p. Ernest Benko: POSTANIMO MISIJONARJI NOVE DOBE

Verjetno veste, da sem kar nekaj let preživel kot misijonar na misijonskem delu v Afriki, bolj natančno v Zambiji, kjer sva s pokojnim patrom Mihom Drevenškom delala za širitev Božjega kraljestva med tem ljudstvom. Zato je zame kot za vsakega misijonarja misijonska nedelja kot velik zahvalni dar za vse dobrote, darove in molitve, ki sem jih prejemal od dobrotnikov iz domovine in tujine. Tako sem lahko z živo vero in dejavno ljubeznijo tudi v Afriki vršil svoje duhovniško in redovniško poslanstvo.

Misijonar mora biti vsak trenutek svojega življenja tesno povezan s Tistim, ki mu je naročil: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!« A to ni le misijonarjeva naloga. Vsak, ki se zaveda svojega krščanskega poklica, ki ga je prejel pri krstu, skuša v vsakdanjem  življenju posnemati Kristusa in biti njegova priča v sedanjem svetu. Misijonarjeva naloga in naloga vsakega ozaveščenega kristjana je v tem, da z ljubeznijo in dobroto prinaša ljudem dve vrsti žive vode. To živo vodo delimo s svojim poklicem in s talenti, ki smo jih zastonj prejeli od Boga. Vsak od nas je lahko podaljšana roka našega Odrešenika, ki je rekel, da nas v nebesa pripelje že vsak kozarec vode, ki jo ponudimo žejnemu človeku.

Misijonar je tudi delivec dvojnega kruha: Najprej je delivec Božje besede, ki jo velikodušno seje in deli med ljudi po številnih cerkvah obširnega misijona. Potem pa je tudi delivec našega vsakdanjega kruha, ki rešuje človeška življenja na tem svetu. Običajno je to vsakodnevni obrok riža ali hlebček kuhane koruzne polente. Za delitev prvega kruha potrebuje Božje hiše, zgrajene z darovi dobrih in plemenitih vernikov iz domovine in od drugod, za delitev drugega pa ljudi, ki razumejo uboge in lačne v daljnih deželah. Tako misijonar deli kruh kakor Jezus pri zadnji večerji, ko je vzel kruh, ga razlomil in razdelil med apostole. Misijonski darovi so zato najlepše znamenje zrelega krščanskega poklica in žive vere.

A vsak ne more biti misijonar ali misijonarka nekje daleč v Afriki, Aziji ali Oceaniji. Misijonarji smo lahko tudi doma, med svojimi ljudmi. Spomnim se svojih mladostnih let. Pri hiši smo imeli teto, ki se ni nikoli poročila. Vse svoje življenje, čeprav ni bila redovnica, je posvečala službi Bogu in ljudem. Velikokrat, posebno ob nedeljah in praznikih, nas je otroke povabila k sebi, nam dala kakšen piškotek in nas neprisiljeno z besedo in zgledom vodila h Kristusu. Iz njenih ust so prihajale najlepše zgodbe Svetega Pisma, od nje smo se naučili starih molitvic in z njo prepevali cerkvene pa tudi narodne pesmi.

