Preskoči na vsebino


Oratorij 2002: Skupaj preko ovir!

V župniji Sv. Helena - Dolsko je letos že sedmič zapovrstjo potekal oratorij, ki ga prireja Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža v sodelovanju z župnijo.

Preko letošnjega oratorija z naslovom Skupaj preko ovir smo se še bolj približali delu našega rojaka dr. Janeza Janeža, ki je na Tajvanu kot zdravnik pomagal številnim bolnim ljudem. Animatorji smo skupaj z otroki spoznavali naše težave oziroma ovire, s katerimi se ljudje vsak dan soočamo. Hkrati pa smo spoznali tudi različne goste, ki se v svojih življenjih soočajo še z dodatnimi svojevrstnimi težavami.

V ponedeljek, 12. avgusta smo tako gostili invalida Bena in Blaža, ki se zaradi svoje bolezni težko gibljeta. S pogovorom in igro smo ju predstavili otrokom, ki so ju hitro sprejeli medse.

Tudi letos smo se odpravili na izlet z vlakom v neznano, in sicer v Kamnik. Poleg številnih znamenitosti smo si ogledali tudi frančiškanski samostan, kjer nam je p. Boris pripravil molitev. Obiskali smo tudi ostarele v tamkajšnjem Domu starejših občanov, kjer so nas vsi zelo toplo sprejeli.

Sredo smo preživeli skupaj z gostom Janezom na bazenu v Šentjakobu. Kljub temu, da je Janez naglušen fant, smo ugotovili, da ravno tako kot mi rad plava in se tunka. Še isti dan zvečer smo se dobili Pri Tomažin, kjer smo naslednje tri dni taborili. Na ta način smo se animatorji še bolj zbližali z otroki, saj smo bili cele dneve skupaj in postali tako ena velika družina.

Ker so tudi revni na nek način drugačni od nas, smo na praznik Marijinega vnebovzetja gostili goste, ki so del svojega življenja preživeli na Madagaskarju. Cel četrtek je bil tako v afriškem vzdušju, za kar so odlično poskrbeli misijonarka Amanda in Tantely z možem. Zvečer smo imeli zabavo v pižamah in izbrali prva miss in mistra v zgodovini našega oratorija.

V petek smo se imeli priložnost spoznati še s slepoto, saj nas je obiskal gospod Ivan, ki je oslepel pri devetih letih zaradi eksplozije granate. Z njim smo se odpravili na pohod v Vrhpolje, kjer smo obiskali našega nekdanjega župnika Vinka Čampo. Na tem pohodu je imel vsak otrok možnost, da je del poti vodil našega slepega gosta. Dan smo zaključili s peko koruze ob ognju.

Zadnji dan, v soboto pa smo se spoznavali z našimi lastnimi ovirami in pripravili zaključno prireditev ter piknik za naše starše in goste. Oratorij smo uradno zaključili z nedeljsko sveto mašo, pri kateri smo se udeleženci oratorija zahvalili Bogu za prelep teden poln dogodivščin in novih izkušenj za življenje.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam pomagali preko vseh ovir pri izvedbi letošnjega oratorija: gospodu župniku, gostom, gospodinjam, številnim sponzorjem in nenazadnje tudi vsem otrokom in animatorjem.

Marija Jemec,

organizatorica programa Oratorij 2002

članek objavljen v reviji Družina


Udeležence Oratorija 2002 smo razdelili v sledeče skupine: tune, želve, jastogi, hobotnice in morski konjički. V skupinah so bili nadvse ustvarjalni predvsem na torek, ko smo obiskali Kamnik. Nagovorila jih je zgodba o Veroniki z Malega gradu. Nato pa so še sami napisali zgodbice, ki se navezujejo na Kamnik in Mali grad. Udeležence predstavljamo preko teh domiselnih zgodbic.

