Slovesna sv. maša v spomin g. župniku Antonu Komlancu

Anton Komlanec, kdo je bil to? Rojen 18. 2. 1884 in bil 15 let duhovnik tukaj pri sv. Križu. Od leta 1926 pa vse do leta 1941. Ljudje so ga sprejeli povsem za svojega. Kraj je znal dvigniti in ga tudi je, tako duhovno, kot prosvetno. Farani so ga spoštovali in zelo cenili.

Del članka v družini ob pogrebu se je glasil. Na prvi petek v avgustu so ga položili k večnemu počitku njegovi zvesti Križevači. Čeprav že 25 let ni mogel biti več med njimi: odkar so ga odgnali Nemci, so ga hoteli imeti pri sebi vsaj mrtvega. Prišli so ponj in ga pokopali tik za glavnim oltarjem obnovljene cerkve pri Svetem Križu nad Moravčami, na pokopališču, ki ga je pred leti sam zgradil, da ne bi bilo treba njegovim ljubim Križevačem nositi dragih rajnih tja daleč v Moravče. Pogreb je pokazal, kako velik in svet duhovnik je bil. Ob zvokih Slomškove: Glejte, že sonce zahaja… so se pogrebci razhajali in premišljevali, kako jih je in jih bo zvesti in svetniški duhovnik še nadalje vodil preko zemlje v nebo.

Nobeno delo ne mine, da nebi omenili Komlanca in njegovih del. Hvaležno se ga spominjamo, zanj molimo in mnogi se mu priporočajo v molitvi. Dolgoletna želja mnogih faranov je bila, da se pripravi slovesnost v spomin na g. Komlanca.

Letos mineva 50 let odkar je sklenil zemeljsko pot, in se preselil v večnost. V ta spomin je v podružnični cerkvi Sv. Križa, dan pred žegnansko nedeljo, potekala slovesna sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, ob somaševanju gospoda župnika Toneta Bobiča, gospoda dekana Alojzija Grebenca in rojaka gospoda župnika Franca Povirka ter domačega župnika Marka Avsenika.

Po sveti maši, molitvi in pesmi na grobu pokojnega duhovnika se je slavje nadaljevalo v župnišču. V pogovoru so sodelovali še živeči vero učenci in tisti, ki so osebno poznali g. Komlanca. Razveselili pa so nas s svojim obiskom tudi sorodniki pokojnega duhovnika. Prebrali pa smo tudi do sedaj zapisana pričevanja.

O Komlancu so povedali, zapisi pričevanj že pokojnih faranov:

Vincencij Povirk, organist od leta 192 do 1945: Bil je goreč duhovnik, zelo pobožen, pravi apostol, ustanovil je Marijino družbo za fante in dekleta, za fante je organiziral godbo, ker je bila trgovina zelo daleč, je odprl v kletnih prostorih malo trgovino. V njej se je dobila tudi pijača, da niso moški zahajali v gostilno.

Barbara Vodnik, poročena Magajna, emigrirala v Cleveland, sestra Ivana Vodnika: Vedno se ga spominjam in se mu priporočam v svojih molitvah. Njegova suha, častitljiva postava, do skrajnosti skromen za sebe, a drugim bi dal vse. Če je prišel berač med obedom k njemu, je takoj odstopil svoj sedež in tudi krožnik. Perilo, srajce in druge stvari je morala njegova rodna sestra skrivati v svojo omaro, sicer bi vse do zadnjega razdal siromakom. Velikokrat ga je pozno ponoči ali že proti jutru prosila, naj preneha moliti in naj gre počivat. Z vsakim, ki je prišel k njemu v župnišče ali v bolnico, je najprej z njim molil, nato je vsakega blagoslovil, šele nato se je pogovarjal. Deloval je z veliko gorečnostjo in vztrajnostjo. Pred veroukom nas je vedno peljal v cerkev, da smo pozdravili Jezusa in zapeli Marijino pesem.

