Preskoči na vsebino


Pismo vere, upanja in ljubezni v družini

Ko bi govorila jezike vzgojiteljev in psihologov, ljubezni pa bi ne imela, sva brneč bron in zveneče cimbale.

In ko bi imela dar za načrtovanje prihodnosti svojih otrok in bi poznala vse skrivnosti njihovega mišljenja in bi vedela za vsa spoznanja in ko bi imela tako vero v svoje otroke, da bi prestavljala gore dvomov in strahov, … ljubezni pa bi ne imela, nisva nič…

In ko bi razdala vse svoje imetje, da bi nahranila svoje otroke, in ko bi izročila svoje telo za utrudljiva dela, ki so potrebna v našem domu, … ljubezni pa bi ne imela, nama nič ne koristi.

Ljubezen je z otroki dobrotljiva in potrpežljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ko želi otrok k stari mami, ker je pač tam lepo…

Ljubezen se ne ponaša pred najstnikom z večjim znanjem.

Ljubezen je v domači hiši dobrotljiva, ni sebična in si ne nadeva mučeniškega obraza ter se ne da razdražiti s čisto vsakdanjimi otroškimi nagajivostmi.

Ljubezen se ne spominja včerajšnjih napak, temveč jih sproti odpušča, otroku pa pomaga, da se iz njih kaj nauči.

Ljubezen tudi ne olepšuje napak in grehov otrok, veseli pa se, ko ti spoznajo, kaj je prav …

Ljubezen nikoli ne mine. Najino pogrešanje samote v družini bo prešlo, vzgoja ne bo več potrebna, a svojim otrokom bova vedno v oporo. In oni nama.

Ko smo bili otroci, smo govorili in delali kot otroci, ko smo postali starši, pa moramo ravnati bolj zrelo.

Za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen – to troje je najbolj potrebno v družini, največja od teh pa je ljubezen.

(Vir: Pridi in poglej)