Preskoči na vsebino


ODMEV - obvestila in življenje župnije

17.1.2021

OSTANITE V MOJI LJUBEZNI IN OBRODILI BOSTE OBILO SADU” (prim. Jn 15, 5-9)

Lani (2020) je ekumensko gibanje obhajalo dve pomembni obletnici: 60. letnico Papeškega sveta za edinost in 25. obletnico izida okrožnice papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno o ekumenizmu. Tajništvo je v pripravi na koncil ustanovil papež Janez XXIII. To je bil človek izredne odprtosti in širine, prijatelj tako pravoslavnih kot protestantov in človek daljnosežnih odločitev. Imel je pogum sklicati koncil, ki si je za enega glavnih ciljev zadal »pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani« (E1). Na koncilu (1962-65) se je katoliška Cerkev nepreklicno odločila za pot ekumenizma ter podala zanj jasna načela. V ekumenskem gibanju je prepoznala delovanje Svetega Duha, ki »v vseh Kristusovih učencih budi željo in prizadevanje, da bi se vsi na način, katerega je določil Kristus, miroljubno zedinili v eni čredi pod enim pastirjem« (C15).

Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici Da bi bili eno z vsem srcem obnovil in podkrepil odločitev koncila. Gre za prizadevanje na poti, ki ne pozna vrnitve nazaj. Poudaril je, da vera vse člane Cerkve zavezuje k sodelovanju pri ekumenskem gibanju: »Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost«.

Zadnjih deset let je vodstvo Papeškega sveta za edinost zaupano švicarskemu kardinalu Kurtu Kochu. Ta je ob omenjenih obletnicah zapisal, da ekumenizem sloni na treh stebrih, ki so: dialog ljubezni, dialog resnice in iskreno ter složno pridruževanje vseh vernikov Jezusovi veliko-duhovniški molitvi, »da bi bili vsi eno«. Povedal je tudi, da »obstaja v jedru en sam ekumenski minister, to je Sveti Duh. Tako imenovani ekumenski delavci smo samo bolj ali manj nebogljeno orodje«.

Glavna misel letošnjega tedna molitve za edinost se glasi: »Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu« (prim. Jn 15, 5-9). Gradivo so pomagale pripraviti sestre iz ekumenske redovne skupnosti Grandchamp v Švici. Ta skupnost danes šteje kakšnih 50 sester vseh starosti, ki prihajajo iz različnih cerkvenih izročil (Cerkva), dežel in celin. Njihova različnost je živa prispodoba občestva. Zvesto ohranjajo življenje molitve, življenja v skupnosti in sprejemanje gostov. Milost svojega redovniškega življenja delijo z obiskovalci in prostovoljci, ki prihajajo v Grandchamp v iskanju odmika, tihote, ozdravljenja ali smisla življenja. V besedilih, ki jih bomo prebirali v času ekumenske osmine, so podelile z nami izkušnjo in modrost svojega kontemplativnega življenja in povedale, kateri so sadovi molitve za edinost: tesnejše občestvo z brati in sestrami v Kristusu in večja solidarnost z vsem stvarstvom. 

                               dr. Bogdan Dolenc, član komisije za ekumenizem in medverski dialog

 

TRIKRALJEVSKA AKCIJA 2020/21

Dragi prijatelji in prijateljice misijonov!

Letošnje koledovanje poteka v posebnih razmerah. Pandemija korona-virusa je ostro zarezala v našo realnost in tako koledniki v številnih krajih po Sloveniji (tudi pri nas ne) letos ne bodo mogli ljudem oznanjati vesele novice o rojstvu našega Odrešenika kakor tudi ne prinašati blagoslova in voščil. Zato ste že v prejšnjih oznanilih dobili nalepke in položnico, kamor bi mogli nakazati svoj dar za misijone, da misijonska Trikraljevska akcija, s katero vsako leto zberemo zelo veliko sredstev za projekte naših misijonarjev, letos ne bi bila preveč prizadeta.

Tudi v Misijonskem središču Slovenije so zato letos poleg klasičnega, ubrali še »virtualen« pristop h koledovanju. Na pomoč jim je velikodušno pristopila župnija Kranj-Šmartin, ki je posnela kolednico, ki ji lahko prisluhnete tudi na naši župnijski spletni strani. Za njihovo delo smo jim resnično iz srca hvaležni. S to kolednico želimo, da bi blagoslov in veselo oznanilo preko računalniških ekranov dospelo v čim večje število naših domov. Obenem smo zaprosili škofa msgr. Metoda Piriha, ki je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za misijone, kakor tudi nekatere izmed naših misijonarjev, da so posneli kratke filmčke o pomenu in sadovih te tako zelo pomembne misijonske akcije. Svoj posnetek je poslal tudi naš misijonar ter novi nadškof in metropolit Izmirja (bivša Smirna v Turčiji) p. Martin Kmetec, kar nas zelo veseli. P. Kmetec je že vrsto let misijonar v Turčiji. Zaradi negotovega islamskega okolja je njegovo misijonsko delovanje usmerjeno predvsem v založništvo in prevajanje knjig s krščansko vsebino. Zdaj pa ga je papež Frančišek počastil s polnostjo duhovništva ter novim in odgovornim poslanstvom.  Zato priporočamo nadškofa Kmetca v molitev, da bo uspešno in pogumno opravljal svojo pastirsko službo v tem tako zelo zahtevnem in negostoljubnem okolju.

Virtualne posnetke škofa msgr. Metoda Piriha, nadškofa in metropolita Izmirja p. Martina Kmetca, s. Agate Kociper, ki deluje v Braziliji-Amazoniji, p. Stanka Rozmana, ki deluje v Malaviju in Zambiji, p. Alojza Podgrajška, ki deluje v Malaviju in Zambiji, Polone Dominik, ki deluje v Etiopiji-Adis Abebi, si lahko pogledate na naši spletni strani. Tam najdete tudi številko TRR Misijonskega središča Slovenije, ali pa njihove sodelavce pokličete na tel.: 01/300-59-50 in vam pošljejo položnico. Zahvaljujemo se vam že vnaprej.

TRR Misijonskega središča: SI56 0201 4005 1368 933, referenca: SI00 249300

koda namena: CHAR, namen nakazila: Trikraljevska akcija 2020/21

 

EKSKLUZIVNO Splitski svećenik Šime Doljanin:

“Zbog ‘Covida groznog’ borio sam se za život, ali sam mu ipak itekako zahvalan…”

Krajem kolovoza poznatom splitskom svećeniku don Šimi Doljaninu, inače bolničkom kapelanu na Firulama, dijagnosticiran je COVID-19. Uslijedili su teški tjedni u kojima se borio za život, ali i doživio neka duhovna iskustva zbog kojih danas kaže: "Hvala ti, Covide grozni." Ekskluzivno za Bitno.net odlučio je podijeliti svoja potresna iskustva

Don Šime Doljanin u dobrom društvu voli nazdraviti čašom vina, i to po mogućnosti gemištom od graševine, što je za jednog Dalmatinca neuobičajen izbor. Međutim, ovaj splitski svećenik u samoći svoga stana radije posegne za čašom mineralne vode jer smatra da je vino opasno piti sam. Zbog toga je, ubrzo nakon što je saznao da je pozitivan na koronu, nabavio dvije boce mineralne vode i stavio ih u frižider. „Neka se nađe“, pomislio je i zatvorio se u svoj svećenički stan. Uskoro su se pojavili prvi simptomi koronavirusa. Najprije su to bile slabe, gotovo neprimjetne tegobe, nalik težoj prehladi, ali su se vrlo brzo ‘rasplamsale’ i postale sve ozbiljnije.