Ta spomin iz moje mladosti me je spremljal tudi v Afriko. Tam sem srečal domačinko, sestro redovnico Jožefo. Najprej je bila klarisa, a je pozneje od sv. očeta dobila dovoljenje, da zbira, uči in vodi otroke in mlade rojake na pot vere in prijateljstva. Prosila me je, da sem nekega dne peljal za cel tovornjak afriških otrok na končni izlet, kot bi mi temu  rekli v Evropi. Poleg sestre Jožefe, moje učiteljice domačega jezika, je bila z nami tudi starejša gospa, ki me je zelo spominjala na mojo pobožno teto. Šli smo na ogled novih riževih polj, ki so jih zadnja leta s pomočjo japonskih strokovnjakov postavili pridni domačini. Ceste v Afriki so včasih bolj podobne razritemu kolovozu ali razorani in od dežja namočeni njivi, kot pa pravemu cestišču. A to ni nikogar motilo. Gospa, ki je sedela zadaj z otroki, je takoj izkoristila priložnost, da je  z otroki našla skupen jezik. Vse se je vršilo v lepo ubrani zborovski pesmi, ki se je v vsakem trenutku ujemala s pokrajino in ljudmi, ki smo jih srečavali. Ko smo zavili z glavne ceste proti riževim poljem, nam je nasproti prišla čreda koz in ovac s pastirjem. In otroci so že peli: » Mi gremo po širnem svetu, smo podobni Jezusu. Tudi on je vsak dan hodil, da bi našel izgubljeno ovco. Iščimo z njim tudi mi v današnjem dnevu takšne ljudi.« Potem je prišel predel ceste, ki je bila polna udarnih jam. Voda se je šele pred kratkim posušila, saj je bila deževna doba še nekoliko prisotna. In otroci so spet našli primerno pesem: » Zibajoče in pojoče se peljemo po velikem jezeru, kjer nas valovi premetavajo sem in tja. A mi se ne bojimo, vsi za Jezusom stopimo. On pomiril je vihar, vero je svojim učencem dal.«

Ko smo zagledali prva riževa polja, je iz mladih grl zadonela nova pesem: » Jezus in apostoli hodijo med klasi, da bi skupaj z njimi zrasli boljši časi.«

Vprašal sem sestro: » Le kje se otroci naučijo toliko lepih pesmi, da so primerne za vsako priložnost?« Začudeno me je pogledala, potem pa odgovorila: » Naše družine so tesno povezane med seboj v delu, pogovorih, molitvi, pesmi in plesu. Saj tudi drugače ne more biti. Naše hiše imajo običajno le malo prostorov, zato večino življenja preživimo zunaj na dvorišču, na vrtu pred hišo ali ob ognjišču, ko se pripravlja hrana. Da nam je lepše, si zraven zapojemo. Ker smo vzljubili Jezusa in Marijo, sta vedno z  nami v mislih, besedah in dejanjih. In ker radi pojemo, jih vključimo v naše pesmi. Od odraslih ta pesem prehaja na otroke. Ker so danes na tem izletu srečni, hočejo s pesmijo pokazati, kar čutijo v svojih srcih.«

Takrat sem pomislil na mojo ljubljeno Evropo, ki se je v zadnjih desetletjih tako ali drugače začela oddaljevati od Boga. Od njega je dobivala vsa stoletja obilne dobrote, a je ob teh dobrotah nanj pozabila. Ta naša mati je podobna izvoljenemu ljudstvu, ki je zelo rado v blagostanju pozabilo na Boga in si umislilo ulito tele. A so prišli preroki in ljudstvo spet spravili k pameti.

Morda pa tudi Evropi manjka takšnih Božjih poslancev, novodobnih misijonarjev in misijonark. Znova bo potrebno poiskati naše dobre  tetke  in strice ter  dedke in babice, ki naj postanejo novo misijonsko  znamenje za našo Evropo. Ti si bodo vzeli čas za mlade in jim  postali sodobna televizija, mnogo bolj privlačna  kot vsi filmi in računalniške igrice. Ta moderna bolezen, sedenje pred televizijskim ali računalniškim ekranom, evropske otroke odvrača od resničnih vrednot, tako da ne vidijo več zvezdnatega neba in Božje narave. Nič čudnega  ni, da otroci ne poznajo več resničnega sveta. Ko so v neki evropski deželi vprašali otroka, kakšne barve je kravica je odgovoril, da je vijolične barve, kot je to neštetokrat videl v televizijski reklami.

Prisrčna zahvala naj na Misijonsko nedeljo velja našim poročenim in neporočenim tetam in stricem ter dedkom in babicam, ki si še vzamejo čas za pomembne stvari v življenju, med katere zagotovo spada tudi posredovanje naše vere mladim rodovom, kar je najlepša oblika misijonskega dela in življenja.