ODMEV - obvestila in življenje župnije

Dragi župljani!

Na začetku mojega bivanja in delovanja v tej župniji vas vse prav lepo pozdravljam. Gospod nadškof Stanislav Zore mi je od 1. avgusta dalje zaupal vodenje župnije in skrb za vaše duše. Naj se najprej na kratko predstavim. Prihajam iz mlade župnije Ivančna Gorica. Po končani gimnaziji sem pričel s študijem na Teološki fakulteti ter v Bogoslovnem semenišču. V četrtem letniku sem bil ob vikendih na pastoralni praksi v sosednji župniji Dol pri Ljubljani, zato so mi ti kraji že nekoliko poznani. V stolnici sem dve leti opravljal službo liturgičnega ceremonierja. Kot diakon sem bil poslan v Ribnico. Leta 2018 sem imel novo mašo, od takrat pa sem opravljal službo kaplana na Vrhniki in Zaplani. V tem času sem postal tudi referent za bralce pri bogoslužjih v okviru škofijske liturgične komisije. Župnija Svete Helene Dolsko je tako moja prva župnija, kjer bom služil Bogu in vam kot župnijski upravitelj. Moje novomašno geslo je »V Gospoda zaupam!«. S tem zaupanjem v Božjo pomoč in Njegovo podporo prihajam med vas in se veselim srečanja in sodelovanja z vami. Vsaka župnija, predvsem pa župnijska cerkev, naj bi bila kraj srečanja: srečanja človeka s človekom in človeka z Bogom. S krstom smo postali Božji otroci in kot taki smo poklicani, da gradimo občestvo in se med seboj povezujemo. Saj veste: »Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu…« (Mt 18,20) Zato vas vabim k sodelovanju. Sam kot župnik lahko storim bolj malo. Vsi skupaj, kot občestvo verujočih, pa lahko počasi gradimo Božje kraljestvo že tu na zemlji. Obnovimo župnijsko življenje po tem »koronskem« času, stopimo skupaj ter poglobimo svojo vero, upanje in ljubezen. Prosimo Boga naj vodi našo župnijo. Prosim vas, da molite tudi zame, da bi lahko izpolnil Božji načrt, jaz pa vam tudi obljubljam molitveno podporo in vsakodnevni blagoslov.

vaš župnik Primož

URADNE URE V ŽUPNIJSKI PISARNI

Med poletnimi počitnicami so uradne ure v župnijski pisarni po večernih sv. mašah. V nujnih primerih se lahko vedno oglasite v župnišču.

ORATORIJSKI TEDEN

Od 2. do 6. avgusta bo v okviru Društva misijonarja dr. Janeza Janeža in župnije Sv. Helena - Dolsko potekal oratorij – teden druženja, veselja, igre, petja in tudi molitve. Otroci bodo skupaj z animatorji spremljali svetopisemsko ženo kraljico Estero. Estera je iz preprostega dekleta postala kraljica mogočnega Perzijskega imperija. Njen odnos do Boga in do svojega poslanstva je zaobjet v naslovu oratorija: Zaupam, zato si upam. Podprimo s svojo molitvijo in tudi s kakšnim darom, prizadevanja naših animatorjev. Naj našim otrokom in tudi nam postane Estera zgled v predanosti in zvestobi Bogu.

OBHAJANJE BOLNIKOV ZA PRVI PETEK

Ker sem šele prišel na župnijo in ker imamo v tem tednu oratorij, za prvi petek ne bom mogel obhajati bolnikov po domovih. Kdor bi kljub temu želel obisk duhovnika v avgustu, naj me prosim pokliče, da se dogovorimo za kak drug dan. Obenem pa prosim vse, ki bi sicer želeli, da za prve petke prihajam k vam, da me o tej želji obvestite. Prosim tudi družine oz. sosede starejših in bolnikov, da jih o tem obvestite. Z rednimi obiski za prvi petek pričnem v septembru.

PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA IN ŽEGNANJE V VINJAH

V nedeljo, 15.8., bomo slavili Marijino vnebovzetje. Ta največji Marijin praznik nam govori, da je bila na koncu svojega zemeljskega življenja Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. To versko resnico je 1. novembra 1950 slovesno razglasil papež Pij XII. Največji Marijin praznik vsako leto še posebej slovesno praznujemo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Vinjah. Tudi letos bomo s sveto mašo ob 10. uri počastili našo nebeško mater Marijo, ki nas iz nebes podpira in varuje. Marija v nebesa vzeta, naj nam pomaga ba vsak korak našega življenja gledati z zaupanjem in veseljem, saj nas ona vedno spremlja kot prava Mati.

NAVODILA SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA OBHAJANJE SVETIH MAŠ V ČASU EPIDEMIJE COVID-19 Verski obredi znotraj verskih zgradb še naprej potekajo v skladu z navodili slovenskih škofov. Verski obredi so dovoljeni, če se zagotovi minimalen možen stik med udeleženci, obvezno je redno prezračevanje bogoslužnih prostorov, še naprej je obvezna uporaba zaščitnih mask znotraj cerkva ter razkuževanje rok ob vstopu in izstopu iz cerkve. Ob upoštevanju določil za svete maše je dovoljeno obhajanje zakramentov sv. krsta in sv. zakona. Za prejem teh zakramentov pa se je potrebno dogovoriti v župnišču. Vabim vas, da se dosledno držimo vseh ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije. Ne pozabimo pa tudi na molitev za zdravje, bolnike, zdravstvene delavce, rajne in njihove svojce, za blagoslov našega naroda ter za konec pandemije

Nadškof msgr. Stanislav Zore je blagoslovil osamosvojitveno lipo ob 30-letnici slovenske državnosti

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Bog, naš Oče. Dolgo že hodiš z našim ljudstvom. Blizu si mu ostajal v časih izobilja, tolažil si ga in krepil v časih stisk in preizkušenj. Našim prednikom, ki so stoletja pred nami prebivali na teh tleh, si položil v srca hrepenenje po svobodi. Svobodo so živeli in storili vse, da so jo tudi ohranjali. Kajti svoboda ni predmet, ki ga dobimo, svoboda je življenje, ki ga živimo. Svoboda je medsebojno spoštovanje, ki ga gojimo in svoboda je solidarnost, v kateri prihajamo naproti drug drugemu. Svoboda je sprejemanje resnice in svoboda je odpuščanje nasprotniku. V svobodi dajemo prostor vsem mrtvim in v svobodi sprejemamo drugačnost živih. Svoboda je, ko človek človeku postane človek.

Svoboda je tudi sposobnost dogovarjanja, usklajevanja in skupnega odločanja o skupnih zadevah. Rodovi pred nami so to pogosto delali pod lipo, ki je rasla ob vaški cerkvi, na vaškem ali mestnem trgu, kjer je bilo to drevo prostor skupnega srečevanja pa tudi prostor skupnega odločanja.

Zato smo tudi mi pred 30-leti posadili to lipo, nadškof Šuštar pa jo je blagoslovil, da bi svoje korenine pognala globoko v našo zemljo ter svoje veje razpela daleč pod nebo. Da bi bila trdna v viharju in vesela v soncu. 

In res je previharila viharje, preživela premike, poslušala resnice in laži, doživljala proslave in proteste - in rasla. Danes raste pred nami, da bi nas spomnila, da morda kdaj ne rastemo tako hitro, kot bi si želeli, a to ne more uničiti naše rasti. Zato bomo ob njej zmolili, kakor so molili naši dedje, potem pa jo bomo blagoslovili.

Oče naš …

Vsemogočni Bog, blagoslavljamo lipo, ki smo jo posadili kot pomnik razglasitve samostojnosti naše države Slovenije. Trideset let je rasla skupaj z nami. Ponovno jo blagoslavljamo in te prosimo, naj bo nam in prihodnjim rodovom znamenje, da Ti blagoslavljaš našo domovino, njeno prihodnost in vse njene prebivalce. Daj vsem tistim, ki so in še bodo odgovorni za skupno blaginjo, poštenje, modrost in moč, nam vsem pa pravičnost in ljubezen do bližnjega. To te prosimo po Kristusu našem Gospodu. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference 

pp. Benedikt XVI.: NIHČE NI PREROK V DOMAČEM KRAJU

Današnji evangelij vsebuje besedilo, iz katerega je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria« (Nihče ni prerok v domačem kraju). Pa se zaustavimo malo ob tem besedilu. Ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so ‘strmeli’ zaradi njegove modrosti in ker so ga poznali kot ‘Marijinega sina’ in ‘tesarja’, ki je živel med njimi, namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so bili ravno v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu ‘ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil’ (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: ‘Kakor obstaja naravna telesna privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko moč’ (razlaga Matejevega evangelija 10,19)

Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus ‘čudil njihovi neveri’ (Mr 6,6). Stremljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju,  je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala (prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Zato se učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.«

MAŠNIŠKA POSVEČENJA V LETU 2021

LJUBLJANSKA NADŠKOFIJA:

Peter Čemažar, roj. 5. junija 1996, iz župnije Ljubljana Ježica

Boštjan Dolinšek, roj. 1. januarja 1996, iz župnije Stranje

Mašniško posvečenje bo v ljubljanski stolnici 29. junija ob 9h.

MARIBORSKA NADŠKOFIJA:

Simon Lampreht, roj. 28. aprila 1992, iz župnije Svečina

Mašniško posvečenje bo v mariborski stolnici 27. junija ob 16h.

KOPERSKA ŠKOFIJA:

Tilen Kocjančič, roj. 8. marca 1996, iz župnije Bertoki

Mašniško posvečenje bo v koprski stolnici 29. junija ob 17h.

NOVOMEŠKA ŠKOFIJA:

Jakob Piletič, roj. 31. julija 1996, iz župnije Kostanjevica na Krki

Kapucini: brat Jurij Slamnik, roj. 6. januarja 1983, iz župnije Breznica

Mašniško posvečenje bo v ljubljanski stolnici 29. junija ob 9h.

Minoriti:brat Klemen Slapšak, roj. 11. oktobra 1983, iz nadžupnije Laško

DIAKONSKO POSVEČENJE

LJUBLJANSKA NADŠKOFIJA:

Rok Gregorčič, roj. 5. maja 1997, iz župnije Ljubljana - Šiška

Tadej Pagon, roj. 17. junija 1994, iz župnije Tržič - Bistrica

Janez Pavel Šuštar, roj. 21. oktobra 1997, iz župnije Homec

Diakonsko posvečenje bo v župnijski cerkvi v župniji Ljubljana – Šiška 25. junija ob 10h.

SKUPNA IZJAVA PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE BORUTA PAHORJA IN PREDSEDNIKA SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA OB 30 OBLETNICI OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE

Sogovornika sta ocenila, da je po tridesetih letih prav in mogoče oceniti pot, ki jo je prehodila Slovenija v tem času ter skupaj premisliti o naših uspehih, dosežkih in nadaljnjih stremljenjih. Zlasti v težkih časih kriz, prav zdaj zdravstvene, pa tudi socialne, gospodarske in povsem človeške, razmišljamo tudi o povsem temeljnih zadevah življenja in bivanja, ugotavljamo, kako pomembne so osnovne vrednote človečnosti, solidarnosti in sožitja.

Delovati moramo skupaj, kot smo na začetku naše države, pred tridesetimi leti, ko je imela Komisija za pravičnost in mir pomembno vlogo pri demokratizaciji in zavzemanju za človekove pravice, nadškofa Šuštarja pa se bomo vedno spominjali kot človeka dialoga ter po zaslugah pri mednarodnem priznanju naše države.

Ob tem sta se predsednik republike in nadškof spomnila podpore papeža Janeza Pavla II. ter pomembne vloge Svetega sedeža, ki je med prvimi državami priznal našo državo. Menila sta, da bi bilo imenitno, ko bi lahko sedanji papež Frančišek v kratkem obiskal Slovenijo in ocenila, da bo za to nekaj ustreznih priložnosti - ena je letošnja 40. obletnica Stične mladih, katere častna pokrovitelja sta predsednik Pahor in nadškof Zore.

Sogovornika sta ocenila, da je država zlasti v zadnjem desetletju veliko storila za spravo in preseganje narodnega razkola. Predsednik Pahor se je nadškofu Zoretu in katoliški cerkvi posebej zahvalil za sodelovanje in podporo pri izvedbi pietetnega prenosa posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame in njihovega pokopa v Spominskem parku Dobrava ter nato pri otvoritvi Spomenika žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanim žrtvam v Ljubljani, ki je zdaj osrednje državno spominsko obeležje žrtvam vojn in povojnih dogodkov, ki so prizadeli slovenski narod.

Sogovornika sta se strinjala, da se je v času samostojne države Slovenije med obema institucijama oblikovalo sodelovanje, za katero si želimo, da bi se nadaljevalo in nadgrajevalo, zlasti na kulturnem, vzgojno izobraževalnem ter dobrodelnem in humanitarnem področju, pa tudi pri skrbi za sakralno kulturno dediščino našega naroda.

                                                                            Vir: Urad predsednika Republike Slovenije

PRVO SVETO OBHAJILO

Papež Frančišek je na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi vernim namenil te besede: »Danes v mnogih državah obhajajo praznik Kristusovega Telesa in Krvi. Evangelij te nedelje nam poda Jezusove besede, ki jih je pri zadnji večerji spregovoril svojim učencem: »Vzemite, to je moje telo.« In nato: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za vas« (Mr 14,22.24). Prav v moči te zaveze ljubezni se krščansko občestvo zbira vsako nedeljo in vsak dan ob Evharistiji, ob zakramentu Kristusove odrešenjske daritve. Kristjane povleče njegova resnična navzočnost, ko ga častijo in molijo v skromnem znamenju kruha, ki je postal njegovo Telo.

Vsakokrat, ko obhajamo evharistično daritev, se po tem tako skromnem in obenem slovesnem zakramentu, potopimo v novo zavezo, ki v polnosti uresniči občestvo med Bogom in nami. In v kolikor smo deležni te zaveze, čeprav smo majhni in ubogi, sodelujemo pri izgradnji zgodovine, kakor jo Bog hoče. Zaradi tega nas vsako obhajanje evharistije, ki pomeni javno dejanje češčenja Boga, obenem vodi v konkretno dogajanje našega življenja. Ko se hranimo s Kristusovim telesom in krvjo, se zedinjamo z Njim. Vase sprejmemo Njegovo ljubezen, a ne zato, da bi jo ljubosumno zadržali zase, ampak zato, da bi jo delili z drugimi. Ta logika je vpisana v Evharistijo: sprejmemo vase Njegovo ljubezen in jo delimo z drugimi. To je evharistična logika. V njej se namreč poglabljamo v Jezusa, v ta lomljeni in podarjeni kruh in v kri, ki je prelita za naše rešenje. To je navzočnost, ki kakor ogenj v nas izžge sebična nagnjenja ter nas očisti hotenja, da bi dali samo toliko, kolikor smo prejeli. V nas prižge željo, da bi se tudi mi, združeni z Jezusom, spremenili v razlomljeni kruh in prelito kri za brate.