„Covid vam je kao neki bojni otrov koji postepeno mijenja ljudski organizam. Kod mene je rezultirao ogromnom promjenom. Suočio me s tegobama za koje nisam ni znao da postoje. Sve donedavno bio sam zdrav kao zec, s lakoćom sam igrao košarku, a onda sam pokupio bolest koja me suočila s mojom tjelesnom krhkošću“, objašnjava nam ovaj 56-godišnji svećenik. Prve ozbiljne probleme počela mu je stvarati nesnosna glavobolja koju opisuje „kao da mu se nešto zabilo u glavu i neprestano pulsiralo“. „Cijelo tijelo bilo mi je u povišenom stanju. Kada bih, primjerice, taknuo vlas kose, imao sam osjećaj kao da će mi glava eksplodirati“, kaže.

“Što ako umrem u samoizolaciji?”

Uskoro se pojavila visoka temperatura koja se sljedećih 12 dana, unatoč lijekovima ili tuširanju, nije spuštala ispod 38 stupnjeva Celzija. Svećenik je u početku uzimao lekadole, a onda mu je liječnica propisala znatno jači voltaren koji ga je, kako kaže, pretvorio u biljku, pa ga zbog toga više nije uzimao. Danas priznaje kako je najviše strahovao upravo od visoke temperature, jer je imao osjećaj da mu je cijelo tijelo u plamenu, u nekakvoj mukloj vrućini, od koje bi mogao iznenada umrijeti. Borio se s groznim mislima: „O, Bože moj, kolika će danas biti temperatura? Što ako umrem u samoizolaciji, potpuno sam, daleko od svojih bližnjih?“ Sljedeći simptom koronavirusa bile su neprestane mučnine zbog kojih doslovce nije mogao jesti. „U dvadesetak dana toliko sam smršavio da mi ljudi još uvijek govore kako sam se ocidio. Kada sam pio običnu vodu iz slavine imao sam osjećaj da pijem neku smrdljivu sumpornu tekućinu“, kaže. U jednom trenutku se, kako kaže, poželio nekog užitka pa je posegnuo za čašom minerale vode. “Onda je uslijedio šok: imao sam osjećaj kao da mi je netko stavio petardu u usta ili me natjerao da pojedem živoga ježinca“, opisuje.  

U najtežim danima infekcije uopće nije spavao, nego je ležao u bunilu, u nekakvom polusnu, ne znajući je li uopće još uvijek živ. U tom polubudnom stanju strahovao je da će se ugušiti od intenzivnog i bolnog kašlja. „U početku nisam znao da ne smijem ležati na leđima, pa sam jednom prilikom završio u nesvjesnom stanju, nazvao bih ga nekakvom polukomom, koja me je silno prestravila. Uskoro sam primio poruku da moram ležati na trbuhu i stalno se okretati na bokove, kako bih sačuvao pluća, jer bih se inače mogao ugušiti“, objašnjava. Borba s nesanicom trajala je dvadesetak dana. Onda je jedne večeri uz upaljeno svjetlo doslovno utonuo u san. Nakon sna probudio se preporođen, kao potpuno nov čovjek, a simptomi korone polako su počeli popuštati.

Kako se zarazio koronavirusom

Koronavirusom se zarazio u splitskoj bolnici Firule, gdje je prije malo više od mjesec dana započeo službu bolničkog kapelana. Inače, don Šime je rođen 1964. godine u Sinju, a svećenik Splitsko-makarske nadbiskupije je već 28 godina. Prve dvije godine bio je kapelan na splitskim Brdima, a nakon toga je čak 26 godina služio kao župnik na Neslanovcu. Prvih tjedan dana u bolnici djelovao je sam, a onda mu se pridružio umirovljeni splitski svećenik don Ante Delić. Dvojica svećenika zajedno su ulazila u bolničke sobe te bolesnicima i bolničkom osoblju naviještali Radosnu vijest. S njima bi provodili vrijeme u razgovoru i molitvi te bi prije rastanka otvarali Sveto pismo, odnosno Božju riječ. „Naposljetku bi im navijestili kerigmu, odnosno radosnu vijest da je Isus Krist umro i uskrsnuo, pobijedio đavla, savladao smrt, kako bi nam darovao vječni život i pokazao svoje milosrđe“, opisuje. Zatim bi jedan svećenik rekao: „Krist je uskrsnuo“, a drugi odgovorio: „Uistinu je uskrsnuo.“ Kada bi se dvojica svećenika predvečer vraćala iz bolnice, osjećali bi se poput učenika kojima je Isus rekao da se „ne raduju što im se zlodusi pokoravaju, nego jer su im imena zapisana na nebesima“. Osjećali su onu duboku radost koju Isus Krist daje svojim apostolima kada naviještaju Radosnu vijest.

Dvojica su bolničkih kapelana krajem kolovoza doznala da se moraju testirati na koronavirus jer su u bolnici bili u kontaktu s pacijentima za koje je naknadno otkriveno da su zaraženi koronavirusom. Obojica su se pokazala pozitivnima. Don Ante je, kao srčani bolesnik, odmah hospitaliziran, a don Šime je završio u kućnoj samoizolaciji. „U samoizolaciji sam se osjećao kao neki ljudožder u kavezu. Tada sam se prisjetio onoga groznog filma ‘Kada jaganjci utihnu’, u kojemu je serijski ubojica-ljudožder također bio u kavezu“, objašnjava. Vrijeme je provodio u molitvi krunice i čitanju časoslova, što je, kako je bolest napredovala, postajalo sve zahtjevnije. „Misli su mi bile, da se tako izrazim, poput krhotina koje su mi napunile glavu. Više nisam mogao razmišljati o pročitanom psalmu. U meni je bio samo lom, lom i lom. Sve je bilo razlomljeno. Nekome to možda može djelovati kao pretjerivanje, ali takvo stanje bilo je ponižavajuće bolno za moju psihu i osobnost“, objašnjava. Don Šime svjedoči kako ga je Bog kroz ta teška fizička i psihička stanja proveo preko drugih ljudi, njegovih bližnjih, odnosno braće iz Neokatekumenske zajednice, koja ga je podržavala u molitvama. Jednom davno, puno prije koronakrize, jedna ga je bivša župljanka pitala tko mu daje podršku za svećeničko služenje. Don Šime joj je odgovorio: „Moja neokatekumenska zajednica“, odnosno zajednica s kojom se posljednjih 28 godina redovito sastaje.

‘Neobična vizija’ na obali rijeke

U najtežem trenutku bolesti, dok je još bio u bunilu, don Šime je imao ‘neobičnu viziju’, za koju u šali kaže da je možda bila i halucinacija. U toj viziji stajao je s narodom na obali rijeke, a nebeski Otac pružao je svoje milosrdne ruke prema njemu. „Ja sam padao u smrt, a On me primao i polako odvajao od naroda. Bio sam potpuno miran. Nisam imao osjećaj da na savjesti imam neki teški grijeh, premda je to mogao biti lažni mir. Međutim, okupljeni narod počeo je moliti: ‘Vrati nam Šimu’“, prepričava don Šime. Među okupljenim narodom bila je časna sestra iz jednog zatvorenog samostana, koji se tijekom njegove bolesti molio za njega. Časna sestra žestoko je uzviknula na Boga: „Vrati ga!“ Krenula je prema Bogu i istrgnula svećenika iz Njegovih ruku. Milosrdni Otac blago je rekao: „Dobro, ako vi to hoćete, vraćam vam ga…“ Don Šime svjedoči kako je u ovoj ‘neobičnoj viziji’ ponovno osjetio Boga kao milosrdnog Oca, susreo ljubav Crkve, ali i spoznao neopisivu snagu molitve.

