Medgeneracijski izlet v Suho in Belo krajino odlično uspel

Letos smo se ponovno podali na medgeneracijski izlet, tokrat že peti povrsti. Na soboto, 26. avgusta, smo se iz Senožeti, Dolskega in Kamnice odpeljali v smeri Bele krajine.

Naš prvi postanek je bil na gradu Žužemberk, kjer nam je zelo prijazna in duhovita vodnica Milka, članica Turističnega društva Suha krajina, razložila zgodovino gradu in nas popeljala po razglednem stolpu, sobanah, vinski kleti, akustični pevski sobi, kjer smo zapeli nekaj pesmi, in seveda po ječah. Otroci so si verjetno najbolj zapomnili temnice in lesenega medveda, ki se ga ne sme hraniti. Začudenje je završalo v zraku tudi, ko je omenila, da okoli gradu ni tekla voda, ampak so hodili živi medvedi, ki jih je bilo vedno več zaradi dobrih razmer in ker so se med seboj tudi razmnoževali.

Iz gradu Žužemberk se vidi tudi župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki jo je po svojem prihodu v župnijo obnovil skupaj s številnimi strokovnjaki naš rojak Franc Povirk, tako da smo si jo lahko pogledali z razglednega stolpa.

Navdušeni nad Žužemberkom smo se podali z avtobusom naprej proti Beli krajini, in sicer proti kraju Vinica. Tam nas je ob župnijski cerkvi sv. Križa pričakal viniški župnik g. Anton Gnidovec, ki nam je najprej razložil nekaj o župnijski cerkvi, nato pa smo se skupaj z mežnarjem odpeljali do podružnične romarske cerkve Matere Božje na Žežlju, in sicer po cesti, ki so jo pred našim prihodom prav zaradi avtobusov lepo očistili. Romarsko cerkev so obnovili poleti, tako da smo bili med prvimi romarji, ki smo si jo lahko ogledali v olepšanem stanju. V cerkvi smo imeli sv. Mašo, na koncu pa sta nam še mežnar in g. Gnidovec pripovedovala o zgodovini cerkve.

Naš naslednji in hkrati tudi končni cilj je bil kamp Kolpa ob slovensko-hrvaški meji v Vinici, kjer smo imeli toplo malico in prosto popoldne z možnostjo kopanja v naši najtoplejši in zelo čisti reki Kolpi.

Na naši poti v avtobusu smo se spomnili tudi Otona Župančiča, ki je bil rojen v Vinici, in se poigrali z njegovimi ugankami in pesmicami. Pot smo popestrili tudi z nekaterimi zgodbicami iz Bele krajine in celo uprizorili natečaj za najboljšo zgodbico dneva.

Mislim, da smo tudi letos na medgeneracijskem izletu uživali vsi, tako otroci in starejši, kot tudi tisti vmes.

Barbara in Simon Zalar

Na poti domov smo povedali …

»Vesela sem, da smo se lahko udeležili izleta in odkrivali bisere Slovenije, ki jih še ne poznamo. Všeč mi je otroški živ-žav.« Stanka

»Všeč mi je sama ideja medgeneracijskega izleta, saj še nisem slišal za kaj podobnega.« Marko

»Vsak dan se vozim z avtobusom, pa še nisem imel tako dobrega šoferja.« Nace

»Vedno rada pričakujem ta izlet in sem vesela, da smo se ga tudi letos lahko udeležili. Uživala sem, ko sem gledala ta mlade v vodi. Zelo mi se je sedla v srce tudi gospa Milka na gradu Žužemberk.« Jelka

»Zelo sem vesel, da smo se združili mladi in starejši na tem romanju. Ugotovil sem, da imamo veliko skupnega z Žužemberkom in Vinico.« Jože

»Že cel dan na tem popotovanju premišljujem, katere ljudi smo naključno srečali in koliko lepega se lahko drug od drugega naučimo. Danes smo se imeli možnost družiti s samimi zanimivimi ljudmi, z vodičko Milko, gospodom župnikom in ključarjem iz Vinice, voznikom našega avtobusa, gostilničarji … Vedno se radi udeležimo tega izleta.« Mateja