Vsekakor je praznik Telovo skrivnost, ki nas povleče h Kristusu in nas spreminja v Njega. In je šola konkretne ljubezni, potrpežljive in žrtvovane, kakršno prepoznavamo v Jezusu na križu. On nas uči, da postanemo bolj sprejemljivi in bolj odprti za tiste, ki iščejo, da bi jih razumeli; ki rabijo pomoč, pogum, ker so odrinjeni in sami. Jezusova navzočnost v evharistiji je kakor vrata, ki so odprta med templjem in cesto, med vero in zgodovino, med Božjim mestom in človeškim mestom.«…

V naši fari v ta dan vstopamo tudi skupaj z prvoobhajanci, ki se že tri leta pripravljajo na prejem zakramenta Svetega Rešnjega telesa – Obhajila. Prejšnjo soboto so se prvič spovedali grehov, čez teden dni pa bodo smeli prvič pristopiti k oltarju in Jezusa prejeti v svoje srce. Dobro ga že poznajo in ga imajo radi. Veselimo se skupaj z njimi in zanje molimo. Zaradi razmer, povezanih s koronavirusom, prosim vse, ki niste družinski člani prvoobhajancev, da naslednjo nedeljo pridete k mašam že ob 7.30 in ob 9h, da bodo mogli priti k maši ob 11h samo njihovi najbližji sorodniki. Hvala za razumevanje. 

NAŠI DOMOVINI OB 30. OBLETNICI

Slovenski pisatelj Ivan Cankar je v Kurentovi pesmi zapisal:

O domovina,

ko te je Bog ustvaril,

te je blagoslovil z obema rokama

in je rekel: Tod bodo živeli veseli ljudje.

Skopo je meril lepoto,

ko jo je trosil od vzhoda do zahoda;

šel je mimo silnih pokrajin,

pa se ni ozrl nanje –

puste leže tam,

strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti.

Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote;

razsul jo je na vse štiri strani,

od štajerskih goric do strme tržaške obale

ter od Triglava pa do Gorjancev

in je rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod;

pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!

Kakor je rekel, tako se je zgodilo.

Božja setev je pognala kal in je rodila –

zrasla so nebesa pod Triglavom.

Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim,

srce strepeče od same sladkosti;

zakaj gore in poljane oznanjajo,

da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu,

blagoslovljenemu pred vsemi drugimi.

Vse kakor je rekel, se je zgodilo;

bogatejši so pač drugi jeziki;

pravijo tudi, da so milozvočnejši

in bolj pripravni za vsakdanjo robo –

ali slovenska beseda

je beseda praznika, petja in vriskanja.

Iz zemlje same zveni – kakor velikonočno potrkavanje

in zvezde pojo,

kadar se na svoji svetli poti ustavijo

in se ozro na čudežno deželo pod seboj.

Vesela domovina,

pozdravljena iz vsega srca!

SVETA MARIJA POMAGAJ, MATI CERKVE

Dan po binkoštnem prazniku se Cerkev spominja praznika sv. Marije, Matere Cerkve. Letos ta dan sovpada z praznikom Marije Pomagaj, Marije pomočnice. Na predvečer praznika je na Brezjah običajno potekal Večer slovenskih izročil. Na binkošti naj bi se torej Slovenci spomnili, da so naši predniki nekdaj črpali iz krščanskih korenin. Sveti Duh je Slovence torej vodil, Sveti Duh, ki ga je Cerkev prejela na binkošti. Verujemo, ne le Slovenci, da se je vsa Cerkev na binkošti prerodila od zgoraj, prerodila iz Velikonočne skrivnosti.. Prerodila tudi po Materi Mariji, Materi Cerkve… In po rojstvu naj bi Mati Marija ostala Cerkvi Zvezda vodnica, milostljiva luč na našem potovanju skozi življenje. Ona nam bo predajala luč Sonca, to je Jezusa Kristusa (presvete Trojice).

Sv. papež Janez XXIII., papež, ki je sklical II. vatikanski koncil, je bil velik Marijin častilec in molivec svetega rožnega venca. V času koncila je vse katoličane klical k tej molitvi. Molitev rožnega venca je povezovala koncilske očete v Rimu in katoličane po svetu. Koncilska dvorana se je tako rekoč spremenila v drugo apostolsko binkoštno dvorano in koncil je postal začetek drugih binkošti. Zato je bilo v glavni konstituciji koncila, dogmatični konstituciji o Cerkvi tudi zapisano: »V posnemanju Matere svojega Gospoda z močjo Svetega Duha Cerkev na deviški način varuje neokrnjeno vero, trdno upanje in iskreno ljubezen… Tudi ona je devica..., ker ohranja Ženinu dano besedo« (C 64)… Tudi pokoncilski papeži, Petrovi nasledniki, v hoji za prvo Zvezdo koncila in po njej za Kristusom, pospešujejo pravo umevanje in uresničevanje koncila, novo evangelizacijo in inkulturacijo. Korakajo na čelu romarskega katoliškega ljudstva na poti k polnosti drugih binkošti in v novo dobo. Prav na tej središčni in globalni poti, v enodušni molitvi skupaj z Jezusovo Materjo in Nevesto svetega Duha, je koncil obrodil in še daje bogate sadove…    

Koncil pa ni obrodil nobenih sadov v smeri, ki je pustila ob strani njegovo prvo Zvezdo in nauk zadnjih Petrovih naslednikov. Nasprotno, iz tega sta izšli dve stranpoti: »progresizem« in »konservativizem«. Ta dva toka si nasprotujeta in se bojujeta med seboj... Poleg tega se je po koncilu pospešila »sekularizacija« - »babilonizacija« Cerkve. Oblikoval se je močan tok, ki je podlegel razumarstvu… In tako se je globalna koncilska vizija razdrobila v delne vizije Cerkve, kar je povzročilo veliko »prometno zmedo« v potujočem katoliškem ljudstvu. Zato nas je sv. Janez Pavel II. spodbujal, naj spet v roke vzamemo rožni venec. Prav sveti rožni venec je zaklad, ki ga moramo ponovno odkriti…

KAJ BI NAM DANES REKEL PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

Tako so se lani spraševali njegovi rojaki na Poljskem, ko so s številnimi slovesnostmi obeleževali 100. obletnico rojstva svojega velikega rojaka Karola Wojtyle. Enako so se spraševali tudi poljski škofje, ki so takrat svojim rojakom napisali pastirsko pismo, ki so ga njihovi duhovniki ob tej stoletnici brali med bogoslužji po vsej državi. V njem so se škofje vpraševali, kakšno sporočilo bi ta papež namenil svojim rojakom v tem tako težkem trenutku, ko se borimo z epidemijo koronavirusa?

In so sami, namesto papeža, odgovorili z naslednjimi njegovimi besedami: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristusovi zveličavni moči odprite meje držav, gospodarske in tudi politične sisteme, prostrana področja kulture, omike, razvoja. Ne bojte se! Kristus ve, kaj je v človeku. Samo on ve!«… »Kristus ve, – dodajo poljski škofje – kaj vsakdo izmed nas nosi v sebi danes; natanko pozna naše radosti, skrbi, upanja, strahove in želje. Samo On ima odgovor na vprašanja, ki si jih zdaj zastavljamo.«

… »Janez Pavel II. bi, če bi živel danes, zagotovo razumel osebe, ki so v osami in karanteni. Molil bi za bolne, za umrle in njihove družine…« V svojem življenju je bil večkrat v bolnišnici, ne da bi mogel obhajati sveto mašo; trpel je zaradi izgube svojega brata Edmunda, ki je umrl v starosti 26 let, ker se je kot zdravnik okužil od enega izmed bolnikov. Sv. Janez Pavel II. je razumel in cenil delo zdravnikov, medicinskih sester, reševalcev in zdravstvenih delavcev, ki jih je srečeval in za katere je pogostokrat molil…

Nauk papeža Janeza Pavla II., ki je v času svojega pontifikata obiskal 132 držav, pred 25. leti tudi Slovenijo, in okoli 900 mest, je danes še vedno veljaven... Že leta 2002 je povabil Cerkev, naj »zapluje v globine kibernetskega prostora« in zahteval varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti… Sedanji papež Frančišek je zapisal, da je v času svojega duhovniškega in škofovskega življenja »velikokrat gledal nanj in v svojih molitvah prosil za dar, da bi ostal zvest evangeliju, kakor nam je o tem pričeval on.«

Ob koncu pisma so poljski škofje svoje rojake (pa tudi nas) spomnili na besede kardinala Stanisława Dziwisza, papeževega tajnika, ki opisujejo atentat na papeža pred 40. leti:  kako je ob atentatu ostal miren, kljub temu, da je bil položaj resnično dramatičen in smrtna grožnja konkretna; kako kljub bolečinam zaradi ran ni pokazal strahu in se je, preden je izgubil zavest, takoj izročil Mariji, rekoč, da odpušča tistemu, ki ga je ustrelil… Tudi mi se v težavah radi zatecimo pod Marijin plašč z besedami: »Ves sem tvoj, Marija.«

msgr. dr. Marjan Turnšek: LETO SV. JOŽEFA IN LETO DRUŽINE

Mesec maj lepo izraža leto sv. Jožefa in leto družine, ki vzporedno tečeta, saj se začenja s praznikom prvega in končuje s praznikom Marije, ki je skupaj z Jožefom okvir leta družine. Vmes je še 13. maj, obletnica prvega prikazanja v Fatimi. Podoba in pomen družine se v zahodni družbi razkraja že nekaj časa. A trdno verujem, da se ne bosta povesem razkrojila, saj je družina Božja ustanova. Vstali Kristus, ki je sam okusil sladkost in potrebnost življenja v pristni družini, bo po Cerkvi, svojem skrivnostnem Telesu, vedno znova našel poti, da jo bo »obudil«. A prav zaradi njene božjosti se sile zla v družino neutrudno zaganjajo. Kardinalu Caffarri je s. Lucija, fatimska vidkinja, posredovala Marijino misel, da satan poskuša uničiti dva stebra stvarstva tako, da oblikuje »anti-stvarstvo«. Pismo je sklenila: »Oče, prišel bo trenutek, v katerem bo odločilna bitka med Kristusovim kraljestvom in kraljestvom Satana potekala na področju zakona in družine. In tisti, ki bodo delali za dobro družine, bodo izkušali preganjanje in preizkušnje. A ni se treba bati, kajti Marija mu je že zmečkala glavo.

Kardinal je ugotavljal, da resničnost te »bitke« živimo danes. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju razberemo dve temeljni resnici: da človek po stvarjenju ni »nekaj«, ampak »nekdo«, in da iz tega izhaja nujnost svetosti življenja; ter da je odnos mož - žena nekaj svetega. Potem je Satanovo »anti-stvarjenje« razvidno iz napada na človeško življenje  (splav kot pravica, evtanazija) in težnje po izenačitvi homoseksualnih odnosov z zakonskimi. Splav je postal subjektivna pravica žene, prav tako izbira spola. »Subjektivna pravica« je etična kategorija, ki se dotika polja dobrega in zla; človek sam odloča, da je hoteni splav, evtanazija… dobro in zato pravica. Glede drugega temelja stvarstva pa kakor da hudobni duh, tako kardinal, izziva Stvarnika, da bo »ustvaril« drugačna moža in ženo, ki bosta ugotovila, da jima je zdaj prijetneje kot v Božjem redu stvarstva. A kardinal sklene, da je satan oče laži od začetka (Jn 8,44), tudi v tem.

V tej težki situaciji je ženska bitje, ki ga je treba najbolj braniti. Sv. Janez Pavel II. je to predvidel v Apostolskem pismu O dostojanstvu žene, kjer razvija teologijo ženskosti, ker je dojel, da je prav to ena najbolj delikatnih točk sodobne družbe. Papež Frančišek pa enako izpostavi družino, o kateri sta na njegovo pobudo potekali dve sinodi, po njih pa je papež cerkvenemu občestvu namenil še posinodalno spodbudo, kjer o družini govori.

Bratje in sestre, vabljeni smo, da upočasnitev pastoralnega tempa, ki ga je prinesla epidemija covida–19, uporabimo kot priložnost, da na nov način zastavimo temelje pastoralnega dela. Pri tem se ne izmaknimo odločilni »bitki«. Ne prezrimo spodbude, ki nam jo dajeta leto sv. Jožefa, ki je strah hudobnih duhov, in leto družine, ki v svojem srcu nosi Marijo Božjo in našo Mater. Naj nas oba zaščitita v boju zoper zlo!

DEVICA MARIJA – KRALJICA MAJNIKA

Bliža se Marijin mesec maj. V mislih in pobožnostih vernega kristjana zavzema Jezusova in naša nebeška Mater posebno mesto. To ni mesto Boga, ki pripada le njenemu in Božjemu Sinu, našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki v nebesih skupaj s Očetom in Svetim Duhom kraljuje… A spregledati ne moremo, da se nam je ta Bog hotel približati po Devici Mariji, ki je po njenem privoljenju postala Mati božjega Sina... In pod križem nam jo je izročil za Mater… Zato jo skupaj s Cerkvijo proslavljamo kot našo Gospo, našo Srednico in našo Besednico, kar vse opisuje besedna zveza »naša Mati«…Obenem pa priznamo, da njena odrešenjska vloga Kristusovemu odrešenju nič ne doda, saj je Kristus na križu odrešil tudi njo.

Ko se ji priporočamo, ji pojemo hvalnice in ji postavljamo cerkve, znamenja in kapelice, se pravzaprav po njej priporočamo in zahvaljujemo Bogu, ki nam je - človeškim otrokom - naklonil milost, da se mu smemo in moremo po njej pogumno bližati.

Skupaj s Jezusom Kristusom, našim nebeškim bratom, jo proslavljamo kot kraljico družine, kot dobro ženo Jožefovo in obenem tudi nevesto Svetega Duha... Nekako  čutimo, da bi bilo predrzno, če bi se Bogu bližali brez nje, ki mu je bila zaradi svoje brezmadežnosti na zemlji izmed vseh človeških otrok najbolj všeč. V mesecu maju ji bomo nabirali belih šmarnic, da bi jih ona ponesla pred svojega Sina, saj mu želimo hvaležni vračati njegovo ljubezen, ki nam jo je skazal, ko se je na križu daroval za nas. Naj ga te cvetke (kakor tudi rožni venci naših molitev), ki jih je njegov Oče v svoji velikodušnosti postavil na ta svet, spomnijo, kako je bil svet ustvarjen lepo… Ko bo svet prenavljal, ga prosimo, naj nam bo na sodni dan milostljiv. Devica in Mati Marija pa naj takrat, in tudi že zdaj, prosi za nas.

g. Marko Čižman: PRIPADAJ, IŠČI, ODLOČI

Ko govorimo o duhovnih poklicih in naši odgovornosti zanje, gotovo to velja za vse verne kristjane, tudi za župnijsko Karitas. Če na kratko opišemo delo Karitas, bi lahko rekli, da sta njeno delo ljubezen in dobrodelnost. In na nek način lahko mirno rečemo, da sta delo in dobrodelnost  tudi prvovrsten način molitve za nove duhovne poklice.