Koronavirus je kroz njegovo tijelo protutnjao silovitom snagom, pošteno ga namučio i za sobom ostavio brojne neugodne promjene. „Za početak, moja psiha postala je neprepoznatljivo senzibilna“, objašnjava. Ta promjena manifestira se u brojnih životnim situacijama, kao što je primjerice parkiranje automobila. Prije bolesti automobil je parkirao doslovno „jednim prstom“, a sada se dugo muči i preznojava. „Na parkingu se osjećam kao da sam blokirao cijeli grad i kao da će mi odjednom svi početi trubiti. Nikako ne mogu pogoditi dobar kut, pa se neprestano vraćam na cestu i pokušavam ponovno parkirati“, opisuje. Psihička senzibilnost, koju je  uzrokovala bolest, jedno se vrijeme manifestira i kroz nestrpljivost. Nedavno se susreo s jednim bratom svećenikom. Kratko su razgovarali, a onda mu je svećenik rekao da ga kratko pričeka kako bi mu iz kuće donio zdjelu smokava. Svećenika nije bilo možda 15 minuta, a don Šime je mislio da ga čeka tri sata. „Ponovno sam se sav lomio u sebi. Neki bi to nazvali PTSP-om, ali ja mislim da je to bila velika senzibilnost i posljedica osobnoga grijeha nestrpljivosti.“

Međutim, don Šime kaže kako novootkrivena senzibilnost nije nužno loša jer ga je učinila osjetljivijim za ljude oko sebe. „Nikada nisam bio toliko osjetljiv. Primjerice, tijekom bolesti sam plakao kada sam primio fotografiju svećenika, don Giacoma, koji je bio neizmjerno dobar prema meni, ili kada bih čuo dobru vijest preko telefona.“ Priznaje kako je prije bolesti znao biti tvrd i zatvoren celibaterac, a sada ga duboko dotakne čak i srdačan pozdrav poznanika u prolazu. „Zahvalan sam, Covide grozni, što si mi omogućio da postanem svjestan koliko sam ljubljen od ljudi. Hvala ti, Covide strašni, što mogu biti osjetljiv na ljubav braće i sestara, svećenika, mojih roditelja, ali i nadbiskupa Marina Barišića, koji me tijekom bolesti nekoliko puta nazvao“, kaže.

Radost Duha Svetoga

Koronavirus ga je također podsjetio na snažnu i nerazorivu radost koju donosi Duh Sveti. „Simptomi bolesti, koje sam tada osjećao, mogu se opisati kao neboder. Međutim, ispod tog masivnog nebodera nalazi se još jedan dublji nutarnji neboder, kao temelj u pješčanom tlu, koji je sačinjen od radosti Duha Svetoga“, objašnjava. Don Šime je o toj silnoj radosti, koju je u svakodnevnom životu prije koronavirusa često zanemarivao, intenzivno promišljao kada je zbog progresije simptoma koronavirusa završio u bolnici. Tada ga je jedna gospođa, koja se smatra agnostikom, u razgovoru upitala vjeruje li u pakao. Don Šime joj je ponudio odgovor koji gospođa vjerojatno nije očekivala od svećenika: „Ne samo da vjerujem u pakao, ja sam bio u paklu.“ Zatim joj je prepričao razdoblje iz mladosti, kada je napustio roditeljsku kuću, te živio sam, najprije u Rovinju, a zatim i na Hvaru. Tijekom ljeta osjećao se relativno dobro, jer je dosta zarađivao i bio okružen ljudima, ali se u dugim zimskim mjesecima suočavao s paklom samoće, tame, konfuzije, nesigurnosti i ludila. Nekadašnji dječak, koji je rado odlazio u crkvu i kao ministrant s oltara promatrao djevojčicu koja mu se sviđala, tijekom godina se pretvorio u mrzovoljnog mladića koji je zaboravio tekst Očenaša. Postao je nesretna mlada osoba. „Moje djetinjstvo bilo je veselo i ispunjeno, a onda su me grijesi i oholost doveli u pakao“, priznaje. Tijekom jedne takve hladne i monotone otočke zime, izgubljeni sin polako se počeo vraćati kući. Svome Ocu. „Odjednom su mi se same od sebe vratile pjesme koje sam kao dječak pjevao u crkvi. Slava, slava Bogu na visini… Nakon dugo vremena sam se ispovjedio, vratio u Crkvu i osjetio silinu radosti koju mu je ulio Duh Sveti.“

Don Šime je odlučio ovo svjedočanstvo ispričati čitateljima Bitno.net-a kako bi svima posvjedočio o daru koji mu je Bog velikodušno ulio upravo u ovom najtežem razdoblju njegova života. Taj dar je nutarnji glas kojim mu Otac Nebeski stalno i izričito izjavljuje svoju ljubav: „Sinko, volim te.“ „Nekada davno također sam čuo taj divni Božji glas. Šetao sam pokraj jednoga hvarskog hotela i začuo nutarnji glas koji me je pozvao da postanem svećenik. To nije bio vanjski zvuk, nego jedan lijep i nenametljiv nutarnji glas.“ O tome u početku nikome nije govorio, nego se tek kasnije povjerio jednom franjevcu. „Nakon toga sam ušao u bogosloviju, gdje sam bio šest godina, ali sam pred đakonsko ređenje zapao u krizu, pa sam izašao iz bogoslovije, zaručio se, odredio datum i prijavio vjenčanje u crkvi. Trebao sam se vjenčati 21. studenoga 1991. godine u zagrebačkoj Palmi“, kaže. Iznenada je prekinuo zaruke, ostavio zaručnicu u suzama (a on sam, kako kaže, nije pustio suzu, nego je bio sama suza!) te 15. prosinca iste godine, na svoj 27. rođendan, bio zaređen za đakona. Govori nam kako je nazvao tadašnjega splitskog nadbiskupa Antu Jurića, koji ga je prije toga preko svoga posrednika, današnjega vojnog ordinarija biskupa Jure Bogdana, stalno pozivao da bude splitski svećenik, te mu rekao kako sada prihvaća njegov poziv. Nadbiskup mu je poručio: „Samo dođi.“