Pavle Šuštar, njegov hišnik: Vse je razdal ubogim. Zase je imel le eno nedeljsko in eno delavniško obleko. Bil je zelo skromen v hrani, odklanjal je vsako boljšo hrano. Živel je kot svetniški kandidat Janez Gnidovec.

Pepca Grilj, poročena Požar, ki je pomagala v gospodinjstvu je dejala: Postelje sploh ni imel. V betonskem koritu je bila deska, za zglavje je imel knjigo, pokril se je z deko.

Sestra Evharista iz Male Loke, ki ga je kot medicinska sestra vedno obiskovala v Polju in v bolnici in ves čas skrbela zanj v Mali Loki ter bila pri njegovi smrti je dejala: Gospod mi je večkrat rekel: Že davno bi lahko prišel iz bolnice, toda včasih sem se naredil malo neumnega, samo zato, da sem ostal tu notri, ker je tu moje poslanstvo, saj tukaj spreobračam mnoge bolnike - inteligenco, ki so jih priglasili za duševno bolne, ker niso hoteli sodelovati s komunizmom, pa tudi sestre in zdravnike.

Ivan Nahtigal iz Male Loke, njegov nekdanji ministrant v Mali Loki: bil je goreč pričevalec in oznanjevalec Boga, zvest svojemu prepričanju, zato ga je komunistična oblast vedno preganjala. Odločno je pribil: kjer ni Boga, tam ne more biti pravičnost! Za spomin mu je izročil Baragov molitvenik: Jezus dobri Pastir.

In ko ga je zadnjikrat obiskal njegov zvesti spremljevalec Ivan Vodnik, ga je pri polni zavesti prosil, naj ga on, ko umrje, odpelje na njegovo pokopališče k Svetemu Križu. Dejal je: Če mi ni bilo dano med vami delovati do konca, kar sem si vedno želel, bi rad vsaj v grobu počival z vami, da bomo nekoč skupaj vstali k božji sodbi ter se skupaj večno veselili v nebesih. Molite za moje preganjalce, zanje jaz vedno molim in želim samo to, da bi se spreobrnili! Nato je blagoslovil Ivana Vodnika in to je bilo zadnje slovo, saj je že čez nekaj dni umrl. Ivan Vodnik je izpolnil svojo obljubo!

Praznovanje smo zaključili ob dobrotah in zahvali!

Ko so naši predniki gradili to cerkev, so imeli prav gotovo globoko vero v Boga, ter pogumne duhovne vodje, da so se lotili tako zahtevnih projektov. Podedovali smo cerkev in vero v Boga. Naša dolžnost je, to vero ohraniti, ne samo ohraniti temveč utrditi, biti zgled stopiti iz sveta brezbrižnosti in neodgovornosti, ter jasno pokazati, da nam ni vseeno kaj se dogaja. To je naša vera, vera, ki jo živimo, zato vzdržujmo in ohranjajmo božje hiše. Dolžni smo našim potomcem ohraniti vero in zgodovino.

Vsega tega se je zavedal dušni pastir Anton Komlanec. Za katerega smo pobožno in hvaležno molili. Hvaležni pa smo vsem, ki so pripomogli, daje vse tukaj pri sv. Križu lepo. Cerkev z okolico, pokopališče, župnišče. Hvala vsem, ki ste se udeležili slovesnosti.

Hvala Pavletu Povirku in cerkvenemu zboru Sv. Križ za lepo petje. Vaščanom za postavitev mlaja in čiščenje okolice, cerkve in župnišča. Hvala gospodinjam za dobrote. Hvala vsem in vsakemu posebej.

Največja zahvala pa gre gospodu nadškofu, da ste s svojo navzočnostjo, molitvijo in spodbudnimi besedami, dali spodbudo za naprej. Hvaležni smo vam za vaše jasne besede.

V zahvalo in spomin smo msgr. nadškofu Stanislavu Zoretu izročili pleteno popotno palico simbolom Antona Puščavnika, ki jo je spletla naša Tončka Jemec.

Irena Prašnikar

Foto: Irena Prašnikar

In še nekaj slik:  foto;  Miha Bokal