V spomin mi prihaja ena od zgodb menihov, ki so se Bogu posvetili z življenjem v samoti. O enem izmed menihov je šel glas, da moli 24 ur na dan. Zato se je k njemu odpravil mlajši menih in ga povprašal, kako to zmore. Takole mu je odgovoril: »Zjutraj, ko vstanem, se Bogu zahvalim za življenje. Nato se zahvalim Bogu za hrano, ki mi jo daje. Potem mu posvetim svoje delo in rečem: Bog, vse kar bom danes delal, naj bo v tvojo slavo! Potem se pri meni preko celega dneva izmenjujeta delo in molitev. Zvečer odnesem del zaslužka ljudem, ki so potrebni pomoči, in ti slavijo Boga, medtem ko jaz spim. Tako lahko molim 24 ur na dan.

V Karitas delamo zelo različne stvari, ki jih štejemo pod dobrodelnost. Na slovenski ravni poteka pomoč pri oskrbi žrtev trgovine z ljudmi, pomoč preko materinskih domov, sprejemnih in terapevtskih centrov za pomoč odvisnim od alkohola in drog, ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Na škofijski ravni poteka deljenje prehrambnih paketov iz sklada za evropsko pomoč pri plačevanju položnic za osnovne življenjske potrebe ter izposoja medicinsko tehničnih pripomočkov. Pri tem delu sodeluje skoraj 5.000 prostovoljcev. Pomoč prejema skoraj 73.000 prejemnikov, od teka skoraj 16.000 otrok. Na župnijski ravni pa smo včasih ušesa za poslušanje in usta za vzpodbudo. Spet drugič priskočimo na pomoč otrokom pri učenju. Seveda pazimo, da otrokom ne podpiramo lenobe in jim ne delamo domačih nalog, ampak jim razlagamo tisto, česar ne znajo in ne razumejo. Enkrat na leto s farani zbiramo čistila in jih potem delimo družinam v potrebi. Včasih se izkažejo z dobrodelnostjo kakšni kmetovalci, ki podarijo svoj del pridelka, in na ta način osrečijo mnoge družine in posameznike. Set drugič nas presenetijo prejemniki pomoči. Kdaj pa kdaj namreč tudi sami iz prejemnikov postanejo darovalci in nas obdarijo s kavo ali kakšno bombonjero. Tako se zbriše meja med darovalcem in obdarovancem. Tako se učimo, da vsak lahko nekaj da. Dragocen je tudi nasmeh in žarek dobre volje. Vse našteto spada pod dobra dela. Toda šele ko to delo posvetimo Bogu, postane to delo hkrati tudi molitev.

Je pa tudi način dobrodelnosti, ki ga včasih kar malo pozabljamo in so ga velikokrat uporabljali kristjani prvih časov. Z namenom molitve za pokojnega so pogostili reveže. Tudi mi lahko po njihovem zgledu naredimo dobra dela z različnimi nameni: lahko z namenom molitve za pokojne, z namenom molitve za nove in svete duhovne poklice, lahko pa tudi z namenom za odpuščanje. In ko že pišem o ljubezni, želim poudariti, da ljubezen ni zgolj neka romantika. Prava ljubezen se vedno zgodil le takrat, kadar se zavedamo,  da smo nepopolni in smo zato tudi druge ljudi pripravljeni sprejemati v njihovi nepopolnosti. In to brez obsojanja... Naj ne bo žal časa in energije za take oblike molitve.  

KONGRES KARIZMA V SLUŽBI KRAJEVNE CERKVE

Gibanje Marijino delo nas v dneh po Veliki noči vabi na mednarodni kongres z naslovom Karizma Marijinega dela v službi krajevne Cerkve. Kongres bo od 23. do 25. aprila 2021 potekal preko spletne povezave in prvič je zagotovljena prisotnost iz vseh kontinentov. Skupni program za vse bo vsak dan od 13.00 do 16.30. V vseh teh urah bo zagotovljen prevod v slovenščino. Na kongres se je potrebno prijaviti do nedelje 18.4. na naslov: FORMS.GLE/YCrrAwzHgmrxbcVw9.

V življenju župnije se vsak dan srečujemo z različnimi izzivi, še posebno v tem času pandemije; Bogu se zahvaljujemo za Njegovo pomoč, ki nam jo izkazuje tudi preko karizme Marijinega dela, karizme edinosti. Kongres bo priložnost za medsebojno obogatitev ob podelitvi izkušenj… Skupaj se bomo poglobili v govor papeža Frančiška udeležencem Generalne skupščine gibanja, ki je na daljavo potekala v januarju letos in razmislili, kako bi smernice zaključnega dokumenta uresničili v našem okolju. Pozdravili bomo novoizvoljeno predsednico gibanja Margaret (prihaja iz Palestine) in spoznali novo centralno tajništvo Župnijskega in Škofijskega gibanja v Rimu.

Prisrčno vabljeni, da se kongresa na daljavo udeležite. Skupaj lahko naredimo vsak svoj del, da bo Cerkev lepša, bolj sveta, bolj karizmatična, bolj družinska…

Lep velikonočni pozdrav vsem!

                                                               Anča Povirk (iz Ihana) v imenu pripravljalne ekipe

SPET SE ODPIRAJO CERKVE ZA BOGOSLUŽJE Z VERNIKI

Vlada je na seji 9. aprila 2021 sprejela nov Odlok o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji, v katerem je določila pogoje za izvajanje verske dejavnosti. Upoštevaje ta vladni odlok od ponedeljka, 12. aprila 2021, spet velja, da se bodo lahko svete maše izvajale v skladu z določilom 30 m2 na osebo oz. člane istega gospodinjstva. Verouk pa se bo še naprej izvajal na daljavo, preko spleta.

 Škofje so se na seji Stalnega sveta SŠK, ki je bila, 9. aprila 2021, zavzeli za versko svobodo ter pravico vernikov do bogoslužja. V dveh pismih, ki jih je predsednik SŠK nadškof msgr. Stanislav Zore poslal predsedniku vlade, so se škofje zavzeli za odpravo omejitev na področju obhajanja bogoslužij tako, da bi bile omejitve sorazmerne z omejitvami na drugih področjih javnega življenja. Prav tako so škofje izrazili pričakovanje, da v skrbi za duhovno korist vernikov vlada odpravi nesorazmerne omejitve na področju površine, ki je predpisana za vsakega vernika v cerkvah ter dovoli javna bogoslužja tudi na prostem. Še naprej pa nas škofje pozivajo, naj upoštevamo vse vladne ukrepe in priporočila NIJZ za zaščito zdravja in omejitev epidemije.

PRAZNOVANJE LETOŠNJE VELIKE NOČI

VELIKI ČETRTEK

Slovenski škofje so glede na priporočila slovenske vlade in NIJZ odločili, da se bo tudi letošnja Velika noč praznovala podobno kot lani. Farna cerkev bo odprta od 15h do 17.30 za zasebno češčenje. Po večerni maši, ki jo bom spet daroval v prazni cerkvi, bodo zvonovi utihnili.

VELIKI PETEK

Ob 15h bomo molili križev pot po Jitsi Meetu. Od 16.00 do 17.30 cerkev odprta za zasebno češčenje. Ob 18h obredi velikega petka brez ljudstva. Pri češčenju križa bom sam poljubil križ, vi pa ga počastite tako, da pred križem, ki ga imate doma, nekaj časa (če je le mogoče) kleče tiho molite. Spremljajte bogoslužje, ki ga bodo prenašali iz stolnice ali Vatikana. Svoj prispevek za Sveto deželo boste lahko namenili v času po epidemiji oz. na praznik povišanja Sv. Križa.

VELIKA SOBOTA

Glede na navodila ta dan blagoslovov (ognja, vode in jedil) ne bo. Cerkev pa bo odprta ves dan in lahko stopite vanjo počastit Jezusa. Sam bom na voljo tudi za sveto spoved, vendar se vnaprej po telefonu najavite, če bi želeli prejeti ta zakrament. 

Spremljajte blagoslov jedil, ki ga bodo prenašali iz nekaterih cerkva po radiu, televiziji ali internetu in doma pripravite jedila za blagoslov, lahko pa jedila blagoslovite tudi sami. Blagoslovljeno vodo lahko pridete iskat v farno cerkev.

VELIKONOČNA VIGILIJA

Večerno praznovanje Velike noči bo spet potekalo v zaprti cerkvi. Pridružite se maši, ki jo bo v stolnici daroval naš nadškof Stanislav Zore, da bomo z njim v edinosti in molitvi zanj povezani. Po maši pa lahko pridete po sveto obhajilo in po blagoslov.

VELIKA NOČ

Ker svete maše ne bom mogel obhajati skupaj z vami, bom na Veliko noč daroval le eno mašo zjutraj ob 10h za vse farane. Vse ostale v oznanilih oznanjene svete maše bom daroval kasneje in bodo na novo oznanjene. Tudi med tednom in na NEDELJO BOŽJEGA USMILJENJA bom obhajal le po eno sveto mašo, pred zaprto cerkvijo. Pridružite se mi v duhu, lahko pa tudi spremljate bogoslužja iz stolnic ali drugih cerkva. Na veliko noč ob 8h vas bodo zvonovi povabili k velikonočnemu zajtrku. Pridite po obhajilo in blagoslov. Na Velikonočni ponedeljek bo še praznik, ta dan verouka ne bo, potem pa ga bom spet imel na daljavo. Vsak večer ob 20h, na Veliki petek pa ob 15h vabljeni h križevemu potu ali rožnemu vencu, ki ga molimo preko Jitsi Meeta. 

V pisarni me posamez lahko obiščete, a se prosim poprej najavite po telefonu. Če bi kdo še želel, da ga z zakramenti obiščem na domu, naj mi to sporoči.

Še vedno vas prosim, da z darovi podpirate faro, saj se župnijska blagajna prazni. Darove lahko oddate v nabiralnik v cerkvi, ko se v cerkev po dneh omejitev spet vrnete.

Vsa ostala pojasnila si lahko poiščete med odgovori ob pismu slovenskih škofov za Veliko noč 2021.

VELIKONOČNA POSLANICA SLOVENSKIH ŠKOFOV

Enkrat v blagodejnosti, sedaj v preizkušnjah – še zmeraj pa je tu velika noč

V prečudoviti moči velike noči hodimo tudi Slovenci od postaje do postaje mejnikov – enkrat v blagodejnosti, drugič v preizkušnjah –, da bi ohranili življenje in mladim omogočili dostojno prihodnost.

Zaradi neuničljivega upanja smo se pred tridesetimi leti odločili za samostojno Slovenijo. To smo hoteli, ker smo tega vredni.

Že dobro leto pa premagujemo velike težave zaradi epidemije novega virusa. Kaj nas še čaka, ne moremo vedeti. Eno je gotovo: dobrotnost, solidarnost in služenje, ki jih hvaležno občudujemo pri varuhih zdravja in blagostanja, molitve in bogoslužij, še zmeraj hodijo med nami kot angelski znanilci vstajenja. Ti dobrotniki nam ohranjajo upanje.

Mnogi naši bližnji so že morali napraviti zadnjo stopinjo – do groba. Čeprav smo žalostni, svoja hrepenenja po nesmrtnosti utemeljujemo na veliki noči, ker verujemo, da se vse preizkušnje stekajo v Kristusovo zmago nad smrtjo.

Škof dr. Jožef Smej je zmeraj opogumljal: »Skrivnosti trpečih src ne poznajo zatona. Odrešilne so in zato tudi večne.«

V tej zaupljivi veri škofje voščimo blagoslovljeno veliko noč vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in tistim, ki živite v tujini; posebej pa bolnim in trpečim.

msgr. dr. Peter Štumpf SDB

murskosoboški škof

VSTOP V LETO DRUŽINE IN LETO SV. JOŽEFA

Običajno smo na praznik sv. Jožefa vstopili v teden družine, letos pa je pred nami kar celo leto posvečeno družini in sv. Jožefu. Po sinodi o družini, ki je trajala dve leti, je izšel dokument Veselje ljubezni. Papež Frančišek ga je v pismu pojasnjeval argentinskim škofom. V tem pismu tudi nas spodbuja, da gremo ven in se srečujemo z oddaljenimi; in da, ko jih srečamo, začnemo pot sprejemanja, spremljanja, razločevanja in vključevanja v cerkveno skupnost… O tej poti nam bo več spregovoril tudi 16. radijski misijon na Radiu Ognjišče, ki bo potekal od 21. do 27. marca in nosi naslov: »Bili so skupaj«. S svojimi razmišljanji v osrednjih dnevnih govorih (ob 17. uri) bodo sodelovali: škof Jurij Bizjak, Tone Gnidovec, s. Marina Štremfelj, Gabriel Kavčič, s. Anja Kastelic, Ervin Mozetič in p. Igor Salmič. V kratkih govorih, svetovalnici in pogovorih bodo sodelovali še drugi duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. Vsak dan bosta misijonska govora ob 10.15 in 17. uri. Ponovitev bo vsak večer med 22. in 24. uro. Posnetki bodo na voljo tudi v radijskem arhivu na spletni strani Radia Ognjišče. V času misijona bo od ponedeljka do sobote maša ob 19. uri. Vsak večer ob 20. uri bo pogovorni večer, v katerem bodo lahko sodelovali poslušalci.

                                                                                   Vabljeni k poslušanju!

Že na praznik sv. Jožefa 19. 3. ob 20h pa vabljeni v cerkev sv. Jožefa na Poljane, kjer bomo teden družine in hkrati leto družine slovesno odprli. Po uvodnem govoru nadškofa msgr. Stanislava Zoreta se bodo predstavili predstavniki različnih področij družinske pastorale s kratkimi predstavitvami  dela z zakonci, starši, družinami, pari v pripravi na zakon, ločenimi, ostarelimi, mladimi… Za prenos v živo bo poskrbljeno preko Facebooka in YouTube kanala.

NA TIHO NEDELJO boste pred cerkvijo lahko vzeli oljčne vejice, da bi z njimi na Cvetno nedeljo pozdravljali Jezusa, ki vstopa v mesto Jeruzalem.  Prispevke za obnovo primorskih cerkva boste lahko dali v za to pripravljeno košaro. Na CVETNO NEDELJO pa vas vabim, da se nam pridružite pri maši v skladu z dosedanjimi omejitvami. Se vas bo pa svete maše lahko udeležilo 10 več, saj bomo zunaj pred cerkvijo postavili stole v ta namen. Podrobnejša navodila za ves Veliki teden si lahko ogledate na župnijski spletni strani.