O Crkvi koja ga je okružila milijardama ruku

Don Šime tvrdi kako je dugo vjerovao da se taj nutarnji glas potpuno povukao ili ga on, zbog svojih grijeha, karijerizma ili životne konfuzije, nije mogao čuti. Međutim, ponovno ga je začuo, nakon što se počeo oporavljati od korone. To se dogodilo nakon što su mu liječnici, jer više nije bio zarazan, odobrili izlazak iz kuće, uz uvjet da se od ljudi drži na pristojnoj udaljenosti. Svećenik je prošetao do Marjana, sjeo na klupu uz more. Oko sebe je raširio sadržaj svoje torbe: Bibliju, časoslov, knjige, ručnik i grožđe, kako bi osvojio širi prostor i onemogućio ljudima približavanje. Na taj se način držao uputa liječnika. Na Marjanu je ponovno čuo onaj nježni nutarnji glas kako mu govori: „Dijete moje, ljubim te, volim te…“ Bolničkog kapelana obuzela je neopisiva milina jer je znao da je to glas njegova Oca Nebeskoga. Odgovorio mu je: „Oče, volim te.“ Bio je to posebno lijep trenutak. „Do tada sam toliko puta ponavljao čin ljubavi, toliko puta sam svojem Ocu rekao da ga volim, a ovo je bio prvi put da sam s druge strane primio izjavu ljubavi. Moj Bog mi je, onako slabom i preosjetljivom, svojim čudesnim smirujućim glasom poručio da me ljubi“, kaže. Don Šime je imao osjećaj kao da se nad njime otvorilo nebo i začuo glas: „Ovo je sin moj ljubljeni.“ Ali, ovoga se puta nije, kao nekada davno na Jordanu, čula grmljavina, nego blagi lahor, kiša koja rominja i ponavlja: „Ja, tvoj Otac, volim te.“

Nedavno je ponovno posegnuo za Knjigom Otkrivenja, koja na prvi pogled djeluje strašnom, te u njoj otkrio brojne i jednostavne poruke ljubavi. „U Apokalipsi ima toliko izjava ljubavi u kojima Isus Krist, Ljubitelj, svojoj zaručnici, Crkvi, odnosno meni, poručuje da me ljubi. Ni u jednoj drugoj biblijskoj knjizi nema takvih izričitih izjava ljubavi, samo u Knjizi Otkrivenja“, tvrdi. Bolnički kapelan već se opravio od, kako kaže, Covida groznoga, i intenzivno vratio u službu. U razgovoru za Bitno.net kaže kako je radostan što je sada nezaražljiv na koronavirus, makar na neko vrijeme, pa može bez straha ispovijedati te dijeliti pričest i bolesničko pomazanje čak i pacijentima zaraženima koronavirusom. Na kraju poručuje: „Oče, hvala ti za Covid! Kriste, hvala ti za Covid! Duše Sveti, hvala ti za Covid! Oče, hvala Ti za Crkvu, za papu Franju, moje nadbiskupe Marina i Dražena, za svećenike koji su me u bolesti ljubili i pomagali mi, za sve divne ljude koje sam zahvaljujući Covidu susreo. Sada sam hipersenzibilan! Osjećam kao da me je Crkva, dok sam bio u raljama Covida groznoga, kao majka okružila i ljubila milijardama ruku, očiju i usana, sočnih, nježnih i snažnih“, zaključuje don Šime Doljanin.

 

KAJ SE JE V ŽUPNIJI DOGAJALO V LETU 2020

Letošnje leto je bilo posebno v vseh pogledih. Zaradi korona-virusa COVID 19 je svet od strahu obnemel, saj nas je ta virus našel nepripravljene. Veliko jih je umrlo, mnogi še bodo ali pa bodo celo življenje nosili posledice zaradi okužbe… Najprej se je v družbi pokazala velika pripravljenost za solidarnost in za sodelovanje, zdravstveno osebje se je sploh izkazalo, tudi Civilna zaščita je dobro opravila svojo nalogo. Vesel sem bil, da so bili pripravljeni Slovenci toliko prispevati pomoči potrebnim ob koncertu Klic dobrote in ob drugih dobrodelnih koncertih in akcijah, nekateri državljani so bili celo pripravljeni pristopiti na pomoč kot prostovoljci. Sploh v prvi fazi epidemije nam je veliko vsega uspevalo seveda ob kar nečloveških naporih nekaterih najprizadevnejših. Potem pa se je pokazala še naša šibka stran, popustili smo. Nekateri izmed nas so v težkih razmerah začeli misliti le nase. Psihološka utrujenost, zmeda, protesti… in virus je pričel zmagovati, institucije pa odpovedovati. Vse upe smo pričeli polagati v učinek cepiva proti virusu (če se jih bo le dovolj dalo cepiti), verni pa še v Božjo pomoč...    

Kako smo se s situacijo soočili v naši župniji?  Najprej smo se vestno pričeli držati ukrepov, svete maše pa sem zaradi določb za preprečevanje širjenja virusa mogel darovati le skupaj s sestro. Ko je ob koncu leta tudi sestra zbolela, sem jih opravljal sam. Da bi pa dragocen čas, ki nam je bil, kakor vsak drug, od Boga poslan, dobro izrabili, smo pričeli z obnovami nekaterih pomožnih objektov. Na štali sta mizarja g. Drago Tekalec in g. Zvonko Pogačar z lesenimi deskami polepšala zunanji izgled, prav tako sta popravila paviljon pred župniščem, ga opremila z novo mizo in klopmi. Paviljon je s tegulo pokril g. Milan Belcijan. G. Jože Križaj je zidarsko popravil štalo, slikopleskarja g. Jože Judež in g. Stojan Klander pa sta popleskala garažo, kurilnico, ograjo na igrišču, klopi, škarpe ter okna in vrata na farni cerkvi. G. Marko Nolimal je posodobil električno napeljavo na štali, g. Marko Selšek pa zamenjal nekatere reflektorje. G. Jože Madjar je skrbel za ogrevanje v cerkvi ter izvedel manjša popravila v župnišču. Asfaltirali smo cesto, ki pelje do štale, za pripravljalna dela je poskrbel g. Franc Rovšek, asfaltiralo pa je podjetje Asfaltek d.o.o. Pri Sv. Križu je g. Franc Rovšek popravil cestišče, ki pelje proti župnišču in razbil skalo, ki je ovirala dostop do župnišča, ključar g. Marjan Prašnikar pa je popravil električno napeljavo pri zvonovih… G. Dominik Malovrh se je dvakrat oglasil za popravila elektronike pri zvonjenju pri Sv. Agati in pri Sv. Heleni. V Vinjah smo posekali nekaj gozda v izogib nevarnosti, da bi kakšno drevo padlo na bližnje hiše – z izkupičkom, ki smo ga pridobili s prodajo lesa pa smo obenem tudi malo napolnili župnijsko blagajno, saj se je ta zaradi manjkajočih nedeljskih puščic kar dosti skrčila. Poskrbeti bomo morali vsaj za sprotne stroške. Hvala Bogu smo še pred krizo uspeli cerkve v fari popraviti do take mere, da se škoda ne dela, a popravil pri vseh objektih ne bo nikoli povsem zmanjkalo, spodnji del župnišča pa še čaka na posodobitev. In prav tako mežnarija v Vinjah… 

Po velikem premoru spomladi, ko tudi Velike noči nismo mogli praznovati skupaj, se je življenje le malo utirilo na stare tirnice. Krščeval sem samo do julija, krst so prejeli: Kiara, Tijan Kristjan, Nace, Janja, Mark, Vida, Ana, Ivan in Elias, devet otrok... Otroci so sodelovali pri šmarnicah na daljavo, za kar gre največja zasluga g. Marjanu Tomažiču in go. Pavli Jemec. Tako smo se mogli tudi lepše pripraviti na prvo sveto spoved in na prvo sveto obhajilo. Ta dva zakramenta so prejeli: dve Juliji, štiri Mance, Marko, Eva, Maks, Matic, Teja, Anže, Tevž, Mark, Tjaž, Katja, Andraž in Peter. Sveto birmo pa je bilo potrebno prestaviti na jesen. Škof msgr. Anton Jamnik je pobirmal 24 birmancev, 16 fantov in 8 deklet. Upam, da bodo Martin, Miha, Aleks, Ambrož, Luka, Andraž, Julijan, Anže, Tim, Mark, Nace, Žiga, Simon, Luka, Tobija, Jon, ter Kristina, Lara, Ula, Monika, Tjaša, Ana, Tina in Neža uspeli v sebi ohraniti darove Svetega Duha in z njihovo pomočjo spreminjati svet v takega, ki bo odraz božjega. Kmalu po birmi smo z otroci prešli k verouku na daljavo. V tem letu sem v fari oklical tri zakonske pare, Tomaž in Mateja sta se v fari tudi poročila, Aleksander in Saša ter Blaž in Lidija pa so se poročili drugje… Letos sem pokopal dvajset faranov, 9 moških in 11 žensk, 13 je bilo previdenih in 7 ne. Naj jim Bog milostno pokloni večni mir in pokoj.

