dan ali na praznik, ki prihaja. Vsi štirje zvonovi zvonijo nekaj več kot tri minute.

Zvonjenje ob petkih: zvoni se ob 15. uri z velikim zvonom v spomin Gospodovega trpljenja in smrti na križu. Zvonjenje traja tri minute.

Mrliško ali pogrebno zvonjenje: mrliško zvonjenje ima dva dela. Ko se župnijski pisarni sporoči primer smrti sorodnika, odhod duše v večnost naznani t .i. „cingel”, najmanjši zvon ali navček. To zvonjenje se posluša zbrano: če pozvoni samo enkrat, naznanja smrt otroka, če dvakrat z vmesnim premorom, ki traja tako dolgo, kot se moli molitev Oče naš (30 sekund), pomeni, da je umrla ženska. Če se pa zvonjenje ponovi trikrat na enak način, to naznanja smrt moškega. Drugi del zvonjenje za pokojne se imenuje „štuke”. Dan pred pogrebom se po večernem zvonjenju oglasijo vsi zvonovi, ki vabijo kristjane k molitvi za rajnega. Zvonijo v žalni melodiji, trikrat po tri minute, vmes pa je 30 sekundni premor za molitev Oče naš. Zazvonijo tudi po jutranjem in opoldanskem zvonjenju na dan pogreba, ker so v naši župniji pogrebi običajno popoldne. Tudi med pogrebom se zvonovi oglasijo. S tem vernikom naznanimo, da je sprevod iz cerkve že krenil k mrliški vežici, kjer se bo končno slovo od pokojnika začelo. Včasih se v dneh pred pogrebom zvonovi oglasijo tudi večkrat. S tem se želimo tudi zahvaliti vsem, ki so v času svojega življenja veliko časa posvetili Bogu in Cerkvi. Večkrat pozvoni tudi, če se s sveta poslovi papež ali škof. In ko na praznih vseh svetih molimo rožne vence za pokojne. Povabljeni smo moliti za rajne…  

Mašno zvonjenje: že samo ime pove, da je to zvonjenje, ki naznanja bogoslužje v cerkvi. Za tovrstno zvonjenje se je uveljavil izraz „firkelc”.Gre za zvonjenje, ki vabi k sveti maši 15 minut pred začetkom. Zvoniti začne mali zvon, nato se mu pridružita še manjša dva. V enakem vrstnem redu zvonjenje pojema. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži tudi veliki zvon.

 Urni zvon pred mašnim bogoslužjem: ob sobotah zvečer, nedeljah in praznikih prvič k bogoslužju vabijo zvonovi že eno uro pred mašo in to z velikim zvonom. To zvonjenje traja približno 3 minute.

Kratko zvonjenje med sv. mašo: ko se med sv. mašo povzdigujeta sv. Rešnje telo in sv. Rešnja kri se za trenutek v zvoniku oglasi največji zvon in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek sv. Evharistije, ko se vino in kruh spremenita v Jezusovo telo in kri.

Izredno zvonjenje

„Huda ura”: ko se bliža nevihta,  se lahko zvoni t. i. „hudo uro“. Takšno zvonjenje kristjane spodbuja k molitvi za odvrnitev preteče nevarnosti. Naši predniki so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihtne oblake in lomijo strele. Pri tovrstnem zvonjenju se oglasi najprej veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi se tako dolg, dokler se nevarnost ne odvrne.

„Požar": v preteklosti, ko ni bilo sedaj znanih načinov opozarjanja na nevarnosti požara in drugih nesreč, so zvonovi opravljali svojo nalogo tudi na civilnem področju. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem v načinu, ki ga imenujemo „biti plat zvona“. To je izgledalo tako, da je kembelj udarjal močneje samo na eno stran zvona. Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodili nekaj izrednega, običajno neprijetnega.

»Pritrkavanje«: Tudi na praznik celodnevnega češčenja se verne z zvonom spomni, da je v cerkvi izpostavljeno Najsvetejše v češčenje. Ob praznikih se pred bogoslužjem in po njem oglasi slovesno pritrkavanje. Gre za ritmično muziciranje na zvonove, ki ga pritrkovalci izvajajo neposredno v zvoniku. Tudi, ko župnijo obišče škof ordinarij, ga z zvonovi pozdravimo. Podobno bil mogli pozdraviti tudi rojstvo kakšnega otroka, pa četudi ne bi imel slovesa, da bo ravno princ ali princesa. Pozvonili bi zgolj zaradi veselja, da se je človek rodil na svet. 

Zakonska podlaga za cerkveno zvonjenje v Republiki Sloveniji

Vlada Republike Slovenije je leta 2004 sprejela Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. Leto dni kasneje je sprejela Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Z obema Uredbama je bila v slovenski pravni prostor uvedena zakonodaja, ki pravi, da cerkveni zvonovi ne povzročajo hrupa v okolju. To utemeljuje z naslednjimi besedami: »Zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, je enak zvoku, ki nastaja pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar pa za ljudi ni nezaželeno ali moteče.«

Na podlagi meritev, ki so bile leta 2003 izvedene na območju mestne občine Ljubljana, se je izkazalo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom in mu zato ne moremo pripisati škodljivih posledic na zdravje ljudi. Država v cerkvenem zvonjenju ne vidi protidržavnega delovanja. Po zakonu je določeno, da med 22. in 6. uro zvonovi ne zvonijo. Tega se v župniji držimo vse dni razen na Božič, ko zvonovi naznanijo polnočno sv. mašo.

Župnija Sv. Helena - Dolsko je pravna oseba, registrirana za opravljanje verske dejavnosti. Kot upraviteljica kulturne dediščine državnega in lokalnega pomena mora med drugim poskrbeti tudi za ohranjanje kulturne dediščine, kar pomeni tudi skrb za urejanje cerkvenega zvonjenja. To želimo izvajati na način, ki bi bil sprejemljiv za vse župljane in sokrajane, zato se vam zahvaljujemo za razumevanje in vas v želji, da vam bo cerkveno zvonjenje polepšalo bivanje v našem kraju, najlepše pozdravljamo.

 

        Povzeto po; pripravil g. Drago Žumer, duhovni pomočnik v župniji Ljubljana Kašelj  - Zalog