Papež Frančišek: Apostolsko pismo Z OČETOVSKIM SRCEM

»Jožef je tako z očetovskim srcem ljubil Jezusa, da ga vsi štirje evangeliji imenujejo »Jožefov sin.« Matej in Luka, ki sta izpostavila njegov lik, povesta malo, a vendar dovolj za razumevanje, kakšen oče je bil in kakšno poslanstvo mu je zaupala Božja previdnost. Vemo, da je bil preprost tesar, Marijin zaročenec, pravičen mož, vedno pripravljen izpolniti Božjo voljo, kakršna se kaže v njegovi Postavi in po kar četvero sanjah. Po dolgem in napornem potovanju iz Nazareta v Betlehem je videl Mesija, ki se je rodil v hlevu, ker drugje zanju ni bilo prostora. Bil je priča češčenja pastirjev in modrih, ki predstavljajo prvi Izraelce, drugi pa poganska ljudstva. Pogumno je sprejel zakonito očetovstvo Jezusa in mu dal ime, ki mu ga je razodel angel: »Daj mu ime Jezus: kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,21). Kot je znano, je dati ime človeku ali stvari pri antičnih ljudstvih pomenilo dati mu pripadnost, kot je to storil Adam v pripovedi Prve Mojzesove knjige. Štirideset dni po rojstvu je Jožef v templju skupaj z materjo daroval Dete Gospodu in presenečen poslušal Simeonovo prerokbo o Jezusu in Mariji. Da bi Jezusa obranil pred Herodom, je kot tujec prebival v Egiptu. Ko se je vrnil v domovino, je živel skrito v majhni neznani vasi Nazaret v Galileji – od koder, kot se je govorilo, ne pride noben prerok in ne more biti kaj dobrega – daleč od Betlehema, svojega rojstnega mesta, in od Jeruzalema, kjer se je dvigal tempelj. Ko sta med romanjem v Jeruzalem izgubila dvanajstletnika, sta ga z Marijo tesnobno iskala in ga našla v templju, kako je razpravljal z učitelji Postave.

Za Marijo, Jezusovo Materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v papeškem učenju kot Jožef, njen ženin. Moji predhodniki so poglobili sporočilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili njegovo središčno vlogo v zgodovini odrešenja: blaženi Pij IX. ga je razglasil za »zavetnika Katoliške cerkve«, častitljivi Pij XII. ga je predstavil kot »zavetnika delavcev« in sv. Janez Pavel II kot »Odrešenikovega varuha«. Ljudstvo se mu priporoča kot »priprošnjiku za srečno smrt«. Zato bi po 150 letih od njegove razglasitve za zavetnika Katoliške cerkve rad tudi jaz delil nekaj osebnih razmišljanj o tem izrednem liku, ki je tako blizu človeškemu stanju vsakogar izmed nas. Ta želja je rasla v teh mesecih pandemije, v kateri lahko sredi krize, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja tkejo in podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij in niti ne na prizoriščih zadnjega šova. Oni danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v veletrgovinah, supermarketih, čistilke, čuvaji, prevozniki, organi pregona, prostovoljci, duhovniki, redovnice in sploh vsi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam. V sv. Jožefu bodo našli vzornika, vodnika in priprošnjika…«  

GLOBLJA VPRAŠANJA ČLOVEŠKEGA RODU               

(iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu II. vat. koncila)

Današnji svet se kaže istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše, in odprta mu je pot ali v svobodo ali v suženjstvo, ali k napredku ali v zaostalost, ali v bratstvo ali v sovraštvo. Človeku poleg tega prihaja v zavest njegova dolžnost, da pravilno usmerja sile, ki jih je sam prebudil in ki ga lahko strejo ali pa mu služijo. Zato sam sebi zastavlja vprašanja.

Neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, so vsekakor povezana s tistim temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človekovem srcu.

V človeku samem se namreč med seboj bojuje več prvin. Človek kot stvar z ene strani izkustveno doživlja, kako je v marsičem omejen, z druge pa se v svojem hrepenenju čuti brezmejnega in poklicanega ki višjemu življenju. Mnogi miki ga privlačijo; Stalno je prisiljen, da izbira med več stvarmi in da se nekaterim odpove. Še več, kot slaboten in grešen človek neredko dela to, česar noče, in ne stori tega, kar bi hotel. Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tolikeri in tak številni razdori v družbi.

Premnogi, katerih življenje je okuženo s praktičnim materializmom, so seveda daleč od tega, da bi jasno dojeli to dramatično stanje;  ali pa jih moreča beda ovira, da ne morejo o njem razmišljati. Mnogi mislijo, da bodo našli svojo pomiritev v mnogovrstnih razlagah stvarnosti. Nekateri pa pričakujejo resnično in vsestransko osvoboditev človeškega rodu edinole od človeške prizadevnosti in so prepričani, da bo bodoče človeško kraljestvo na zemlji potešilo vse želje njegovega srca.

Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha.

Vendar pa spričo današnjega svetovnega razvoja vedno bolj raste število tistih, ki postavljajo ali z novo ostrino občutijo najbolj temeljna vprašanja: Kaj je človek? Kaj je smisel trpljenja, zla, smrti? Vse to so namreč stvari, ki kljub tolikemu napredku obstajajo še dalje. Čemu vse zmage, dosežene za tako visoko ceno? Kaj more človek prinesti družbi, kaj more od nje pričakovati? Kaj bo prišlo za tem zemeljskim življenjem?

Cerkev pa veruje, da Kristus, ki je za vse umrl in vstal, po svojem Duhu človeku podeljuje luč in moč, da bo mogel odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in Cerkev veruje, da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da je v njenem Gospodu in učeniku ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine.

Cerkev vrh tega zatrjuje, da pod vsemi spremembami obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja. In to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

škof Jurij Bizjak: PASTORALNA POSTNA SPODBUDA

Sveti Hieronim je bil tudi velik spokornik in asket. Rad se je spominjal Gospodovih besed, da je »v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore« (Lk 15,7). Za zgled si je jemal apostola Pavla, ki pravi: »Jaz torej tako tečem, ne kakor na slepo, se tako borim, ne kakor bi mahal po zraku; marveč zatiram svoje telo in ga usužnjujem, da bi, ko evangelij drugim oznanjam, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 26-27).

Zato je kot odličen pripomoček na poti k svetosti stalno priporočal tudi post. V pismu Juliji Evstohiji, voditeljici betlehemskih ženskih samostanov, opozarja svojo naslovljenko na pasti, s katerimi se bo srečevala pri opravljanju svojega posta in pri zdržkih, ki si jih bo nalagala: »Tudi če se dva ali tri dni postiš, ne misli, da si boljša od tistih, ki se ne postijo. Ti se postiš, pa si jezava, oni je in dela prikupljiv obraz; ti z ujedavostjo prebavljaš svojo nataknjenost in praznoto svojega želodca, oni se zmerno hrani in Bogu hvalo daje. Zategadelj Izaija vsak dan kliče: »Nisem takega posta izvolil!« In dalje: »Glejte, ob dnevih vašega posta se kaže vaša trma in vse, ki so pod vašo oblastjo, zbadate. V pravdah in prepirih se postite in s pestjo bijete ponižne!« Čemu se mi postite? Kakšen utegne biti post, če jezo, ne rečem, noč zaloti, ampak luna celo pusti? (namig na apostola Pavla: »Sonce naj ne zaide v vaši jezi« (Ef 4,26).). Glej nase in ne hvali se s padcem drugih, marveč s svojim dobrim delom.« (Pismo 22,37)

Podobno opozarja naslovljenko v pismu, ki ga je napisal rimski plemkinji Celanciji: »Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. Predvsem pa bodi pozorna, da se nikoli ne boš imela za zaščiteno pred rečmi, ki niso dovoljene, samo zaradi tega, ker preziraš tudi takšne, ki so dovoljene. Vse tisto, kar daruješ Bogu, in je onstran gole obveznosti iz pravičnosti, ti ne sme biti ovira za pravičnost, ampak ti mora pomagati do nje. Kaj ti pomaga zatirati telo z zadržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost  ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti.« (Pismo 148).

Naj postne vaje tudi nam ne nastavljajo spotike, ampak naj nam resnično pomagajo na poti spreobrnjenja in poboljšanja v letošnjem postnem času.   

Od 31.1. do 14.2.2021

Bolniški duhovnik g. Miro Šlibar:

BESEDA STAREJŠIM, INVALIDOM, BOLNIM IN NE SAMO NJIM

Dragi!

Po Svečnici v začetku februarja razdremo jaslice, s pepelnico sredi meseca pa vstopamo v postni čas. Za seboj puščamo lepa doživetja ob prazniku Gospodovega učlovečenja in se podajamo na pot proti veliki noči.

Pred pepelnico, začetkom 40-dnevnega posta, bomo na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja, obhajali že 29. svetovni dan bolnikov. Veseli smo, da nam je papež Frančišek napisal pismo z glavno mislijo »Eden je vaš učitelj, vi vsi ste pa bratje« (Mt 23,8). Odnos zaupanja je temelj nege bolnikov. Preprosto rečeno, ko smo blizu bolnim, je Jezus med nami.

Vam smem zaupati, kdaj sem se osebno srečal z Lurdom? Kot bogoslovec 3. letnika sem se leta 1973 prvič pridružil prostovoljcem ob spremljanju slovenskih romarjev z vlakom v Lurd. Drugo romanje je bilo dve leti kasneje, naslednja tri so bila z različnimi skupinami; sledilo je 14 romanj skupaj z UNITALSI iz Italije. Močno se veselim naslednjega, ki bo dvajseto po vrsti.

Moj »dotik« z Lurdom v teh časih pa je pogosto odpiranje internetne strani (TV Lourdes direct) s prikazom lurške votline in spremljanjem molitve rožnega venca ter svete maše v različnih jezikih. Sredi poti na Vrhe – nad samostanom Marijinih sester na Dobrovi – je v naravni votlini podoba Lurške Marije z lurško vodo. Z njo vas vse blagoslovim in sem v duhu z vami v Lurdu.

Pa še nekaj vam zaupam. Veste, da zaradi trenutnih razmer prejšnje leto (2020) nismo romali v Lurd. Zato sem se odločil, da to oddaljenost od Dobrove do Lurda v Franciji naredim po tukajšnjih gozdnih poteh. Vseh kilometrov iz Dobrove do Lurda je 1527. V prejšnjem letu in do sedaj se jih nabralo toliko, da sem približno že na pol poti iz Lurda. Tudi vse vas povabim k vztrajni hoji proti veliki noči, ki bo za mnoge z več potrpljenja, poslušanja, pisanja, molitve … Želim vam blagoslovljene »korake« na poti proti veliki noči, vas blagoslavljam in pozdravljam.

17.1.2021

“OSTANITE V MOJI LJUBEZNI IN OBRODILI BOSTE OBILO SADU” (prim. Jn 15, 5-9)

Lani (2020) je ekumensko gibanje obhajalo dve pomembni obletnici: 60. letnico Papeškega sveta za edinost in 25. obletnico izida okrožnice papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno o ekumenizmu. Tajništvo je v pripravi na koncil ustanovil papež Janez XXIII. To je bil človek izredne odprtosti in širine, prijatelj tako pravoslavnih kot protestantov in človek daljnosežnih odločitev. Imel je pogum sklicati koncil, ki si je za enega glavnih ciljev zadal »pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani« (E1). Na koncilu (1962-65) se je katoliška Cerkev nepreklicno odločila za pot ekumenizma ter podala zanj jasna načela. V ekumenskem gibanju je prepoznala delovanje Svetega Duha, ki »v vseh Kristusovih učencih budi željo in prizadevanje, da bi se vsi na način, katerega je določil Kristus, miroljubno zedinili v eni čredi pod enim pastirjem« (C15).

Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici Da bi bili eno z vsem srcem obnovil in podkrepil odločitev koncila. Gre za prizadevanje na poti, ki ne pozna vrnitve nazaj. Poudaril je, da vera vse člane Cerkve zavezuje k sodelovanju pri ekumenskem gibanju: »Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost«.

Zadnjih deset let je vodstvo Papeškega sveta za edinost zaupano švicarskemu kardinalu Kurtu Kochu. Ta je ob omenjenih obletnicah zapisal, da ekumenizem sloni na treh stebrih, ki so: dialog ljubezni, dialog resnice in iskreno ter složno pridruževanje vseh vernikov Jezusovi veliko-duhovniški molitvi, »da bi bili vsi eno«. Povedal je tudi, da »obstaja v jedru en sam ekumenski minister, to je Sveti Duh. Tako imenovani ekumenski delavci smo samo bolj ali manj nebogljeno orodje«.

Glavna misel letošnjega tedna molitve za edinost se glasi: »Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu« (prim. Jn 15, 5-9). Gradivo so pomagale pripraviti sestre iz ekumenske redovne skupnosti Grandchamp v Švici. Ta skupnost danes šteje kakšnih 50 sester vseh starosti, ki prihajajo iz različnih cerkvenih izročil (Cerkva), dežel in celin. Njihova različnost je živa prispodoba občestva. Zvesto ohranjajo življenje molitve, življenja v skupnosti in sprejemanje gostov. Milost svojega redovniškega življenja delijo z obiskovalci in prostovoljci, ki prihajajo v Grandchamp v iskanju odmika, tihote, ozdravljenja ali smisla življenja. V besedilih, ki jih bomo prebirali v času ekumenske osmine, so podelile z nami izkušnjo in modrost svojega kontemplativnega življenja in povedale, kateri so sadovi molitve za edinost: tesnejše občestvo z brati in sestrami v Kristusu in večja solidarnost z vsem stvarstvom. 

                               dr. Bogdan Dolenc, član komisije za ekumenizem in medverski dialog

TRIKRALJEVSKA AKCIJA 2020/21

Dragi prijatelji in prijateljice misijonov!

Letošnje koledovanje poteka v posebnih razmerah. Pandemija korona-virusa je ostro zarezala v našo realnost in tako koledniki v številnih krajih po Sloveniji (tudi pri nas ne) letos ne bodo mogli ljudem oznanjati vesele novice o rojstvu našega Odrešenika kakor tudi ne prinašati blagoslova in voščil. Zato ste že v prejšnjih oznanilih dobili nalepke in položnico, kamor bi mogli nakazati svoj dar za misijone, da misijonska Trikraljevska akcija, s katero vsako leto zberemo zelo veliko sredstev za projekte naših misijonarjev, letos ne bi bila preveč prizadeta.

