Preskoči na vsebino


Oratorij 2001: Mi smo v koraku s časom!

 

Korakanje s časom udeležencev letošnjega oratorija

Letošnji oratorij je bil tako kot vsak doslej spet nekaj posebnega. Poseben je bil že v tem, da smo končno ugodili želji naših poprejšnjih udeležencev in podaljšali oratorij za en dan. Na prelomu tisočletja smo dali naslov našemu oratoriju Mi korakamo s časom in tudi program je bil ves čas povezan s to mislijo.

Oratorij se je začel v ponedeljek, 6. avgusta 2001 s prvim skupnim srečanjem vseh petdesetih otrok in dvajsetih animatorjev pri farni cerkvi sv. Helene. Držali smo se reka: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!« in imeli najprej v cerkvi uvodno molitev, tako kot potem še vse naslednje dni. Duhovne misli je pripravljal gospod župnik Jože Grebenc. Ta dan sta zaznamovali dve pomembnejši delavnici, ki sta se odvijali na Osnovni šoli Dol. Naša internetna stran je nastala pod strokovnim vodstvom Mateje in sponzorstvom OŠ Dol. Ker smo se odločili, da bomo letos korakali s časom, smo si zamislili tudi tovrstno delavnico. Sočasno je potekala še likovna delavnica, pri kateri smo izdelovali zmaje, vsaka skupina svojega. Najbolj veseli sta bili animatorki Helena in Mojca, ko sta kasneje v petek videli, da je vseh šest zmajev vzletelo pod oblake. Po skrbno pripravljenem kosilu ene izmed naših pridnih mam, smo se že kar pozno popoldne počasi razšli.

Vendar pa vsak otrok, ki je že bil kdaj na oratoriju ve, da presenečenj ni nikoli konec. Otroke smo že v torek namreč presenetili z izletom v Celje. In to z vlakom, s katerim se marsikateri otrok še ni peljal. Vožnja nam je še prehitro minila, saj so nam na vlaku prijazno razkazali voznikovo kabino enega izmed novejših vlakov na naših železnicah. O Celju smo zvedeli po zaslugi Urške, njenih prijateljic, Karmen in Sabine veliko novega. Povzpeli smo se na grad, kjer smo si ogledali razstavo za otroke in se seveda na grajskem dvorišču tudi igrali. Pot nas je peljala naprej do cerkve sv. Jožefa, kjer nas je v imenu tamkajšnjih lazaristov pozdravil g. Poljanšek. Po slastnem prigrizku smo se hitro odpravili novim dogodivščinam naproti, si ogledali staro mestno jedro, se spočili na tamkajšnjem igrišču in se seveda v poletni vročini na koncu še ohladili s sladoledom.

Naslednji dan zjutraj bi marsikateri otrok še utrujen od prejšnjega dne z veseljem malo dlje spal. Vendar pa so vsi komaj čakali kopanje na bazenu in ta dan skoraj nihče ni manjkal.Kopali smo se na Belinki v Šentjakobu in spet nam je Bog podaril lepo vreme, za kar smo ga posebej prosili pri jutranji skupni molitvi. Na bazenu smo se naplavali in otroci so z veseljem tunkali starejše animatorje, ki so bili več pod vodo kot nad njeno gladino. Zaradi večjega števila otrok sicer Andreja in Matej nista mogla izvesti vseh iger, vseeno pa je bilo vzdušje odlično. Ta dan se ni končal tako kot druge dni doma, ampak smo se zbrali po kopanju pri župnijskem domu v Križevski vasi, kjer smo s pomočjo otrok in njihovih staršev hitro postavili šotore za naslednje tri dni.

V četrtek so udeleženci letošnjega oratorija končno izvedeli, zakaj nosijo njihove skupine tako nenavadna imena: Trave, Koprive, Tropotci, Slaki, Osati in Deteljice. Če smo hoteli biti v ponedeljek z internetno delavnico moderni, smo hoteli na drugi strani pokazati tudi, da spoštujemo naravo. In ker je ta dan animatorka Barbara pripravila delavnico spoznavanja travniških rastlin, so dobile skupine imena po le-teh. Z Majo in Geni smo izdelovali herbarij, nekoliko drugačen, na stekleničke smo lepili rastline. Obiskala sta nas tudi gosta čebelar in lovec, ki sta nam predstavila svoje z naravo povezano delo. Naš »naravni« dan smo zaključili z molitvijo v naravi in ob tabornem ognju.

Petek je zazanamoval pohod na Miklavža, bližnji hrib, ki se dviga nad Moravčami. Po vijugasti gozdni poti smo sledili Robiju in Vinkotu in se na koncu le znašli na Miklavžu. Tam sta nas čakala gosta padalca, ki sta nam tudi zares pokazala, kako se skače s pedali. Po kratki molitvi v tamkajšnji cerkvici so se posamezne skupine preizkusile tudi med seboj v tekmovanju z zmaji, ki so jih izdelale v ponedeljek. Zmagale so Deteljice s svojo kačo. Takoj po prihodu nazaj k našemu taboru je sledilo presenečenje dneva, in sicer gostje karateisti iz Karateističnega kluba Domžale, ki so nam pokazali kar na travi nekaj vaj, seveda pa so se tudi sami otroci preizkusili v tej borilni veščini. Večerna nevihta nas je pregnala iz naših šotorov v hišo, v šotorih so ostali le najbolj pogumni.

Dež še tudi v soboto kar ni nehal padati, vendar smo mogli biti veseli, da smo imeli vsaj drugače cel teden lepo vreme. Dopoldne sta nas obiskala gosta duhovnik Marko in sestra Mojca, ki sta nam skušala približati njuno posvečeno življenje. Skupaj smo preživeli nekaj lepih trenutkov v bližnji cerkvici, preostanek dopoldneva pa smo preživeli v pričakovanju popoldanskega piknika, s katerim smo zaključili naš oratorij. Čeprav je bilo zunaj zelo mrzlo in oblačno, se nismo pustili motiti in smo staršem pokazali vse, kar smo delali tekom oratorija. Poskrbeli smo za vse, za petje, igre in tudi za nagrade za vse sodelujoče skupine. Uradno smo zaključili oratorij v nedeljo, 12. avgusta 2001, s skupnim sodelovanjem pri nedeljski maši v Vinjah. In poslovili smo se spet za leto dni, ko se spet zberemo na oratoriju.

Marija Jemec,

organizatorica programa Oratorij 2001

 

Lokacija: