Oratorij 2003: Z Janežem na pot

Tudi letos se je v okviru Društva misijonarja dr. Janeza Janeža in župnije sv. Helena odvijal sicer drugačen, edinstven, a dobro organiziran oratorij. Nekaj standarda od prejšnjih let, veliko novega, zanimivega in v končni fazi, uspešnega. Nisem ravno pesniški tip, ampak…. Oda Miji Jemec, naši organizatorki, super punci z vsemi talenti, ki jih tako druženje potrebuje in njeni asistentki Maji Zavrl.

Že naslov z Janežem na pot vam pove, da smo inovativni in drugačni. V Sloveniji so se letošnji oratoriji predstavljali pod drugim naslovom, mi pa imamo svojega, usklajenega z društvom in ambicijami le-tega.

Prvič: Naše druženje se je začelo 11. avgusta v Pastoralnem domu dr. Janeza Janeža. Vsak dan se začne z molitvijo, zato se je tudi naš. Vsi poduhovljeni smo se skozi igro razdelili v šest skupin, ki so se letos imenovale po ozvezdjih. Zanimiva tema za otroke in tudi prva zaposlitev: šivanje prepoznavnih trakov skupin z različnimi motivi ozvezdij. Čez nekaj dni pa nas je obiskal še astronom, ki nam je povedal nekaj o ozvezdjih in ostalih pojavih na nebu. Pestro! Čez teden smo prebirali kateheze. Vsaka zgodba je predstavljala del Janeževega življenja. Seveda smo začeli z njegovim rojstvom, končali pa s posmrtnim življenjem tega velikega in dobrosrčnega zdravnika. Med zabavo, igrami in ostalimi dejavnostmi pa smo čas namenili tudi precej resni temi. Prva pomoč. Naša animatorka Barbara, študentka medicine, nas je poučila o pravilnem ukrepanju v primeru nesreče. Potem so se otroci sami preizkusili v povezovanju ran, ustavitvi krvavitve, itn.

S pomočjo gospe Tončke, mojstrice domače obrti, smo pletli košarice in moram reči, da smo pravi carji, kar se tega tiče! Med zaključno molitvijo sem se zavedla, da je prvi dan že za nami.

Drugič: Z avtobusom v neznano! Ogledali smo si vojašnico v Mostah. Super!

En bolj navdušen kot drug! Vožnja s hamerjem, pregled orožja in žal smo se morali tudi posloviti. Naprej nas je pot vodila do Kranja. Sprehodili smo se po mestu in si ogledali njegove značilnosti, izlet pa smo končali na otroškem igrišču. Čeprav izmučeni, smo se z nasmehom vrnili domov.

Tretjič: Najbolj atraktiven standard je seveda kopanje na bazenu Belinka. Preden smo male ribice spustili v vodo in se tudi sami namočili, smo obiskali g. Burjo, ki je Argentinec in nas je spoznal z argentinsko kulturo in lepoto te dežele. Sledilo je tunkanje, potapljanje, špricanje, sončenje, vodne in obvodne igre, sendviči, reševanje iz vode (prva pomoč) in odhod domov. Zvečer smo se dobili pri Tomažin, začeli s peko twista in koruze in se počasi odpravili spat.

Četrtič: En, dva, en, dva! Jutranja telovadba. Ampak to še ni najhujše! Šli smo na orientacijski pohod na Murovico. Med potjo smo spoznavali Kitajsko (tam je živel in delal Janež). Zvečer nas je obiskala študentka kitajščine, nas naučila nekaj kitajskih pesmic, kitajske številke in nekaj osnovnih pismenk. Vmes smo delali še lampijončke in ptičke, ki smo jih uporabili za večerno žurko.

Petič: Zjutraj smo se pripravili na mašo in potem uspešno sodelovali v cerkvi v Vinjah. Čakala nas je še ena priprava in sicer na sobotno predstavo za starše in zaključni piknik. Vsi izmučeni smo popadali v šotore.

Šestič in zadnjič: Pospravili smo šotore, naredili še zadnjo generalko in začeli s predstavo. Starši so bili navdušeni, mi pa tudi. Zadnje dejanje pred piknikom je bila podelitev nagrad. Zadovoljni, ker nam je oratorij uspel, smo se počasi razšli.

Seveda se spodobi, da se zahvalimo vsem, ki so nam pomagali realizirati naše ideje. Zahvaljujemo se g. župniku in ge. Anici za duhovno podporo in vse ostale stvari, ki sta jih prispevala, zahvaljujemo se mamam, ki so nas zalagale s hrano, da smo imeli moč za igro, pohode in zabavo, zahvaljujemo pa se tudi vsem gostom in vsem, pri katerih smo bili gostje mi. Upamo, da bo naslednje leto vsaj tako dobro, če ne še boljše.

animatorka Vera Novak