Dedek je vprašal vnuka: »Ali moliš vsak večer?« »Seveda, vedno, preden skočim v posteljo,« je fant kot iz topa izstrelil odgovor. »Tudi zjutraj?« je še vprašal stari oče. »Zakaj pa?« je zamahnil z roko otrok. »Podnevi me ni strah.«

Tudi mi smo velikokrat podobni temu otroku in se k Bogu obrnemo samo takrat, ko kaj potrebujemo, ko nam gre kaj narobe, sicer pa se bolj poredko spomnimo nanj in bolj malo molimo. Številni imajo Boga za »avtomat« - ko je težko, vržejo vanj nekaj molitev in prošenj ter pričakujejo rešitev. Bog pa ni avtomat, temveč je oseba. K Bogu bi se morali obračati, kakor se obračamo na svojo mamo ali očeta. K staršem ne gremo le takrat, ko jih nujno potrebujemo. Želimo jim pokazati tudi svojo ljubezen, se jim zahvaliti, podeliti z njimi svoje lepe in težke trenutke, svoje uspehe in neuspehe. K podobnemu odnosu nas vabi tudi Bog. Pojdimo k Njemu, da ga slavimo, se mu zahvaljujemo in da mu pokažemo, da ga imamo radi. On je ljubeči Oče, ki nas posluša, tolaži, varuje, spodbuja in se z nami veseli. Naj zaključim z mislijo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17) in ne le takrat, ko kaj potrebujete.

župnik Primož