Preskoči na vsebino


Pismo prvoobhajancem

            Dragi prvoobhajanci! Že dalj časa se pri verouku pogovarjamo o Jezusu. In pri sveti maši pogosto opazite, da takrat, ko sem malim otrokom in tudi vam podeljeval križek na čelo, mnogi pristopajo, da bi prejeli Jezusa v sveti hostiji. Jezus sam sedaj tudi vas vabi na sveto gostijo. Sprašuje vas, kakor apostola Petra: »Ali me imaš rad?« Če ga bomo ljubili, se nam bo približal in bo v nas prebival…

Skupaj z Očetom bosta prišla in bosta v nas prebivala in se z nami pogovarjala…

            Sveti zakramenti so posebna znamenja božje bližine. Kot majhne so vas starši in botri prinesli h krstu. Takrat vam je duhovnik izmil izvirni greh in vas vključil v cerkveno skupnost, predvsem pa ste postali božji otroci – dediči nebes. Pri sv. spovedi vam je pred kratkim izbrisal vaše grehe, ki ste se jih pokesali, da bi mogli Bogu še zvesteje služiti. Tudi ste opravili pokoro, saj vsak greh za seboj pusti svoje posledice ter škodo, ki jo moramo po svojih močeh odpraviti. Ker pa nam to brez božje pomoči ne more zares uspeti, je prav, da molimo in prosimo Boga za pomoč. Hvaležni smo mu, ker za naše grehe zadoščuje na križu. Tega daru mu nikoli ne bomo mogli zares povrniti… In on nas tudi opravičuje pred Očetom, obenem pa nam v sv. obhajilu poklanja samega sebe. Brez njegove milosti ne bi mogli živeti in preživeti. V zakramentu njegove trajne navzočnosti med nami nam zagotavlja svojo zvesto in usmiljeno ljubezen. Kot zaročenec, ki k sebi vabi svojo ljubljeno nevesto…, in nihče ne zmore prodreti v to skrivnostno enost dveh src. Popolnoma se nam daruje… Če so se Izraelci Bogu bližali kot narod, pa nas Jezus nagovarja povsem osebno… in vsak izmed nas naj bi se za ljubezen do Njega odločil sam. Z vero in dejavno ljubeznijo se mu bližamo, pri tem nas spremljajo naši domači, pa tudi angeli in svetniki v nebesih, pa tudi vsi pravični na zemlji.

            Čeprav se zavedamo svoje nevrednosti pred njim, nas vendar spodbuja, naj ne obupamo nad sabo, ampak mu na poti v nebesa sledimo. Nekateri so na to pot stopili že pred nami, spet drugi so morda zaradi svojega dvoma Njegovo povabilo odklonili. Tudi zanje prosimo, da bi se jih dobri Bog usmilil in jih privedel k sebi. Obenem pa se mu zahvalimo za vse, kar nam je že doslej v življenju poklonil: starše, družino, lepo domovino, pa tudi to, da ga lahko v miru spoznavamo in se zanj zavestno odločamo... Prvoobhajanci, čeprav ga še povsem ne razumete, ga pričakujte, saj On prihaja k vam. Jezus vam želi pokloniti najdražje, kar premore, samega sebe. Bodite prepričani, da se tudi On srečanja z vami prisrčno veseli.

župnik Marko