Leto je v fari minevalo v znamenju 30. obletnice smrti prvega slovenskega laiškega misijonarja zdravnika dr. Janeza Janeža. Društvo dr. Janeza Janeža je že lani (ob sodelovanju župnije in občine Dol) lepo sprejelo goste iz Tajvana, ki so si zaželeli obiskati kraje, kjer je ta naš rojak zagledal luč sveta in preživel svojo mladost. Ga. dr. Mojca Pretnar je prevajala knjigo, ki so jo na Tajvanu izdali ob 20. obletnici njegove smrti. Letos je uspela prevod dokončati, škofovska konferenca pa nas je izbrala, da bi se pri nas odvijalo osrednje praznovanje misijonske nedelje. Pri pripravi na to praznovanje se je angažiralo Društvo v celoti (Mija, Sonja, Pavla, Darja, Igor, Ksenja, Tončka in še drugi), nekateri so sodelovali pri pripravi knjige, drugi pri oddajah na TV Eksodus in TV Slovenija, svoje so dopolnili tudi sodelavci Misijonskega središča (Luka Biščak, Matjaž Križnar, Slavko Kalan), ki so pripravili potujočo misijonsko razstavo, molitveno uro o Janezu Janežu, adventni koledar ter prodajno razstavo slik nekdanjega misijonarja Lovrenca Štanta. V projekt so bili vključeni tudi nadškof msgr. Stanislav Zore, škof msgr. dr. Anton Jamnik, upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih, dr. Bogdan Kolar, dr. Irena Avsenik Nabergoj, režiserka Lidija Sušnik, salezijanec g. Tone Ciglar, sin misijonarja Lovrenca Nikolaj Štanta, založba Salve d.o.o., kamilijanec g. Giuseppe Didone in zdravniki iz Tajvana…  O jubileju so pisali v Družini, Ognjišču, Pletenicah, reviji Prijatelj. Že v januarju so bili z Janeževim jubilejem posredno seznanjeni tudi člani ŽPS dekanije Ljubljana – Moste, saj nam je na predavanju, ki ga je imel postulator za razglasitev salezijanca Andreja Majcna dr. Alojzij Slavko Snoj (to srečanje smo imeli na Izlakah), mogel spregovoriti tudi o Janežu, ki je A. Majcna iz zdravstvenih razlogov poslal nazaj v Slovenijo, prav on pa je o Janežu v naši fari v času mojega predhodnika župnika g. Jožeta Grebenca prvič več spregovoril… No, na koncu je zaradi korona-virusa slovesno praznovanje misijonske nedelje odpadlo… 

Letošnje leto je potekalo v znamenju še drugih pomembnih jubilejev.Ob 1600. obletnici smrti prevajalca Svetega pisma v latinščino sv. Hieronima, ki se je celo, po besedah dr. Rafka Valenčiča, rodil na slovenskih tleh in sicer v vasi pod Nanosom, je papež Frančišek razglasil leto Božje besede. Razmišljali naj bi torej več o Božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu, a naša biblična skupina se je mogla srečevati samo do marca... Spominjali smo se 100 letnice rojstva dr. Alojzija Šuštarja, 100 letnice rojstva pokojnega papeža Janeza Pavla II., 100 letnice rojstva ustanoviteljice gibanja Marijino delo Chiare Lubich…Praznovali smo 30. jubilej plebiscita o samostojni državi Sloveniji. Vse te obletnice so se vsaj malo dotaknile naše fare… Dotaknila se nas je tudi smrt nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana, ki je umrl na predvečer Velike noči. Pogreba se ni bilo mogoče udeležiti, lahko pa smo ga spremljali preko televizije, kar je bilo še na poseben način ganljivo… Ganljivi so bili tudi prenosi papeževih maš in praznovanja Velikega petka iz Vatikana. Pred prazno baziliko sv. Petra je papež prosil za Božjo milost. Občutiti smo mogli globoko praznino, ki jo je v svetu pustil virus, in jo primerjati s praznino ob Jezusovi smrti na križu… A ne samo praznino. Občutili smo veliko trpljenje po tolikih bolnišnicah, domovih za ostarele in drugod. Verjamemo, da nam je Jezus blizu tudi v trpljenju... Ne bom pozabil, da je ob izobešeni črni zastavi v naši župnijski cerkvi, ki smo jo izobesili ob smrti nadškofa Urana, gorela sveča, ki pa je ni prižgala nobena naša faranka ali faran, ampak jo je ob velikonočnem praznovanju prižgala evangeličanka, ki živi v naši župniji. To je bilo še eno znamenje, da smo poklicani na skupne probleme, odgovarjati le skupaj… Poslovili smo se tudi od mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki je umrl za posledicami korona-virusa…, in še od tolikih, ki smo jih poznali. V molitvi spremljamo vse umirajoče in vse težko bolne in prosimo usmiljenega Boga za njihovo zdravje… Tudi za našega rojaka duhovnika Franca Povirka molimo, prosimo za njegovo ozdravljenje…, a naj se zgodi Božja volja… In prosimo Boga tudi za nove duhovne poklice…

V tem letu so migranti še naprej prihajali v Evropo, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi prihajali v takem številu… Zdravstveni krizi je sledila ekonomska kriza. Vlada je poskušala blažiti posledice, ki so ob tem nastopile s proti-koronskimi zakoni… V tem letu je družina Močilnikar iz Velike vasi, doživela težko preizkušnjo, ko se je pri delu s kombajnom poškodoval sin David. Že sedaj vas povabim, da delček vašega denarja dajete na stran, da bomo, ko bo prišel pravi trenutek in bomo zvedeli, koliko bo stala elektronska proteza za njegovo roko, mogli pomagati. Tudi za Davidove sosede, družino Jerman iz Velike vasi, smo izvedeli, da živijo v težkih razmerah. Tudi mi jim lahko pomagamo, čeprav jim je pomoč ponudila občina Moravče.

Pred Božičem mi je stegovodja v imenu skavtov uspel prinesti v faro Betlehemsko lučko miru v želji, da bi mir res zavladal, tako v srcu kot v svetu… Čeprav je letos  Miklavževanje moralo odpasti, čeprav je odpadla tudi slovesnost Misijonske nedelje, božičnica in velikonočna ter Telovska procesija, čeprav so bili izbori članov ŽPS prestavljeni na naslednje leto in je odpadlo toliko naših izletov in romanj (tudi v Loppiano pri Firencah, v katerega smo nameravali poromati z družinami birmancev…), se je vendar v fari zgodilo tudi marsikaj lepega. Tudi dekanijski duhovniki so v mesecu septembru uspeli priti k nam na dekanijsko konferenco… V sosednji župniji Dol so tudi letos (kot lani) obhajali novo mašo, letos je bil novomašnik g. Janko Potisek… V stolnici smo v avgustu obhajali škofovsko posvečenje novega apostolskega nuncija v Iraku msgr. dr. Mitja Leskovarja. In p. Martin Kmetec je bil imenovan za nadškofa v nekdanji Smirni v Turčij.