Tudi v Misijonskem središču Slovenije so zato letos poleg klasičnega, ubrali še »virtualen« pristop h koledovanju. Na pomoč jim je velikodušno pristopila župnija Kranj-Šmartin, ki je posnela kolednico, ki ji lahko prisluhnete tudi na naši župnijski spletni strani. Za njihovo delo smo jim resnično iz srca hvaležni. S to kolednico želimo, da bi blagoslov in veselo oznanilo preko računalniških ekranov dospelo v čim večje število naših domov. Obenem smo zaprosili škofa msgr. Metoda Piriha, ki je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za misijone, kakor tudi nekatere izmed naših misijonarjev, da so posneli kratke filmčke o pomenu in sadovih te tako zelo pomembne misijonske akcije. Svoj posnetek je poslal tudi naš misijonar ter novi nadškof in metropolit Izmirja (bivša Smirna v Turčiji) p. Martin Kmetec, kar nas zelo veseli. P. Kmetec je že vrsto let misijonar v Turčiji. Zaradi negotovega islamskega okolja je njegovo misijonsko delovanje usmerjeno predvsem v založništvo in prevajanje knjig s krščansko vsebino. Zdaj pa ga je papež Frančišek počastil s polnostjo duhovništva ter novim in odgovornim poslanstvom.  Zato priporočamo nadškofa Kmetca v molitev, da bo uspešno in pogumno opravljal svojo pastirsko službo v tem tako zelo zahtevnem in negostoljubnem okolju.

Virtualne posnetke škofa msgr. Metoda Piriha, nadškofa in metropolita Izmirja p. Martina Kmetca, s. Agate Kociper, ki deluje v Braziliji-Amazoniji, p. Stanka Rozmana, ki deluje v Malaviju in Zambiji, p. Alojza Podgrajška, ki deluje v Malaviju in Zambiji, Polone Dominik, ki deluje v Etiopiji-Adis Abebi, si lahko pogledate na naši spletni strani. Tam najdete tudi številko TRR Misijonskega središča Slovenije, ali pa njihove sodelavce pokličete na tel.: 01/300-59-50 in vam pošljejo položnico. Zahvaljujemo se vam že vnaprej.

TRR Misijonskega središča: SI56 0201 4005 1368 933, referenca: SI00 249300

koda namena: CHAR, namen nakazila: Trikraljevska akcija 2020/21

EKSKLUZIVNO Splitski svećenik Šime Doljanin:

“Zbog ‘Covida groznog’ borio sam se za život, ali sam mu ipak itekako zahvalan…”

Krajem kolovoza poznatom splitskom svećeniku don Šimi Doljaninu, inače bolničkom kapelanu na Firulama, dijagnosticiran je COVID-19. Uslijedili su teški tjedni u kojima se borio za život, ali i doživio neka duhovna iskustva zbog kojih danas kaže: "Hvala ti, Covide grozni." Ekskluzivno za Bitno.net odlučio je podijeliti svoja potresna iskustva

Don Šime Doljanin u dobrom društvu voli nazdraviti čašom vina, i to po mogućnosti gemištom od graševine, što je za jednog Dalmatinca neuobičajen izbor. Međutim, ovaj splitski svećenik u samoći svoga stana radije posegne za čašom mineralne vode jer smatra da je vino opasno piti sam. Zbog toga je, ubrzo nakon što je saznao da je pozitivan na koronu, nabavio dvije boce mineralne vode i stavio ih u frižider. „Neka se nađe“, pomislio je i zatvorio se u svoj svećenički stan. Uskoro su se pojavili prvi simptomi koronavirusa. Najprije su to bile slabe, gotovo neprimjetne tegobe, nalik težoj prehladi, ali su se vrlo brzo ‘rasplamsale’ i postale sve ozbiljnije.

„Covid vam je kao neki bojni otrov koji postepeno mijenja ljudski organizam. Kod mene je rezultirao ogromnom promjenom. Suočio me s tegobama za koje nisam ni znao da postoje. Sve donedavno bio sam zdrav kao zec, s lakoćom sam igrao košarku, a onda sam pokupio bolest koja me suočila s mojom tjelesnom krhkošću“, objašnjava nam ovaj 56-godišnji svećenik. Prve ozbiljne probleme počela mu je stvarati nesnosna glavobolja koju opisuje „kao da mu se nešto zabilo u glavu i neprestano pulsiralo“. „Cijelo tijelo bilo mi je u povišenom stanju. Kada bih, primjerice, taknuo vlas kose, imao sam osjećaj kao da će mi glava eksplodirati“, kaže.

“Što ako umrem u samoizolaciji?”

Uskoro se pojavila visoka temperatura koja se sljedećih 12 dana, unatoč lijekovima ili tuširanju, nije spuštala ispod 38 stupnjeva Celzija. Svećenik je u početku uzimao lekadole, a onda mu je liječnica propisala znatno jači voltaren koji ga je, kako kaže, pretvorio u biljku, pa ga zbog toga više nije uzimao. Danas priznaje kako je najviše strahovao upravo od visoke temperature, jer je imao osjećaj da mu je cijelo tijelo u plamenu, u nekakvoj mukloj vrućini, od koje bi mogao iznenada umrijeti. Borio se s groznim mislima: „O, Bože moj, kolika će danas biti temperatura? Što ako umrem u samoizolaciji, potpuno sam, daleko od svojih bližnjih?“ Sljedeći simptom koronavirusa bile su neprestane mučnine zbog kojih doslovce nije mogao jesti. „U dvadesetak dana toliko sam smršavio da mi ljudi još uvijek govore kako sam se ocidio. Kada sam pio običnu vodu iz slavine imao sam osjećaj da pijem neku smrdljivu sumpornu tekućinu“, kaže. U jednom trenutku se, kako kaže, poželio nekog užitka pa je posegnuo za čašom minerale vode. “Onda je uslijedio šok: imao sam osjećaj kao da mi je netko stavio petardu u usta ili me natjerao da pojedem živoga ježinca“, opisuje.  

U najtežim danima infekcije uopće nije spavao, nego je ležao u bunilu, u nekakvom polusnu, ne znajući je li uopće još uvijek živ. U tom polubudnom stanju strahovao je da će se ugušiti od intenzivnog i bolnog kašlja. „U početku nisam znao da ne smijem ležati na leđima, pa sam jednom prilikom završio u nesvjesnom stanju, nazvao bih ga nekakvom polukomom, koja me je silno prestravila. Uskoro sam primio poruku da moram ležati na trbuhu i stalno se okretati na bokove, kako bih sačuvao pluća, jer bih se inače mogao ugušiti“, objašnjava. Borba s nesanicom trajala je dvadesetak dana. Onda je jedne večeri uz upaljeno svjetlo doslovno utonuo u san. Nakon sna probudio se preporođen, kao potpuno nov čovjek, a simptomi korone polako su počeli popuštati.

Kako se zarazio koronavirusom

Koronavirusom se zarazio u splitskoj bolnici Firule, gdje je prije malo više od mjesec dana započeo službu bolničkog kapelana. Inače, don Šime je rođen 1964. godine u Sinju, a svećenik Splitsko-makarske nadbiskupije je već 28 godina. Prve dvije godine bio je kapelan na splitskim Brdima, a nakon toga je čak 26 godina služio kao župnik na Neslanovcu. Prvih tjedan dana u bolnici djelovao je sam, a onda mu se pridružio umirovljeni splitski svećenik don Ante Delić. Dvojica svećenika zajedno su ulazila u bolničke sobe te bolesnicima i bolničkom osoblju naviještali Radosnu vijest. S njima bi provodili vrijeme u razgovoru i molitvi te bi prije rastanka otvarali Sveto pismo, odnosno Božju riječ. „Naposljetku bi im navijestili kerigmu, odnosno radosnu vijest da je Isus Krist umro i uskrsnuo, pobijedio đavla, savladao smrt, kako bi nam darovao vječni život i pokazao svoje milosrđe“, opisuje. Zatim bi jedan svećenik rekao: „Krist je uskrsnuo“, a drugi odgovorio: „Uistinu je uskrsnuo.“ Kada bi se dvojica svećenika predvečer vraćala iz bolnice, osjećali bi se poput učenika kojima je Isus rekao da se „ne raduju što im se zlodusi pokoravaju, nego jer su im imena zapisana na nebesima“. Osjećali su onu duboku radost koju Isus Krist daje svojim apostolima kada naviještaju Radosnu vijest.

Dvojica su bolničkih kapelana krajem kolovoza doznala da se moraju testirati na koronavirus jer su u bolnici bili u kontaktu s pacijentima za koje je naknadno otkriveno da su zaraženi koronavirusom. Obojica su se pokazala pozitivnima. Don Ante je, kao srčani bolesnik, odmah hospitaliziran, a don Šime je završio u kućnoj samoizolaciji. „U samoizolaciji sam se osjećao kao neki ljudožder u kavezu. Tada sam se prisjetio onoga groznog filma ‘Kada jaganjci utihnu’, u kojemu je serijski ubojica-ljudožder također bio u kavezu“, objašnjava. Vrijeme je provodio u molitvi krunice i čitanju časoslova, što je, kako je bolest napredovala, postajalo sve zahtjevnije. „Misli su mi bile, da se tako izrazim, poput krhotina koje su mi napunile glavu. Više nisam mogao razmišljati o pročitanom psalmu. U meni je bio samo lom, lom i lom. Sve je bilo razlomljeno. Nekome to možda može djelovati kao pretjerivanje, ali takvo stanje bilo je ponižavajuće bolno za moju psihu i osobnost“, objašnjava. Don Šime svjedoči kako ga je Bog kroz ta teška fizička i psihička stanja proveo preko drugih ljudi, njegovih bližnjih, odnosno braće iz Neokatekumenske zajednice, koja ga je podržavala u molitvama. Jednom davno, puno prije koronakrize, jedna ga je bivša župljanka pitala tko mu daje podršku za svećeničko služenje. Don Šime joj je odgovorio: „Moja neokatekumenska zajednica“, odnosno zajednica s kojom se posljednjih 28 godina redovito sastaje.

‘Neobična vizija’ na obali rijeke

U najtežem trenutku bolesti, dok je još bio u bunilu, don Šime je imao ‘neobičnu viziju’, za koju u šali kaže da je možda bila i halucinacija. U toj viziji stajao je s narodom na obali rijeke, a nebeski Otac pružao je svoje milosrdne ruke prema njemu. „Ja sam padao u smrt, a On me primao i polako odvajao od naroda. Bio sam potpuno miran. Nisam imao osjećaj da na savjesti imam neki teški grijeh, premda je to mogao biti lažni mir. Međutim, okupljeni narod počeo je moliti: ‘Vrati nam Šimu’“, prepričava don Šime. Među okupljenim narodom bila je časna sestra iz jednog zatvorenog samostana, koji se tijekom njegove bolesti molio za njega. Časna sestra žestoko je uzviknula na Boga: „Vrati ga!“ Krenula je prema Bogu i istrgnula svećenika iz Njegovih ruku. Milosrdni Otac blago je rekao: „Dobro, ako vi to hoćete, vraćam vam ga…“ Don Šime svjedoči kako je u ovoj ‘neobičnoj viziji’ ponovno osjetio Boga kao milosrdnog Oca, susreo ljubav Crkve, ali i spoznao neopisivu snagu molitve.

Koronavirus je kroz njegovo tijelo protutnjao silovitom snagom, pošteno ga namučio i za sobom ostavio brojne neugodne promjene. „Za početak, moja psiha postala je neprepoznatljivo senzibilna“, objašnjava. Ta promjena manifestira se u brojnih životnim situacijama, kao što je primjerice parkiranje automobila. Prije bolesti automobil je parkirao doslovno „jednim prstom“, a sada se dugo muči i preznojava. „Na parkingu se osjećam kao da sam blokirao cijeli grad i kao da će mi odjednom svi početi trubiti. Nikako ne mogu pogoditi dobar kut, pa se neprestano vraćam na cestu i pokušavam ponovno parkirati“, opisuje. Psihička senzibilnost, koju je  uzrokovala bolest, jedno se vrijeme manifestira i kroz nestrpljivost. Nedavno se susreo s jednim bratom svećenikom. Kratko su razgovarali, a onda mu je svećenik rekao da ga kratko pričeka kako bi mu iz kuće donio zdjelu smokava. Svećenika nije bilo možda 15 minuta, a don Šime je mislio da ga čeka tri sata. „Ponovno sam se sav lomio u sebi. Neki bi to nazvali PTSP-om, ali ja mislim da je to bila velika senzibilnost i posljedica osobnoga grijeha nestrpljivosti.“

Međutim, don Šime kaže kako novootkrivena senzibilnost nije nužno loša jer ga je učinila osjetljivijim za ljude oko sebe. „Nikada nisam bio toliko osjetljiv. Primjerice, tijekom bolesti sam plakao kada sam primio fotografiju svećenika, don Giacoma, koji je bio neizmjerno dobar prema meni, ili kada bih čuo dobru vijest preko telefona.“ Priznaje kako je prije bolesti znao biti tvrd i zatvoren celibaterac, a sada ga duboko dotakne čak i srdačan pozdrav poznanika u prolazu. „Zahvalan sam, Covide grozni, što si mi omogućio da postanem svjestan koliko sam ljubljen od ljudi. Hvala ti, Covide strašni, što mogu biti osjetljiv na ljubav braće i sestara, svećenika, mojih roditelja, ali i nadbiskupa Marina Barišića, koji me tijekom bolesti nekoliko puta nazvao“, kaže.

