Nekoč je nekemu kmetu padel osel v vodnjak. Žival se je ure in ure žalostno oglašala, medtem ko je kmet razmišljal, kako bi jo izvlekel. Nazadnje je kmet sklenil: osel je tako star, pa tudi vodnjak je že prej nameraval zasuti, ker je bil brez vode. V roke je vzel lopato in začel metati zemljo v vodnjak. Osel je vsako lopato zemlje, ki mu je padla na hrbet, stresel s sebe in stopil nanjo. Tako se je vzpenjal vse višje, dokler se ni rešil.

Življenje tudi nam na hrbet meče najrazličnejšo navlako. Zasipani smo z več strani z raznimi spodbudami, reklamami, akcijami, delom, krožki, dejavnostmi itd. Velikokrat v pogovorih pride na dan dejstvo, da se enostavno »preveč dogaja«, da smo preobremenjeni in le utrujeni begamo od točke do točke. Zgodba o oslu v vodnjaku nas vabi k premisleku: Kaj je nujno v mojem življenju? Katere stvari lahko stresem s hrbta in jih pohodim? Si znam vzeti čas tudi za trenutke z Bogom, ki me umirijo, me počasi dvigajo in so zame odrešujoči?

In še spodbuda za starše veroučencev: Se zavedate, da sta verouk in nedeljska sveta maša pomembna, ne le za prejem obhajila in birme, ampak tudi za vaše večno življenje? Redkokateri otrok bo postal odličen pianist, športnik, pevec itd. Vsi vaši otroci pa bodo nekoč prišli pred Božje obličje in upam, postali tudi svetniki.

župnik Primož