S ključarji smo bili že v februarju povabljeni na nadškofijsko srečanje v Šentviške zavode, z nekaj ključarji smo se srečanja udeležili… Dom duhovnih vaj pri sv. Križu je letos obiskalo manj skupin kot prejšnja leta, nekaj pa le: obiskali so nas skavti iz Moravč in Domžal, Zveza voditeljev skavtov, ZZ Iz roda v rod, ki so imeli terapevtski vikend za otroke družin, ki živijo v težavnih razmerah. Obiskali so nas tudi učitelji z učenci iz Domžalske šole… Župnijska Karitas in Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža sta uspeli dvakrat, kot prejšnja leta, obiskati Bolniško župnijo; prvič za dan bolnikov in drugič za žegnanje – takrat so se jim letos pridružili tudi pevci župnijskega pevskega zbora Sv. Helene... S pomočjo Jitsi meeta smo se uspeli povezati stari in mladi pri vsakodnevni molitvi rožnega venca, ki ga molimo že od sredine oktobra naprej. Preko računalnika lahko potekajo sestanki ŽPS in mnoga izobraževanja in tudi duhovne vaje. Še pred nastopom korone so si najmlajši mogli ogledati igrico. Ker letos ne bo božičnice v cerkvi, si bodo mogle vaše družine vzeti več časa za obhajanje bogoslužja svetega večera. Še naprej želimo biti povezani preko telefona, računalnika, voščilnic in prek konkretnih dobrih del…

Jaslice v farni cerkvi bo letos kot prejšnja leta postavila družina Uršič iz Laz. Za okrasitev farne cerkve že od prvega novembra naprej lepo skrbi cvetličarna Cvetje Orehek… Tudi šahovski turnir za pokal Sv. Helene bomo letos izpeljali, le da bo potekal na daljavo. Za več informacij glede tega se obrnite na organizatorja g. Roka Kosma v Dol.

Spodbudil bi vas, da tudi letos prispevate za koledniško akcijo. Ker jo z birmanci zaradi razmer ne bomo uspeli izpeljati, tem oznanilom prilagam še položnice, da misijonski pisarni sami nakažete, kolikor ste imeli namen prispevati kolednikom. Naj vam vaši otroci letos namesto birmancev zaigrajo koledniško igrico in vam povedo, da je Bog obiskal tudi vašo družino zato, da bi božično veselje in božični mir prinašali v okolico, v kateri živite.

Blagoslovljeno vodo, kadilo in oglje za svete večere, ki so pred nami, pa tudi betlehemsko lučko ter blagoslovljeno kredo lahko prevzamete v farni cerkvi. Ne pozabite v teh dneh moliti in kaj zapeti… Kristjani smo namreč poklicani v svet prinašati mir, ki ga svet ne more dati. Zato se zatekajmo k premišljevanju Svetega pisma, pri tem pa nam lahko pomagajo tudi besedila in razlage Cerkvenih očetov iz prvih stoletij krščanstva, ki jih v svoji knjigi Novi Sionski gorniki citira dr. Ivan Pojavnik, s pomočjo katerega v oznanilih, ki vam jih objavljam, sam vstopam tudi v leto 2021, ki je pred nami...

 


BOŽIČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV                       20.12.2020 do 3.1.2021

Praznovanje božiča v tako izrednih razmerah nas spodbuja, da razmišljamo, kaj je v življenju in v naših praznovanjih bistveno in kaj manj pomembno, čeprav lahko prispeva k lepoti praznovanja. V božičnem praznovanju doživljamo radost in srečo družinskega življenja in tudi bolečino vseh, ki so v kakršni koli stiski, še zlasti bolnikov. Bližina Boga, ki se nam je približal in nas v Jezusu Kristusu objel, nas spodbuja, da smo blizu drug drugemu, da poglobimo vezi medsebojne pripadnosti in zvestobe. Združeni v molitvi ob družinskih jaslicah lahko doživimo Božjo ljubezen. Vse to nam je dosegljivo, kljub temu da doživljamo ovire za božično bogoslužje in za širše osebne stike z vsemi, ki so nam blizu. Kljub karanteni in nevarnostim za okužbe in celo za življenje lahko poskrbimo, da se Jezus lahko rodi v naši sredi, saj je obljubil, da bo med nami, če bomo zbrani v Njegovem imenu in v Njegovi ljubezni. Vsi hrepenimo po povezanosti, pripadnosti občestvu. Ustvarjeni smo po Božji podobi – po Troedinem Bogu – Bogu odnosov. Zato samota, nemir in pretrgana razmerja v zadnjem času še bolj bolijo. Tudi Marija in Jožef sta doživljala neke vrste izolacijo in stisko, daleč od domačega kraja in svojih domačih. A vesela novica božične noči je namenjena prav vsem, ki doživljajo te omejitve. Bog je prišel reševat, kar je izgubljeno, obrobno. »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes,« pravi veroizpoved. Prihaja, da bi se v Njem prepoznali kot sinovi in hčere ljubečega Očeta. Bog vstopa v naše odnose, da bi v drugih, zlasti pa v bolnih, nesrečnih in zapuščenih, osamljenih, videli brate in sestre istega Očeta, odrešene po Njegovi ljubezni. To univerzalno bratstvo bomo slovenski kristjani letos doživljali še na poseben način. V božičnem času bomo povezani z Rimom, vso Cerkvijo in papežem Frančiškom. Ob jaslicah na trgu sv. Petra bo stalo slovensko božično drevo iz Kočevske, okrašeno s slovenskimi, ročno izdelanimi okraski. Bratstvo vseh ljudi je tudi glavna misel papeževe zadnje okrožnice »Vsi bratje«, ki naj letos v božičnih dneh in v novem letu 2021 odmeva v naših srcih in okrepi naša prizadevanja za pomoč v stiskah bližnjih. Ob božičnem prazniku in pred novim letom se obračamo tudi k vsem rojakom zunaj meja naše domovine, v zamejstvu in izseljenstvu. Vsem vam in vašim najbližjim želimo iz srca lepo, čeprav okrnjeno božično praznovanje. Voščilo velja tudi vsem vernikom drugih krščanskih skupnosti in vsem ljudem dobre volje.

 

BLIŽA SE BOŽIČ IN KONEC KOLEDARSKEGA LETA

Bliža se Božič, poseben Božič v spremenjenih razmerah. Slovenski škofje so z slovensko vlado in z zdravstvenimi institucijami (NIJZ) dosegli dogovor, da se bodo cerkve v omejenem obsegu spet lahko odprle za bogoslužje. Vesel sem te odločitve, saj izraža zaupanje odgovornih ustanov v zrelost Cerkvenega občestva, ko se, kot ostala družba sooča s nevarnostjo epidemije korona-virusa COVID 19. Vsak posameznik in vsi skupaj kot občestvo smo odslej še bolj kod doslej pred Bogom in pred družbo povabljeni, da odgovorno, kolikor je v naši moči, poskrbimo za vzpostavitev varnega prostora, kjer bomo mogli prositi, častiti in se zahvaljevati Bogu, ki za Božič prihaja na pomoč svojemu ljudstvu kot njegov Odrešenik. Pri ohranjevanju našega zdravja nam skušajo pomagati določbe Slovenske škofovske konference, ki upoštevajo usklajen dogovor z državnimi institucijami.