Radost Duha Svetoga

Koronavirus ga je također podsjetio na snažnu i nerazorivu radost koju donosi Duh Sveti. „Simptomi bolesti, koje sam tada osjećao, mogu se opisati kao neboder. Međutim, ispod tog masivnog nebodera nalazi se još jedan dublji nutarnji neboder, kao temelj u pješčanom tlu, koji je sačinjen od radosti Duha Svetoga“, objašnjava. Don Šime je o toj silnoj radosti, koju je u svakodnevnom životu prije koronavirusa često zanemarivao, intenzivno promišljao kada je zbog progresije simptoma koronavirusa završio u bolnici. Tada ga je jedna gospođa, koja se smatra agnostikom, u razgovoru upitala vjeruje li u pakao. Don Šime joj je ponudio odgovor koji gospođa vjerojatno nije očekivala od svećenika: „Ne samo da vjerujem u pakao, ja sam bio u paklu.“ Zatim joj je prepričao razdoblje iz mladosti, kada je napustio roditeljsku kuću, te živio sam, najprije u Rovinju, a zatim i na Hvaru. Tijekom ljeta osjećao se relativno dobro, jer je dosta zarađivao i bio okružen ljudima, ali se u dugim zimskim mjesecima suočavao s paklom samoće, tame, konfuzije, nesigurnosti i ludila. Nekadašnji dječak, koji je rado odlazio u crkvu i kao ministrant s oltara promatrao djevojčicu koja mu se sviđala, tijekom godina se pretvorio u mrzovoljnog mladića koji je zaboravio tekst Očenaša. Postao je nesretna mlada osoba. „Moje djetinjstvo bilo je veselo i ispunjeno, a onda su me grijesi i oholost doveli u pakao“, priznaje. Tijekom jedne takve hladne i monotone otočke zime, izgubljeni sin polako se počeo vraćati kući. Svome Ocu. „Odjednom su mi se same od sebe vratile pjesme koje sam kao dječak pjevao u crkvi. Slava, slava Bogu na visini… Nakon dugo vremena sam se ispovjedio, vratio u Crkvu i osjetio silinu radosti koju mu je ulio Duh Sveti.“

Don Šime je odlučio ovo svjedočanstvo ispričati čitateljima Bitno.net-a kako bi svima posvjedočio o daru koji mu je Bog velikodušno ulio upravo u ovom najtežem razdoblju njegova života. Taj dar je nutarnji glas kojim mu Otac Nebeski stalno i izričito izjavljuje svoju ljubav: „Sinko, volim te.“ „Nekada davno također sam čuo taj divni Božji glas. Šetao sam pokraj jednoga hvarskog hotela i začuo nutarnji glas koji me je pozvao da postanem svećenik. To nije bio vanjski zvuk, nego jedan lijep i nenametljiv nutarnji glas.“ O tome u početku nikome nije govorio, nego se tek kasnije povjerio jednom franjevcu. „Nakon toga sam ušao u bogosloviju, gdje sam bio šest godina, ali sam pred đakonsko ređenje zapao u krizu, pa sam izašao iz bogoslovije, zaručio se, odredio datum i prijavio vjenčanje u crkvi. Trebao sam se vjenčati 21. studenoga 1991. godine u zagrebačkoj Palmi“, kaže. Iznenada je prekinuo zaruke, ostavio zaručnicu u suzama (a on sam, kako kaže, nije pustio suzu, nego je bio sama suza!) te 15. prosinca iste godine, na svoj 27. rođendan, bio zaređen za đakona. Govori nam kako je nazvao tadašnjega splitskog nadbiskupa Antu Jurića, koji ga je prije toga preko svoga posrednika, današnjega vojnog ordinarija biskupa Jure Bogdana, stalno pozivao da bude splitski svećenik, te mu rekao kako sada prihvaća njegov poziv. Nadbiskup mu je poručio: „Samo dođi.“

O Crkvi koja ga je okružila milijardama ruku

Don Šime tvrdi kako je dugo vjerovao da se taj nutarnji glas potpuno povukao ili ga on, zbog svojih grijeha, karijerizma ili životne konfuzije, nije mogao čuti. Međutim, ponovno ga je začuo, nakon što se počeo oporavljati od korone. To se dogodilo nakon što su mu liječnici, jer više nije bio zarazan, odobrili izlazak iz kuće, uz uvjet da se od ljudi drži na pristojnoj udaljenosti. Svećenik je prošetao do Marjana, sjeo na klupu uz more. Oko sebe je raširio sadržaj svoje torbe: Bibliju, časoslov, knjige, ručnik i grožđe, kako bi osvojio širi prostor i onemogućio ljudima približavanje. Na taj se način držao uputa liječnika. Na Marjanu je ponovno čuo onaj nježni nutarnji glas kako mu govori: „Dijete moje, ljubim te, volim te…“ Bolničkog kapelana obuzela je neopisiva milina jer je znao da je to glas njegova Oca Nebeskoga. Odgovorio mu je: „Oče, volim te.“ Bio je to posebno lijep trenutak. „Do tada sam toliko puta ponavljao čin ljubavi, toliko puta sam svojem Ocu rekao da ga volim, a ovo je bio prvi put da sam s druge strane primio izjavu ljubavi. Moj Bog mi je, onako slabom i preosjetljivom, svojim čudesnim smirujućim glasom poručio da me ljubi“, kaže. Don Šime je imao osjećaj kao da se nad njime otvorilo nebo i začuo glas: „Ovo je sin moj ljubljeni.“ Ali, ovoga se puta nije, kao nekada davno na Jordanu, čula grmljavina, nego blagi lahor, kiša koja rominja i ponavlja: „Ja, tvoj Otac, volim te.“

Nedavno je ponovno posegnuo za Knjigom Otkrivenja, koja na prvi pogled djeluje strašnom, te u njoj otkrio brojne i jednostavne poruke ljubavi. „U Apokalipsi ima toliko izjava ljubavi u kojima Isus Krist, Ljubitelj, svojoj zaručnici, Crkvi, odnosno meni, poručuje da me ljubi. Ni u jednoj drugoj biblijskoj knjizi nema takvih izričitih izjava ljubavi, samo u Knjizi Otkrivenja“, tvrdi. Bolnički kapelan već se opravio od, kako kaže, Covida groznoga, i intenzivno vratio u službu. U razgovoru za Bitno.net kaže kako je radostan što je sada nezaražljiv na koronavirus, makar na neko vrijeme, pa može bez straha ispovijedati te dijeliti pričest i bolesničko pomazanje čak i pacijentima zaraženima koronavirusom. Na kraju poručuje: „Oče, hvala ti za Covid! Kriste, hvala ti za Covid! Duše Sveti, hvala ti za Covid! Oče, hvala Ti za Crkvu, za papu Franju, moje nadbiskupe Marina i Dražena, za svećenike koji su me u bolesti ljubili i pomagali mi, za sve divne ljude koje sam zahvaljujući Covidu susreo. Sada sam hipersenzibilan! Osjećam kao da me je Crkva, dok sam bio u raljama Covida groznoga, kao majka okružila i ljubila milijardama ruku, očiju i usana, sočnih, nježnih i snažnih“, zaključuje don Šime Doljanin.

KAJ SE JE V ŽUPNIJI DOGAJALO V LETU 2020

Letošnje leto je bilo posebno v vseh pogledih. Zaradi korona-virusa COVID 19 je svet od strahu obnemel, saj nas je ta virus našel nepripravljene. Veliko jih je umrlo, mnogi še bodo ali pa bodo celo življenje nosili posledice zaradi okužbe… Najprej se je v družbi pokazala velika pripravljenost za solidarnost in za sodelovanje, zdravstveno osebje se je sploh izkazalo, tudi Civilna zaščita je dobro opravila svojo nalogo. Vesel sem bil, da so bili pripravljeni Slovenci toliko prispevati pomoči potrebnim ob koncertu Klic dobrote in ob drugih dobrodelnih koncertih in akcijah, nekateri državljani so bili celo pripravljeni pristopiti na pomoč kot prostovoljci. Sploh v prvi fazi epidemije nam je veliko vsega uspevalo seveda ob kar nečloveških naporih nekaterih najprizadevnejših. Potem pa se je pokazala še naša šibka stran, popustili smo. Nekateri izmed nas so v težkih razmerah začeli misliti le nase. Psihološka utrujenost, zmeda, protesti… in virus je pričel zmagovati, institucije pa odpovedovati. Vse upe smo pričeli polagati v učinek cepiva proti virusu (če se jih bo le dovolj dalo cepiti), verni pa še v Božjo pomoč...    

Kako smo se s situacijo soočili v naši župniji?  Najprej smo se vestno pričeli držati ukrepov, svete maše pa sem zaradi določb za preprečevanje širjenja virusa mogel darovati le skupaj s sestro. Ko je ob koncu leta tudi sestra zbolela, sem jih opravljal sam. Da bi pa dragocen čas, ki nam je bil, kakor vsak drug, od Boga poslan, dobro izrabili, smo pričeli z obnovami nekaterih pomožnih objektov. Na štali sta mizarja g. Drago Tekalec in g. Zvonko Pogačar z lesenimi deskami polepšala zunanji izgled, prav tako sta popravila paviljon pred župniščem, ga opremila z novo mizo in klopmi. Paviljon je s tegulo pokril g. Milan Belcijan. G. Jože Križaj je zidarsko popravil štalo, slikopleskarja g. Jože Judež in g. Stojan Klander pa sta popleskala garažo, kurilnico, ograjo na igrišču, klopi, škarpe ter okna in vrata na farni cerkvi. G. Marko Nolimal je posodobil električno napeljavo na štali, g. Marko Selšek pa zamenjal nekatere reflektorje. G. Jože Madjar je skrbel za ogrevanje v cerkvi ter izvedel manjša popravila v župnišču. Asfaltirali smo cesto, ki pelje do štale, za pripravljalna dela je poskrbel g. Franc Rovšek, asfaltiralo pa je podjetje Asfaltek d.o.o. Pri Sv. Križu je g. Franc Rovšek popravil cestišče, ki pelje proti župnišču in razbil skalo, ki je ovirala dostop do župnišča, ključar g. Marjan Prašnikar pa je popravil električno napeljavo pri zvonovih… G. Dominik Malovrh se je dvakrat oglasil za popravila elektronike pri zvonjenju pri Sv. Agati in pri Sv. Heleni. V Vinjah smo posekali nekaj gozda v izogib nevarnosti, da bi kakšno drevo padlo na bližnje hiše – z izkupičkom, ki smo ga pridobili s prodajo lesa pa smo obenem tudi malo napolnili župnijsko blagajno, saj se je ta zaradi manjkajočih nedeljskih puščic kar dosti skrčila. Poskrbeti bomo morali vsaj za sprotne stroške. Hvala Bogu smo še pred krizo uspeli cerkve v fari popraviti do take mere, da se škoda ne dela, a popravil pri vseh objektih ne bo nikoli povsem zmanjkalo, spodnji del župnišča pa še čaka na posodobitev. In prav tako mežnarija v Vinjah… 

Po velikem premoru spomladi, ko tudi Velike noči nismo mogli praznovati skupaj, se je življenje le malo utirilo na stare tirnice. Krščeval sem samo do julija, krst so prejeli: Kiara, Tijan Kristjan, Nace, Janja, Mark, Vida, Ana, Ivan in Elias, devet otrok... Otroci so sodelovali pri šmarnicah na daljavo, za kar gre največja zasluga g. Marjanu Tomažiču in go. Pavli Jemec. Tako smo se mogli tudi lepše pripraviti na prvo sveto spoved in na prvo sveto obhajilo. Ta dva zakramenta so prejeli: dve Juliji, štiri Mance, Marko, Eva, Maks, Matic, Teja, Anže, Tevž, Mark, Tjaž, Katja, Andraž in Peter. Sveto birmo pa je bilo potrebno prestaviti na jesen. Škof msgr. Anton Jamnik je pobirmal 24 birmancev, 16 fantov in 8 deklet. Upam, da bodo Martin, Miha, Aleks, Ambrož, Luka, Andraž, Julijan, Anže, Tim, Mark, Nace, Žiga, Simon, Luka, Tobija, Jon, ter Kristina, Lara, Ula, Monika, Tjaša, Ana, Tina in Neža uspeli v sebi ohraniti darove Svetega Duha in z njihovo pomočjo spreminjati svet v takega, ki bo odraz božjega. Kmalu po birmi smo z otroci prešli k verouku na daljavo. V tem letu sem v fari oklical tri zakonske pare, Tomaž in Mateja sta se v fari tudi poročila, Aleksander in Saša ter Blaž in Lidija pa so se poročili drugje… Letos sem pokopal dvajset faranov, 9 moških in 11 žensk, 13 je bilo previdenih in 7 ne. Naj jim Bog milostno pokloni večni mir in pokoj.

Leto je v fari minevalo v znamenju 30. obletnice smrti prvega slovenskega laiškega misijonarja zdravnika dr. Janeza Janeža. Društvo dr. Janeza Janeža je že lani (ob sodelovanju župnije in občine Dol) lepo sprejelo goste iz Tajvana, ki so si zaželeli obiskati kraje, kjer je ta naš rojak zagledal luč sveta in preživel svojo mladost. Ga. dr. Mojca Pretnar je prevajala knjigo, ki so jo na Tajvanu izdali ob 20. obletnici njegove smrti. Letos je uspela prevod dokončati, škofovska konferenca pa nas je izbrala, da bi se pri nas odvijalo osrednje praznovanje misijonske nedelje. Pri pripravi na to praznovanje se je angažiralo Društvo v celoti (Mija, Sonja, Pavla, Darja, Igor, Ksenja, Tončka in še drugi), nekateri so sodelovali pri pripravi knjige, drugi pri oddajah na TV Eksodus in TV Slovenija, svoje so dopolnili tudi sodelavci Misijonskega središča (Luka Biščak, Matjaž Križnar, Slavko Kalan), ki so pripravili potujočo misijonsko razstavo, molitveno uro o Janezu Janežu, adventni koledar ter prodajno razstavo slik nekdanjega misijonarja Lovrenca Štanta. V projekt so bili vključeni tudi nadškof msgr. Stanislav Zore, škof msgr. dr. Anton Jamnik, upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih, dr. Bogdan Kolar, dr. Irena Avsenik Nabergoj, režiserka Lidija Sušnik, salezijanec g. Tone Ciglar, sin misijonarja Lovrenca Nikolaj Štanta, založba Salve d.o.o., kamilijanec g. Giuseppe Didone in zdravniki iz Tajvana…  O jubileju so pisali v Družini, Ognjišču, Pletenicah, reviji Prijatelj. Že v januarju so bili z Janeževim jubilejem posredno seznanjeni tudi člani ŽPS dekanije Ljubljana – Moste, saj nam je na predavanju, ki ga je imel postulator za razglasitev salezijanca Andreja Majcna dr. Alojzij Slavko Snoj (to srečanje smo imeli na Izlakah), mogel spregovoriti tudi o Janežu, ki je A. Majcna iz zdravstvenih razlogov poslal nazaj v Slovenijo, prav on pa je o Janežu v naši fari v času mojega predhodnika župnika g. Jožeta Grebenca prvič več spregovoril… No, na koncu je zaradi korona-virusa slovesno praznovanje misijonske nedelje odpadlo… 

Letošnje leto je potekalo v znamenju še drugih pomembnih jubilejev.Ob 1600. obletnici smrti prevajalca Svetega pisma v latinščino sv. Hieronima, ki se je celo, po besedah dr. Rafka Valenčiča, rodil na slovenskih tleh in sicer v vasi pod Nanosom, je papež Frančišek razglasil leto Božje besede. Razmišljali naj bi torej več o Božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu, a naša biblična skupina se je mogla srečevati samo do marca... Spominjali smo se 100 letnice rojstva dr. Alojzija Šuštarja, 100 letnice rojstva pokojnega papeža Janeza Pavla II., 100 letnice rojstva ustanoviteljice gibanja Marijino delo Chiare Lubich…Praznovali smo 30. jubilej plebiscita o samostojni državi Sloveniji. Vse te obletnice so se vsaj malo dotaknile naše fare… Dotaknila se nas je tudi smrt nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana, ki je umrl na predvečer Velike noči. Pogreba se ni bilo mogoče udeležiti, lahko pa smo ga spremljali preko televizije, kar je bilo še na poseben način ganljivo… Ganljivi so bili tudi prenosi papeževih maš in praznovanja Velikega petka iz Vatikana. Pred prazno baziliko sv. Petra je papež prosil za Božjo milost. Občutiti smo mogli globoko praznino, ki jo je v svetu pustil virus, in jo primerjati s praznino ob Jezusovi smrti na križu… A ne samo praznino. Občutili smo veliko trpljenje po tolikih bolnišnicah, domovih za ostarele in drugod. Verjamemo, da nam je Jezus blizu tudi v trpljenju... Ne bom pozabil, da je ob izobešeni črni zastavi v naši župnijski cerkvi, ki smo jo izobesili ob smrti nadškofa Urana, gorela sveča, ki pa je ni prižgala nobena naša faranka ali faran, ampak jo je ob velikonočnem praznovanju prižgala evangeličanka, ki živi v naši župniji. To je bilo še eno znamenje, da smo poklicani na skupne probleme, odgovarjati le skupaj… Poslovili smo se tudi od mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki je umrl za posledicami korona-virusa…, in še od tolikih, ki smo jih poznali. V molitvi spremljamo vse umirajoče in vse težko bolne in prosimo usmiljenega Boga za njihovo zdravje… Tudi za našega rojaka duhovnika Franca Povirka molimo, prosimo za njegovo ozdravljenje…, a naj se zgodi Božja volja… In prosimo Boga tudi za nove duhovne poklice…

V tem letu so migranti še naprej prihajali v Evropo, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi prihajali v takem številu… Zdravstveni krizi je sledila ekonomska kriza. Vlada je poskušala blažiti posledice, ki so ob tem nastopile s proti-koronskimi zakoni… V tem letu je družina Močilnikar iz Velike vasi, doživela težko preizkušnjo, ko se je pri delu s kombajnom poškodoval sin David. Že sedaj vas povabim, da delček vašega denarja dajete na stran, da bomo, ko bo prišel pravi trenutek in bomo zvedeli, koliko bo stala elektronska proteza za njegovo roko, mogli pomagati. Tudi za Davidove sosede, družino Jerman iz Velike vasi, smo izvedeli, da živijo v težkih razmerah. Tudi mi jim lahko pomagamo, čeprav jim je pomoč ponudila občina Moravče.

