Preskoči na vsebino


Vrtnice 12.6.2016

Kakor imamo v maju šmarnice, ki so posvečene Materi božji, tako imamo v juniju vrtnice na čast Srcu Jezusovemu. Po Mariji k Jezusu! Tako se je 12.junija po vsej Sloveniji bralo o dr. Janezu Janežu.

Janez Janež, zdravnik 1913–1990

Ravnice ob Savi so bile še pokrite s snegom, ko se je januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani rodil Janez. Imel je še tri brate in eno sestro. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je nadaljeval šolanje v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Izhajal je iz zelo verne družine, zato je mati želela, da bi postal duhovnik. Janez pa si je raje izbral medicino. Leta 1931 se je vpisal na medicino v Ljubljani, študij pa je nadaljeval v Zagrebu in Gradcu. Specializacijo je opravljal na Dunaju in v Beogradu. Leta 1937 se je kot kirurg zaposlil v Ljubljani. Bil je prvi, ki je v ljubljanski bolnišnici izvedel transfuzijo. Prizadevno in z ljubeznijo je delal in nikomur ni odrekel pomoči.

Pred koncem druge svetovne vojne je izvedel, da je na seznamu za usmrtitev. Z begunci je ob osvoboditvi bežal na Koroško. Ko so jih naložili na vlak in želeli vrniti nazaj v Jugoslavijo, je pobegnil in se skril v žitu. Nekaj časa se je skrival na Koroškem, leta 1947 pa se je odpravil v Rim. Tam se je srečal z lazaristom Ladislavom Lenčkom, ki ga je navdušil, naj gre kot zdravnik pomagat misijonarjem na Kitajsko. Res se je odločil in postal laiški misijonar.
V Argentini je prejel misijonski križ in se opravil na Kitajsko. V Kunmingu se je srečal s Kerecem in Majcnom in začel delati v bolnišnici v Džaotongu, ki jo je ustanovil Kerec. Ker je vedel, da bo brez znanja domačega jezika težko delal, se je začel učiti kitajščine. Bolnišnico so vodili kamilijanci in slovenske sestre. S prihodom dr. Janeža je bolnišnica zacvetela, ljudje in sodelavci pa so ga vzljubili. Rekli so mu čudežni zdravnik, ki zna vse ozdraviti.
Leta 1952 so komunistične oblasti bolnišnico zaprle, dr. Janeža in nekatere sodelavce pa obsodile na smrt. Kasneje je bil pomiloščen. Umaknil se je na Tajvan v mesto Lotung, ki leži na revnem delu otoka. Vedel je, da tam potrebujejo njegovo pomoč. V bolnišnici pri kamilijancih je delal vse dneve brez dopusta, odpovedal se je tudi plači. Zadovoljen je bil samo s skromnim stanovanjem, hrano in z malo drobiža.
Iz ljubezni do bolnih je vse svoje znanje in moči daroval trpečim in bil prepričan, da v njih streže Kristusu samemu. Hvaležen Bogu, da mu je obvaroval življenje, je hotel narediti čim več dobrega.
Tudi na Tajvanu so ga sodelavci in ljudje vzljubili. Kitajci so ga klicali Doktor Fan, kar pomeni Vzorni, ali pa Fenglong, kar pomeni Feniks. To poimenovanje veliko pove o hvaležnosti, ki so mu jo izkazovali Kitajci. Tajvanska vlada mu je leta 1963 podelila najvišjo državno nagrado »Dobri človek«. Njegovo požrtvovalno delo in ljubezen do bolnikov sta prišla na ušesa tudi svetemu očetu. Zato je papež dr. Janežu podelil red svetega Silvestra in Gregorja Velikega.
Kakor sveta brata in zdravnika sv. Kozma in Damijan se je tudi dr. Janež zavedal, da je vse znanje in spretnost v medicini Božji dar, ki ga je prejel, da bi pomagal trpečim. Da je res tako, nam lahko pove sam: »Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu! Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem in revno hočem živeti, čeprav se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Na svetu ni denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen.«