Nadškof msgr. Stanislav Zore je dodal še svoja dopolnila k določbam. Upoštevaje vse to in po pogovoru z dekanom za našo župnijo dodajam nekaj konkretnejših navodil:

  • k sv. mašam boste odslej lahko prihajali v omejenem številu. Glede na površino

farne cerkve (prezbiterij, ladja cerkve, kor) bi moglo poleg duhovnika sv. mašo obiskati 7 oseb (ali družin), cerkev sv. Križa 2 osebi (družini) in cerkev v Vinjah 3 osebe (tri družine). Prednost za udeležbo pri maši bo imela družina pokojnika, za katerega bo obhajana sv. maša. Vsi ostali ste povabljeni, da po maši, ki bo ob delavnikih ob 18.30 (ob nedeljah, na sv. večer in ob praznikih pa maše z ljudstvom zaenkrat še ne bo) prejmete sv. obhajilo.

  • maš pri Sv. Križu in v Vinjah zaenkrat še ne bo. Pri izbiranju sedežev, takrat, ko

pristopate k sv. obhajilu in ko odhajate iz cerkve, se držite razdalje. Roke si boste razkužili že pri kiosku. Med mašo moramo vsi (tudi duhovnik) nositi maske. Prepevalo se med mašo še ne bo. Petje med mašo je dovoljeno le kantorju, lahko pa ga spremlja organist (izziv za naše soliste). Pred cerkvijo se v času bogoslužja in po njem ne smete zadrževati. Polnočnice letos ne bo. Tudi božičnic in akademij na sveti večer ne bo.

  • verouk za otroke bomo na daljavo do četrtka še imeli, potem bodo božične

počitnice. Še naprej pa vas, tudi otroci, vsak dan povabim, da se pridružite molitvi rožnega venca po Jitsi meetu ob 19.30. Na svete večere ga boste molili v krogu družine.

  • če bi se kdo pred Božičem želel spovedati, naj mi to po telefonu sporoči, da se

dogovoriva za uro. V sredo 23. 12. bom dopoldne obhajal še tiste bolnike, za katere me boste prosili, da jih obiščem. Krščevanje je spet dovoljeno v družinskem krogu. Sporočite mi, če bi otroka prinesli h krstu. Posebne priprave na krst pa ne bomo imeli…

  • v cerkvi lahko dobite kadilo, oglje in blagoslovljeno vodo za blagoslov hiše

na sveti večer. Prispevek za to lahko daste v nabiralnik v cerkvi. Sprejmete pa lahko tudi betlehemsko lučko miru, prispevek za to skavtsko akcijo položite v škatlo ob svečki.

  • vabim vas, da obnovite naročnino na verski tisk. Vabljeni pa tudi novi naročniki.

Naročnina za leto 2021 znaša: Ognjišče 33,50€ (po pošti 34,30€); Družina, plačana do konca januarja: 119,60€, potem 130,00€; Misijonska obzorja 9,00€; Mavrica 39,90€; Zbirka Mohorjeve družbe 49,00 €.

Za vse ostalo si poglejte spletno stran župnije.

 


 

MAJHNI SMO SE RADI IGRALI SKRIVALNICE

Kot majhni smo se radi igrali različne igre. Tudi Skrivalnice smo se igrali, pa Ravbarje in žandarje. Skriti smo se morali zelo, saj so npr. žandarji pretaknili vsak kotiček, da bi nas našli… A če nas na koncu igre nihče ni našel, smo se sami pokazali. Hoteli smo  biti opaženi. A kdo nas, razen domačih, opazi danes, ko smo se zaradi korona-virusa vsi poskrili po hišah? Ulice so prazne, tako mora biti, saj hočemo ostati zdravi in želimo, da ostanejo zdravi naši bližnji, starši, stari starši, strici in tete, prijatelji. To je, kot pravijo, naša velika odgovornost... Še toliko večja, če kdo zboli…

Prilagoditi se je bilo treba! Sedaj se igramo igrice po računalniku. Varnejše so, pri njih nas kepa ne zadene… Kar zasedeli bi se na tistem stolu pred računalnikom ali pa na kavču pred televizijo in npr. gledali smučarske skoke… Še dobro, da nas starši povabijo vsaj v naravo… a tam ni več ptic, poskrile so se v tople kraje. Tudi deževniki so se poskrili globlje, saj je že pričelo snežiti. Še dobro, da so si ljudje zamislili vsaj lučke, da nas ne bi zeblo in da bi nas ne bilo strah, ko pa se v temi morda skrivajo tudi kakšne divje zveri...

In potem naj bi nas v decembru obiskali trije dobri možje… A Miklavž je letos ostal skrit. Le zakaj Bog dopušča, da se vsi pred nami tako skrivajo?... Nabrali smo mah za jaslice, da bi Jezusu, Mariji in Jožefu lahko postlali za božič, ko pa nam že ne bodo mogli prvoobhajanci (in drugi otroci) pripraviti božičnice, ki so jo doslej vsako leto tako lepo pripravili… In kar doma si bomo morali omisliti kakšen šolski bazar, da bi zbirali sredstva za najbolj pomoči potrebne sošolce in sošolke (podoben namen ima tudi adventna akcija Otroci za otroke, v kateri lahko, skupaj z veroukarji po celi Sloveniji, poleg otrok, ki potrebujejo pomoč, še odkrivamo, kakšen zgled nam je lahko naš rojak misijonar dr. Janez Janež). In ne samo otrokom, ampak tudi odraslim naj pomagajo dobrodelne organizacije. Tudi božične koncerte bomo letos morali pripraviti kar po družinah... Kaj pa tam, kjer družine niso urejene? Kaj pa tam, kjer starši živijo ločeno ali so se otroci od staršev že odselili? Kaj pa tam, kjer otrok sploh nimajo? Kaj pa tam, kjer je v hiši bolezen, ali pa tam, kjer sorodniki sploh ne morejo priti na obisk, ker živijo v drugi občini. Kaj pa tam, kjer nočejo? Kaj pa tam, kjer morda celo umirajo…? Ali sta tudi njim Bog in Cerkev blizu?

Kaj nas hrabri v teh dneh? Kaj nam dokazuje, da Bog svojih otrok ni zapustil? Le kje prebiva s svojimi angeli in svetniki? Sprašujemo se, ali nam je bila ta preizkušnja s korona-virusom naložena kot kazen, ker ga premalo častimo? Ali nam ta Bog Oče naših grehov ne odpušča? Kako naj čutimo, da nam ostaja blizu na duhoven način? K Njemu se zatekamo z zaupno prošnjo, ki mu jo izrekamo skupaj z Marijo Brezmadežno. Zanašamo se na njeno mogočno priprošnjo. Ona, vsa dobra in lepa, nas bo zagovarjala pred njim in nam svetila kakor Zvezda v teh pustih dneh. Počastimo jo z rožnim vencem vsak dan…

 

ANJA KASTELIC: BREZMADEŽNA

Potem ko je Adam jedel od drevesa, se je začela drama padcev in bojev. Izgubljanj in iskanj. Zablod in ujetosti. Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kajti vse je sprejelo in nosilo nekaj strupenega. In ko je Bog spet prišel v vrt po Adama, ga naenkrat ni več našel, kajti skril se je. To namreč dela greh. Osvaja, vleče, obljublja, ko pa človek naposled ugrizne, kača umolkne, vzame, sleče, rani in izgine. Človek pa ostane sam in nezavarovan, zato se skrije. Tudi pred Bogom, ki ga nič več ne dojema kot ljubljenega Očeta, ampak kot tekmeca in tistega, ki bo kakor kača ranil in vzel.