Pred Božičem mi je stegovodja v imenu skavtov uspel prinesti v faro Betlehemsko lučko miru v želji, da bi mir res zavladal, tako v srcu kot v svetu… Čeprav je letos  Miklavževanje moralo odpasti, čeprav je odpadla tudi slovesnost Misijonske nedelje, božičnica in velikonočna ter Telovska procesija, čeprav so bili izbori članov ŽPS prestavljeni na naslednje leto in je odpadlo toliko naših izletov in romanj (tudi v Loppiano pri Firencah, v katerega smo nameravali poromati z družinami birmancev…), se je vendar v fari zgodilo tudi marsikaj lepega. Tudi dekanijski duhovniki so v mesecu septembru uspeli priti k nam na dekanijsko konferenco… V sosednji župniji Dol so tudi letos (kot lani) obhajali novo mašo, letos je bil novomašnik g. Janko Potisek… V stolnici smo v avgustu obhajali škofovsko posvečenje novega apostolskega nuncija v Iraku msgr. dr. Mitja Leskovarja. In p. Martin Kmetec je bil imenovan za nadškofa v nekdanji Smirni v Turčij.

S ključarji smo bili že v februarju povabljeni na nadškofijsko srečanje v Šentviške zavode, z nekaj ključarji smo se srečanja udeležili… Dom duhovnih vaj pri sv. Križu je letos obiskalo manj skupin kot prejšnja leta, nekaj pa le: obiskali so nas skavti iz Moravč in Domžal, Zveza voditeljev skavtov, ZZ Iz roda v rod, ki so imeli terapevtski vikend za otroke družin, ki živijo v težavnih razmerah. Obiskali so nas tudi učitelji z učenci iz Domžalske šole… Župnijska Karitas in Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža sta uspeli dvakrat, kot prejšnja leta, obiskati Bolniško župnijo; prvič za dan bolnikov in drugič za žegnanje – takrat so se jim letos pridružili tudi pevci župnijskega pevskega zbora Sv. Helene... S pomočjo Jitsi meeta smo se uspeli povezati stari in mladi pri vsakodnevni molitvi rožnega venca, ki ga molimo že od sredine oktobra naprej. Preko računalnika lahko potekajo sestanki ŽPS in mnoga izobraževanja in tudi duhovne vaje. Še pred nastopom korone so si najmlajši mogli ogledati igrico. Ker letos ne bo božičnice v cerkvi, si bodo mogle vaše družine vzeti več časa za obhajanje bogoslužja svetega večera. Še naprej želimo biti povezani preko telefona, računalnika, voščilnic in prek konkretnih dobrih del…

Jaslice v farni cerkvi bo letos kot prejšnja leta postavila družina Uršič iz Laz. Za okrasitev farne cerkve že od prvega novembra naprej lepo skrbi cvetličarna Cvetje Orehek… Tudi šahovski turnir za pokal Sv. Helene bomo letos izpeljali, le da bo potekal na daljavo. Za več informacij glede tega se obrnite na organizatorja g. Roka Kosma v Dol.

Spodbudil bi vas, da tudi letos prispevate za koledniško akcijo. Ker jo z birmanci zaradi razmer ne bomo uspeli izpeljati, tem oznanilom prilagam še položnice, da misijonski pisarni sami nakažete, kolikor ste imeli namen prispevati kolednikom. Naj vam vaši otroci letos namesto birmancev zaigrajo koledniško igrico in vam povedo, da je Bog obiskal tudi vašo družino zato, da bi božično veselje in božični mir prinašali v okolico, v kateri živite.

Blagoslovljeno vodo, kadilo in oglje za svete večere, ki so pred nami, pa tudi betlehemsko lučko ter blagoslovljeno kredo lahko prevzamete v farni cerkvi. Ne pozabite v teh dneh moliti in kaj zapeti… Kristjani smo namreč poklicani v svet prinašati mir, ki ga svet ne more dati. Zato se zatekajmo k premišljevanju Svetega pisma, pri tem pa nam lahko pomagajo tudi besedila in razlage Cerkvenih očetov iz prvih stoletij krščanstva, ki jih v svoji knjigi Novi Sionski gorniki citira dr. Ivan Pojavnik, s pomočjo katerega v oznanilih, ki vam jih objavljam, sam vstopam tudi v leto 2021, ki je pred nami...

BOŽIČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV                       20.12.2020 do 3.1.2021

Praznovanje božiča v tako izrednih razmerah nas spodbuja, da razmišljamo, kaj je v življenju in v naših praznovanjih bistveno in kaj manj pomembno, čeprav lahko prispeva k lepoti praznovanja. V božičnem praznovanju doživljamo radost in srečo družinskega življenja in tudi bolečino vseh, ki so v kakršni koli stiski, še zlasti bolnikov. Bližina Boga, ki se nam je približal in nas v Jezusu Kristusu objel, nas spodbuja, da smo blizu drug drugemu, da poglobimo vezi medsebojne pripadnosti in zvestobe. Združeni v molitvi ob družinskih jaslicah lahko doživimo Božjo ljubezen. Vse to nam je dosegljivo, kljub temu da doživljamo ovire za božično bogoslužje in za širše osebne stike z vsemi, ki so nam blizu. Kljub karanteni in nevarnostim za okužbe in celo za življenje lahko poskrbimo, da se Jezus lahko rodi v naši sredi, saj je obljubil, da bo med nami, če bomo zbrani v Njegovem imenu in v Njegovi ljubezni. Vsi hrepenimo po povezanosti, pripadnosti občestvu. Ustvarjeni smo po Božji podobi – po Troedinem Bogu – Bogu odnosov. Zato samota, nemir in pretrgana razmerja v zadnjem času še bolj bolijo. Tudi Marija in Jožef sta doživljala neke vrste izolacijo in stisko, daleč od domačega kraja in svojih domačih. A vesela novica božične noči je namenjena prav vsem, ki doživljajo te omejitve. Bog je prišel reševat, kar je izgubljeno, obrobno. »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes,« pravi veroizpoved. Prihaja, da bi se v Njem prepoznali kot sinovi in hčere ljubečega Očeta. Bog vstopa v naše odnose, da bi v drugih, zlasti pa v bolnih, nesrečnih in zapuščenih, osamljenih, videli brate in sestre istega Očeta, odrešene po Njegovi ljubezni. To univerzalno bratstvo bomo slovenski kristjani letos doživljali še na poseben način. V božičnem času bomo povezani z Rimom, vso Cerkvijo in papežem Frančiškom. Ob jaslicah na trgu sv. Petra bo stalo slovensko božično drevo iz Kočevske, okrašeno s slovenskimi, ročno izdelanimi okraski. Bratstvo vseh ljudi je tudi glavna misel papeževe zadnje okrožnice »Vsi bratje«, ki naj letos v božičnih dneh in v novem letu 2021 odmeva v naših srcih in okrepi naša prizadevanja za pomoč v stiskah bližnjih. Ob božičnem prazniku in pred novim letom se obračamo tudi k vsem rojakom zunaj meja naše domovine, v zamejstvu in izseljenstvu. Vsem vam in vašim najbližjim želimo iz srca lepo, čeprav okrnjeno božično praznovanje. Voščilo velja tudi vsem vernikom drugih krščanskih skupnosti in vsem ljudem dobre volje.

BLIŽA SE BOŽIČ IN KONEC KOLEDARSKEGA LETA

Bliža se Božič, poseben Božič v spremenjenih razmerah. Slovenski škofje so z slovensko vlado in z zdravstvenimi institucijami (NIJZ) dosegli dogovor, da se bodo cerkve v omejenem obsegu spet lahko odprle za bogoslužje. Vesel sem te odločitve, saj izraža zaupanje odgovornih ustanov v zrelost Cerkvenega občestva, ko se, kot ostala družba sooča s nevarnostjo epidemije korona-virusa COVID 19. Vsak posameznik in vsi skupaj kot občestvo smo odslej še bolj kod doslej pred Bogom in pred družbo povabljeni, da odgovorno, kolikor je v naši moči, poskrbimo za vzpostavitev varnega prostora, kjer bomo mogli prositi, častiti in se zahvaljevati Bogu, ki za Božič prihaja na pomoč svojemu ljudstvu kot njegov Odrešenik. Pri ohranjevanju našega zdravja nam skušajo pomagati določbe Slovenske škofovske konference, ki upoštevajo usklajen dogovor z državnimi institucijami.

Nadškof msgr. Stanislav Zore je dodal še svoja dopolnila k določbam. Upoštevaje vse to in po pogovoru z dekanom za našo župnijo dodajam nekaj konkretnejših navodil:

• k sv. mašam boste odslej lahko prihajali v omejenem številu. Glede na površino

farne cerkve (prezbiterij, ladja cerkve, kor) bi moglo poleg duhovnika sv. mašo obiskati 7 oseb (ali družin), cerkev sv. Križa 2 osebi (družini) in cerkev v Vinjah 3 osebe (tri družine). Prednost za udeležbo pri maši bo imela družina pokojnika, za katerega bo obhajana sv. maša. Vsi ostali ste povabljeni, da po maši, ki bo ob delavnikih ob 18.30 (ob nedeljah, na sv. večer in ob praznikih pa maše z ljudstvom zaenkrat še ne bo) prejmete sv. obhajilo.

• maš pri Sv. Križu in v Vinjah zaenkrat še ne bo. Pri izbiranju sedežev, takrat, ko

pristopate k sv. obhajilu in ko odhajate iz cerkve, se držite razdalje. Roke si boste razkužili že pri kiosku. Med mašo moramo vsi (tudi duhovnik) nositi maske. Prepevalo se med mašo še ne bo. Petje med mašo je dovoljeno le kantorju, lahko pa ga spremlja organist (izziv za naše soliste). Pred cerkvijo se v času bogoslužja in po njem ne smete zadrževati. Polnočnice letos ne bo. Tudi božičnic in akademij na sveti večer ne bo.

• verouk za otroke bomo na daljavo do četrtka še imeli, potem bodo božične

počitnice. Še naprej pa vas, tudi otroci, vsak dan povabim, da se pridružite molitvi rožnega venca po Jitsi meetu ob 19.30. Na svete večere ga boste molili v krogu družine.

• če bi se kdo pred Božičem želel spovedati, naj mi to po telefonu sporoči, da se

dogovoriva za uro. V sredo 23. 12. bom dopoldne obhajal še tiste bolnike, za katere me boste prosili, da jih obiščem. Krščevanje je spet dovoljeno v družinskem krogu. Sporočite mi, če bi otroka prinesli h krstu. Posebne priprave na krst pa ne bomo imeli…

• v cerkvi lahko dobite kadilo, oglje in blagoslovljeno vodo za blagoslov hiše

na sveti večer. Prispevek za to lahko daste v nabiralnik v cerkvi. Sprejmete pa lahko tudi betlehemsko lučko miru, prispevek za to skavtsko akcijo položite v škatlo ob svečki.

• vabim vas, da obnovite naročnino na verski tisk. Vabljeni pa tudi novi naročniki.

Naročnina za leto 2021 znaša: Ognjišče 33,50€ (po pošti 34,30€); Družina, plačana do konca januarja: 119,60€, potem 130,00€; Misijonska obzorja 9,00€; Mavrica 39,90€; Zbirka Mohorjeve družbe 49,00 €.

Za vse ostalo si poglejte spletno stran župnije.

MAJHNI SMO SE RADI IGRALI SKRIVALNICE

Kot majhni smo se radi igrali različne igre. Tudi Skrivalnice smo se igrali, pa Ravbarje in žandarje. Skriti smo se morali zelo, saj so npr. žandarji pretaknili vsak kotiček, da bi nas našli… A če nas na koncu igre nihče ni našel, smo se sami pokazali. Hoteli smo  biti opaženi. A kdo nas, razen domačih, opazi danes, ko smo se zaradi korona-virusa vsi poskrili po hišah? Ulice so prazne, tako mora biti, saj hočemo ostati zdravi in želimo, da ostanejo zdravi naši bližnji, starši, stari starši, strici in tete, prijatelji. To je, kot pravijo, naša velika odgovornost... Še toliko večja, če kdo zboli…

Prilagoditi se je bilo treba! Sedaj se igramo igrice po računalniku. Varnejše so, pri njih nas kepa ne zadene… Kar zasedeli bi se na tistem stolu pred računalnikom ali pa na kavču pred televizijo in npr. gledali smučarske skoke… Še dobro, da nas starši povabijo vsaj v naravo… a tam ni več ptic, poskrile so se v tople kraje. Tudi deževniki so se poskrili globlje, saj je že pričelo snežiti. Še dobro, da so si ljudje zamislili vsaj lučke, da nas ne bi zeblo in da bi nas ne bilo strah, ko pa se v temi morda skrivajo tudi kakšne divje zveri...