Človek se skrije pred Darovalcem, posledično pa tudi pred darom. Žena tako ni več dar, ampak postane kriva. Začne se doba »figovih listov«, doba prelaganja odgovornosti.

»Kje si, Adam?« odmeva po tem vrtu, v katerem je bila pretrgana lepota svetega druženja, ko se je človek sprehajal s svojim Stvarnikom. »Kje si, človek?« odmeva v hladni noči Betlehema, ko se Dete rodi na svet, ko prihaja resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,9-11). Skrili so se, ker so vedeli, da so »nagi«. Ko okužena človeška duša zazna obiskanje, se ustraši in skrije. Pa naj bo to bližina moža, žene, prijatelja, soseda ali Boga samega, ki pride s svojo Besedo in svojim navdihom.

Toda Oče je hotel dobiti nazaj svoje otroke, zato nas je v Njem (Sinu) blagoslovil z vsemi nebeškimi blagoslovi. V svoji usmiljeni ljubezni je tam, v skritem mestecu Nazaret, varoval in pripravljal srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha, edino srce, ki pred Njim ni zbežalo in se skrilo, temveč ga je z odprtimi rokami sprejelo. Ob obisku angela Marija ne pobegne kot Adam, temveč ostane in prisluhne! Ob nerazumevanju ne obtožuje nikogar, temveč vse pričakuje od Boga. Zato je devica, zato je čista, zato je Brezmadežna. Marija, vnaprej obvarovana »kačjega strupa«, ni ljubosumna in zavistna. Ko izve, kaj je Gospod storil Elizabeti, takoj obišče svojo sorodnico in z njo deli veliko veselje, ki ji ga je storil Gospod. Niti za trenutek je ne vidi kot tekmico, niti za trenutek se z njo ne primerja, temveč se iskreno veseli velikih Božjih del v sebi in tistih, ki jih srečuje. To je raj! To je odrešena narava! Bog je v Mariji našel srce, ki je zmoglo dopustiti, da sta se božje in človeško staknila, prepletla in postala eno. Po njej je Jezus postal pravi človek in ostal pravi Bog.

Z utelešenjem in odrešenjem Kristusa je naša narava osvobojena za svobodo. Svoboda pa je prav v tem, da človek spet zmore izbirati dobro! Odgovornost sicer ostaja na nas, kajti časa, ko človek za greh še ni vedel, ni več, vendar je človek prav po Brezmadežni in njenem Sinu sposoben izbirati raj. Že na zemlji.

 

 

V NOVI ADVENT S TEDNOM KARITAS

Zaključili smo cerkveno leto, pred nami se odpira novo. V adventu se pripravljamo na božič in prvi teden tega adventnega časa je posvečen naši dobrodelnosti, Karitasu. Človek v stiski potrebuje našo pomoč… Ko je naš način življenja spremenjen in ne moremo biti celovito in tudi fizično povezani kot ljudje, smo povabljeni, da najdemo še večjo bližino z Bogom in v toplini te bližine tudi nove prilagojene oblike bližine z ljudmi okoli sebe. Seveda smo vsi nekoliko negotovi in na trenutke tudi v strahu. A kako blagodejna je beseda in močna kot objem, če lahko nekomu rečem: »Ne morem do tebe, vendar te imam v mislih in se te spomnim tudi, ko molim!«

Papež Frančišek nas ob dnevu ubogih nagovarja tudi h konkretnim dejanjem: »Ponudi svojo roko siromaku.« Še posebej v času epidemije in v teh mesecih vsak človek potrebuje DOM, kjer mu je toplo, kjer je na varnem, potrebuje HRANO in vse najnujnejše za življenje. Najbolj pa potrebuje človeško in duhovno BLIŽINO. Nihče v teh časih ne bi smel biti sam. Kljub omejitvam je veliko priložnosti, da se odzovemo na stiske ljudi. Da se pri komu ustavimo in spregovorimo čez balkon, da redno pokličemo osamljene in jih vprašamo, če kaj potrebujejo, da umirjamo ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se ne znajdejo v različnih omejitvah. Ter nenazadnje, da organiziramo pomoč Karitas, tako da bo vsak lahko prišel do najnujnejšega. Ta čas je tudi spodbuda mlajšim, ki niso v rizičnih skupinah, da se vključijo v delo Karitas in pomagajo, ali pa se z odgovornostjo odzovejo na druge potrebe v kraju ali celo na klice na pomoč iz domov za starejše in drugih ustanov. To je tudi čas, da odgovorno in strpno sodelujemo z ljudmi in ustanovami... Na aktualne potrebe odgovarja tudi letošnje geslo tedna Karitas: »SLIŠIM TE«; Tebe, ki si prišel k meni v svoji stiski, sem pripravljen zbrano poslušati in tudi slišati, si vzeti čas zate, skupaj s teboj odkriti najgloblje rane, povedati nepovedano ter odpustiti. Želim se vživeti v slišano, biti sočuten in skupaj s teboj iskati poti ter neodkrite moči za lepo in pozitivno. Zate in za vse, ki so nemočni in odrinjeni, želim spregovoriti v župniji, družbi in s predlogi ter s ponujeno roko spodbujati spremembe, da bi bilo življenje vseh dostojno.

V sredo 25. 11. 2020 bo potekal že 30. dobrodelni koncert KLIC DOBROTE za pomoč družinam v stiski. Zaradi epidemije bo izvedba koncerta v studiu 1, RTV Slovenije. Spremljali ga bomo lahko v neposrednem prenosu na 1. programu RTV Slovenije, radiu Slovenije in radiu Ognjišče, od 20.05 dalje. V času koncerta in tudi še ves december bomo zbirali sredstva za pomoč slovenskim družinam v stiski. Vabljeni, da se nam pridružite na enem izmed naštetih medijev. TRR Slovenske Karitas Ljubljana:SI56 0214 0001 5556 761

 

 

HOMILIJA ZA VSE SVETE IN VERNE DUŠE 2020

 

Dragi bratje in sestre, spoštovani farani! Danes, na praznik vseh svetih, vas želim nagovoriti kar preko računalnika. Vabim vas, da bi skupaj pomislili na naše rajne in zanje molili. Vdovci in vdove boste pomislili na svoje pokojne žene in može, otroci brez staršev na pokojne starše. Bratje na pokojne sestre, sestre na pokojne brate. Morda se boste spomnili tudi svojih pokojnih otrok… Ali pa pokojnih dušnih pastirjev in pa pozabljenih duš v vicah…Toliko naših znancev je že zasula lopata... In kdaj se bomo mi odpravili za njimi, ne vemo. Korona-virus nam je smrt dokaj približal… Priporočamo se Bogu, ki nam ga je razodel usmiljeni Jezus. On nas s pokojnimi povezuje, vanj zaupamo, po Njem hrepenimo... Ko po smrti dospemo do Njega, ga bomo gledali iz obličja v obličje… In tudi naše umrle brate in sestre bomo videli v Njem…