In potem naj bi nas v decembru obiskali trije dobri možje… A Miklavž je letos ostal skrit. Le zakaj Bog dopušča, da se vsi pred nami tako skrivajo?... Nabrali smo mah za jaslice, da bi Jezusu, Mariji in Jožefu lahko postlali za božič, ko pa nam že ne bodo mogli prvoobhajanci (in drugi otroci) pripraviti božičnice, ki so jo doslej vsako leto tako lepo pripravili… In kar doma si bomo morali omisliti kakšen šolski bazar, da bi zbirali sredstva za najbolj pomoči potrebne sošolce in sošolke (podoben namen ima tudi adventna akcija Otroci za otroke, v kateri lahko, skupaj z veroukarji po celi Sloveniji, poleg otrok, ki potrebujejo pomoč, še odkrivamo, kakšen zgled nam je lahko naš rojak misijonar dr. Janez Janež). In ne samo otrokom, ampak tudi odraslim naj pomagajo dobrodelne organizacije. Tudi božične koncerte bomo letos morali pripraviti kar po družinah... Kaj pa tam, kjer družine niso urejene? Kaj pa tam, kjer starši živijo ločeno ali so se otroci od staršev že odselili? Kaj pa tam, kjer otrok sploh nimajo? Kaj pa tam, kjer je v hiši bolezen, ali pa tam, kjer sorodniki sploh ne morejo priti na obisk, ker živijo v drugi občini. Kaj pa tam, kjer nočejo? Kaj pa tam, kjer morda celo umirajo…? Ali sta tudi njim Bog in Cerkev blizu?

Kaj nas hrabri v teh dneh? Kaj nam dokazuje, da Bog svojih otrok ni zapustil? Le kje prebiva s svojimi angeli in svetniki? Sprašujemo se, ali nam je bila ta preizkušnja s korona-virusom naložena kot kazen, ker ga premalo častimo? Ali nam ta Bog Oče naših grehov ne odpušča? Kako naj čutimo, da nam ostaja blizu na duhoven način? K Njemu se zatekamo z zaupno prošnjo, ki mu jo izrekamo skupaj z Marijo Brezmadežno. Zanašamo se na njeno mogočno priprošnjo. Ona, vsa dobra in lepa, nas bo zagovarjala pred njim in nam svetila kakor Zvezda v teh pustih dneh. Počastimo jo z rožnim vencem vsak dan…

ANJA KASTELIC: BREZMADEŽNA

Potem ko je Adam jedel od drevesa, se je začela drama padcev in bojev. Izgubljanj in iskanj. Zablod in ujetosti. Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kajti vse je sprejelo in nosilo nekaj strupenega. In ko je Bog spet prišel v vrt po Adama, ga naenkrat ni več našel, kajti skril se je. To namreč dela greh. Osvaja, vleče, obljublja, ko pa človek naposled ugrizne, kača umolkne, vzame, sleče, rani in izgine. Človek pa ostane sam in nezavarovan, zato se skrije. Tudi pred Bogom, ki ga nič več ne dojema kot ljubljenega Očeta, ampak kot tekmeca in tistega, ki bo kakor kača ranil in vzel.

Človek se skrije pred Darovalcem, posledično pa tudi pred darom. Žena tako ni več dar, ampak postane kriva. Začne se doba »figovih listov«, doba prelaganja odgovornosti.

»Kje si, Adam?« odmeva po tem vrtu, v katerem je bila pretrgana lepota svetega druženja, ko se je človek sprehajal s svojim Stvarnikom. »Kje si, človek?« odmeva v hladni noči Betlehema, ko se Dete rodi na svet, ko prihaja resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,9-11). Skrili so se, ker so vedeli, da so »nagi«. Ko okužena človeška duša zazna obiskanje, se ustraši in skrije. Pa naj bo to bližina moža, žene, prijatelja, soseda ali Boga samega, ki pride s svojo Besedo in svojim navdihom.

Toda Oče je hotel dobiti nazaj svoje otroke, zato nas je v Njem (Sinu) blagoslovil z vsemi nebeškimi blagoslovi. V svoji usmiljeni ljubezni je tam, v skritem mestecu Nazaret, varoval in pripravljal srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha, edino srce, ki pred Njim ni zbežalo in se skrilo, temveč ga je z odprtimi rokami sprejelo. Ob obisku angela Marija ne pobegne kot Adam, temveč ostane in prisluhne! Ob nerazumevanju ne obtožuje nikogar, temveč vse pričakuje od Boga. Zato je devica, zato je čista, zato je Brezmadežna. Marija, vnaprej obvarovana »kačjega strupa«, ni ljubosumna in zavistna. Ko izve, kaj je Gospod storil Elizabeti, takoj obišče svojo sorodnico in z njo deli veliko veselje, ki ji ga je storil Gospod. Niti za trenutek je ne vidi kot tekmico, niti za trenutek se z njo ne primerja, temveč se iskreno veseli velikih Božjih del v sebi in tistih, ki jih srečuje. To je raj! To je odrešena narava! Bog je v Mariji našel srce, ki je zmoglo dopustiti, da sta se božje in človeško staknila, prepletla in postala eno. Po njej je Jezus postal pravi človek in ostal pravi Bog.

Z utelešenjem in odrešenjem Kristusa je naša narava osvobojena za svobodo. Svoboda pa je prav v tem, da človek spet zmore izbirati dobro! Odgovornost sicer ostaja na nas, kajti časa, ko človek za greh še ni vedel, ni več, vendar je človek prav po Brezmadežni in njenem Sinu sposoben izbirati raj. Že na zemlji.

V NOVI ADVENT S TEDNOM KARITAS

Zaključili smo cerkveno leto, pred nami se odpira novo. V adventu se pripravljamo na božič in prvi teden tega adventnega časa je posvečen naši dobrodelnosti, Karitasu. Človek v stiski potrebuje našo pomoč… Ko je naš način življenja spremenjen in ne moremo biti celovito in tudi fizično povezani kot ljudje, smo povabljeni, da najdemo še večjo bližino z Bogom in v toplini te bližine tudi nove prilagojene oblike bližine z ljudmi okoli sebe. Seveda smo vsi nekoliko negotovi in na trenutke tudi v strahu. A kako blagodejna je beseda in močna kot objem, če lahko nekomu rečem: »Ne morem do tebe, vendar te imam v mislih in se te spomnim tudi, ko molim!«

Papež Frančišek nas ob dnevu ubogih nagovarja tudi h konkretnim dejanjem: »Ponudi svojo roko siromaku.« Še posebej v času epidemije in v teh mesecih vsak človek potrebuje DOM, kjer mu je toplo, kjer je na varnem, potrebuje HRANO in vse najnujnejše za življenje. Najbolj pa potrebuje človeško in duhovno BLIŽINO. Nihče v teh časih ne bi smel biti sam. Kljub omejitvam je veliko priložnosti, da se odzovemo na stiske ljudi. Da se pri komu ustavimo in spregovorimo čez balkon, da redno pokličemo osamljene in jih vprašamo, če kaj potrebujejo, da umirjamo ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se ne znajdejo v različnih omejitvah. Ter nenazadnje, da organiziramo pomoč Karitas, tako da bo vsak lahko prišel do najnujnejšega. Ta čas je tudi spodbuda mlajšim, ki niso v rizičnih skupinah, da se vključijo v delo Karitas in pomagajo, ali pa se z odgovornostjo odzovejo na druge potrebe v kraju ali celo na klice na pomoč iz domov za starejše in drugih ustanov. To je tudi čas, da odgovorno in strpno sodelujemo z ljudmi in ustanovami... Na aktualne potrebe odgovarja tudi letošnje geslo tedna Karitas: »SLIŠIM TE«; Tebe, ki si prišel k meni v svoji stiski, sem pripravljen zbrano poslušati in tudi slišati, si vzeti čas zate, skupaj s teboj odkriti najgloblje rane, povedati nepovedano ter odpustiti. Želim se vživeti v slišano, biti sočuten in skupaj s teboj iskati poti ter neodkrite moči za lepo in pozitivno. Zate in za vse, ki so nemočni in odrinjeni, želim spregovoriti v župniji, družbi in s predlogi ter s ponujeno roko spodbujati spremembe, da bi bilo življenje vseh dostojno.

V sredo 25. 11. 2020 bo potekal že 30. dobrodelni koncert KLIC DOBROTE za pomoč družinam v stiski. Zaradi epidemije bo izvedba koncerta v studiu 1, RTV Slovenije. Spremljali ga bomo lahko v neposrednem prenosu na 1. programu RTV Slovenije, radiu Slovenije in radiu Ognjišče, od 20.05 dalje. V času koncerta in tudi še ves december bomo zbirali sredstva za pomoč slovenskim družinam v stiski. Vabljeni, da se nam pridružite na enem izmed naštetih medijev. TRR Slovenske Karitas Ljubljana:SI56 0214 0001 5556 761

HOMILIJA ZA VSE SVETE IN VERNE DUŠE 2020

Dragi bratje in sestre, spoštovani farani! Danes, na praznik vseh svetih, vas želim nagovoriti kar preko računalnika. Vabim vas, da bi skupaj pomislili na naše rajne in zanje molili. Vdovci in vdove boste pomislili na svoje pokojne žene in može, otroci brez staršev na pokojne starše. Bratje na pokojne sestre, sestre na pokojne brate. Morda se boste spomnili tudi svojih pokojnih otrok… Ali pa pokojnih dušnih pastirjev in pa pozabljenih duš v vicah…Toliko naših znancev je že zasula lopata... In kdaj se bomo mi odpravili za njimi, ne vemo. Korona-virus nam je smrt dokaj približal… Priporočamo se Bogu, ki nam ga je razodel usmiljeni Jezus. On nas s pokojnimi povezuje, vanj zaupamo, po Njem hrepenimo... Ko po smrti dospemo do Njega, ga bomo gledali iz obličja v obličje… In tudi naše umrle brate in sestre bomo videli v Njem…

Človek se sam s svojimi močmi ne more odrešiti. A verjamemo, da nas je Kristus na križu že odrešil in po veri vanj k nam prihaja rešitev. V občestvu Cerkve poslušamo besede evangelista Mateja, v katerih nam Jezus pravi: »Ne skrbite in ne govorite: »Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli? Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo…« (Mt 6,31-33).

Krščanska vera ni le nekakšen dodatek k našemu življenju, nikakor ni fikcija nekoga, ki bi se rad samo stegnil do neznanega, pač pa nam je po Jezusovem milostnem razodetju z vero zaznamovano vse naše življenje. Zaradi vere vanj smo poklicani kot trgovec iz prilike, ki je iskal lepih biserov, vse zapustiti. Ko je trgovec našel en dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, da ga je kupil« (Mt 13,45). Ali smo pripravljeni tako iskati Gospoda?! Verne duše nas spodbujajo, naj ne izgubljamo časa za tisto, kar ne osreči. »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6, 21). Če si bomo Kristusa postavili za edini cilj svojega življenja, ga bomo prej ali slej našli, saj se pusti najti tistim, ki ga iščejo.

A kako naj ga iščemo, da ga bomo našli? Jezus nam pravi: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: 'Glejte, tukaj je' ali 'Tam je', kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« (Lk 17,20). In drugje Jezus pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23sl.)… »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata« (prim. Lk 13,24)…

Mi se tako radi oklepamo svojega življenja in vsega, kar smo v življenju že doživeli. A če bi vse to, kar smo najlepšega in najboljšega doživeli, izročili Jezusu, bi si on vse to zapomnil, v večnosti pa bi naše spomine še razsvetlil z lučjo popolne resnice. Vse kar živi, mineva. Kar pa v Bogu živi, ostaja. Vse, kar je dobrega, živi v Bogu, izven Bogu pa je vse smrt. Svetniki nas vprašujejo, čemu si tako malo prizadevamo sodelovati z Bogom, ko je vendar samo On edini, ki mu v nebesih vse živi. On vsemu daje resnično  življenje, upanje in smisel…

In ne le za svoje življenje z Bogom bi si morali prizadevati, ampak tudi za življenje z Bogom naših bratov in sester, tudi tistih, ki Jezusa Kristusa še ne poznajo. . Tudi po nas se jim bliža. Če ga bomo priznali pred njimi, nas bo enkrat tudi On priznal pred svojim nebeškim Očetom« (Mt 10,32). Vsem nam Jezus v nebesih pripravlja prostor… A dosegli jih ne bomo, če ne bomo solidarni z drugimi, še posebej s tistimi, ki potrebujejo našo pomoč. Le tisti, ki je pripravljen lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati…, more upati na večno življenje. Po delih usmiljenja nas bo Bog sodil…

Radi bi razumeli skrivnosti večnega življenja. Apostol Pavel nam pojasnjuje: »Pa bo kdo vprašal: 'Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?' Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega… Tako je z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti.  Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči.  Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega (prim. 1 Kor 15, 35-49).

Čutni človek pa ne more razumeti, kar nam je Bog pripravil, saj se to razumeva duhovno… A čeprav ga ne razumemo, ljudje hrepenimo po življenju z Bogom, čeprav o tem pogosto med seboj ne govorimo. Otroci bi se o tem radi pogovarjali, pa imajo v nas premalokrat sogovornike… Morda si o tem ne upamo spregovoriti. A če bi dovolili, da bi Duh v nas spregovoril (prim. Lk 18,17)… Jezus nas vabi k otroški zaupnosti, saj »kdor ne sprejme božjega kraljestva kot otrok, nikakor ne pride vanj«. Radi se z otroci pogovarjajmo tudi o verskih rečeh. Nekaj spodbud pa najdete tudi na naši župnijski spletni strani…

Veliko besedil Svetega pisma nas opozarja, kaj bi moralo biti v našem življenju najpomembnejše. V našem življenju se ničesar ne zgodi brez božje previdnosti ali brez božjega dopuščenja. Nič ni slučajno… Človek more sodelovati z Bogom in z ljudmi dobre volje, pa se vse prav obrne. Tudi v  preizkušnjah bomo razumeli, da je res tako, če bomo molili… Jezus nam je rekel: »Če ne ljubite Boga bolj kot očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester, celo bolj kot svojega življenja, ne morete biti moji učenci…« Če  pa ga ljubite, se vam bo Bog razodel. Zato človek, ki zares neprestano išče Boga, niti ne utegne misliti na svojo smrt. Bog pa ga vodi skozi življenje in za njim vodi tudi tiste, ki mu jih je zaupal... Človek, ki živi z Bogom, brez strahu moli za pokojne in hrepeni po srečanju z njimi. Služiti svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi, tako izpolnjuje tudi največjo zapoved in se s tem bliža Bogu. Služi tudi pokojnim tako, da za njih moli, jim daruje odpustke in svete maše. Tudi to je naša naloga.

Z Jezusom zmagujemo vse težave... On nas nagovarja kot posameznike, ustvarjene po Njegovi podobi in sličnosti. Včasih pozabimo, kako zanemarjamo dostojanstvo, ki nas dviga nad vsa druga živa bitja in ki ga imamo kot ljudje in kot kristjani. Jezus nas vabi v skupnost bratov in sester enega Očeta. Vrača nam zaradi grehov izgubljeno dostojanstvo za vedno. Koliko svetnikov je to že doživelo. Zato zaupajmo Bogu in se mu zahvaljujmo za njegove milosti, ki nam jih deli tudi v teh dneh. Amen.