Nekoč je živel zelo velik velikan z imenom Kamnik. Bil je zelo vraževeren. Verjel je, da črne mačke prinašajo nesrečo. Sprehajal se je po naši lepi deželi, nasproti pa mu je pritekla črna mačka, spustil je divji krik in začel bežati. Nenadoma pa se je spotaknil in padel. Zavalil se je v vsej svoji veličini; od silnega padca se je ugreznil v črno zemljo. Poznala se je velika vdolbina – njegova podoba. Tudi v Kamniških planinah se pozna odtis njegove roke. Vdolbina je postala mesto, ki je dobila ime po velikanu: KAMNIK.Nekega vročega popoldneva se je Veronika hladila v senci pod mogočno lipo! Potem pride mimo velik zmaj, ki je hotel Veroniko ugrabiti. Ravno tedaj se Veroniki približa grajska straža, ki jo reši pred zlobnim zmajem. V zahvalo na svojo rešitev je vso grajsko stražo povabila na lipov čaj z LEIBNIZ piškoti.Veronika je pogosto prihajala iz črne luknje in strašila prebivalce Kamnika. Meščani so zato šli na Dunaj in kupili ogromnega zelenega zmaja. Zmaj je letel mimo gradu, nakar se prikaže Veronika. Zmaj jo zagleda in se tako ustraši, da se zaleti v lipo. Lipa se prekolje in zmaja požre. Tako je lipa dobila zmajevo podobo. Vidijo se usta, rep in šape. Če nam ne verjamete, pa pojdite v Kamnik in se prepričajte.Nekoč je nad Kamnikom živel zloben zmaj, ki je vsako leto zahteval eno deklico, drugače bi porušil Kamniške planine na mesto. Ko je prišla na vrsto deklica, katero je nek fant zelo ljubil, se je odločil temu narediti konec. Od babice je izvedel, da obstaja poseben meč, s katerim lahko pokonča zmaja. Ko je zmaj želel napasti deklico, ga je fant zabodel v srce. Zmaj se je v trenutku spremenil v martinčka. Zato je še danes na tem hribu veliko martinčkov. Najhujša kazen pa so Srečkovi pogosti obiski.

Pred 999 leti je v Kamnik na metli priletela čarovnica. Tisti dan je bila huda nevihta in strele so švigale po nebu, naša mala čarovnica pa je bila dokaj pijana. Preletela je že 999 km in bila totalno utrujena. Kar naenkrat se pred njo pojavi lipa, stara 999 let in z 999 listki. Čarovnica se je zabila v lipo in zagledala 999 zvezdic. Ostala je zapičena v drevo in po nekaj letih se je njen prah raznesel po celem Kamniku. Že od takrat straši po Kamniku 999 enakih duhov, kot je bila tista čarovnica. Še danes se velikokrat ljudje z željo po odrešitvi duha, ki straši v njihovi hiši, zatečejo k usodni luknji 999.

Verjetno vsi poznate Veroniko z Malega gradu, če ne, pa si preberite spodnjo pripoved:
Veronika z Malega gradu*

Pred sila davnim časom so živeli v Kamniku trije bratje trojčki. Vse mesto jih je ljubilo in skrbelo zanje, da so se izučili za duhovnike. Prišel je veseli čas, da bi morali prvič stopiti pred oltar in darovati presveto daritev. Kamničani so sklenili nalašč za to slovesnost sezidati tako cerkev, da bodo mogli vsi trije bratje hkrati peti novo mašo. Kmalu so nabrali toliko novcev, da se je začela zidati cerkev. Hitro je bila končana, a stroški še niso bili popolnoma pokriti.

V tej stiski so se pobožni Kamničani zatekli k bogati grofici Veroniki, ki je stanovala v gradu poleg cerkve. Znani sta bili njena prevzetnost in skopost, zato je doslej še nikoli niso prosili za kako pomoč. Ta zadrega pa je prisilila Kamničane, da so si drznili prestopiti prag mogočne graščine in stopiti pred mlado gospo. Veronika jih je sprejela zelo hladno. Ko pa je slišala njihovo ponižno prošnjo, se je zadrla na ves glas: "Poberite se, berači! Raje se pri tej priči spremenim v kačo, kakor da bi dala samo en vinar za vaše prazno delo!"

In pravično nebo je slišalo grozno kletev mlade gospe. Komaj je izrekla te besede, se ji je želja izpolnila. Pred prosilci se je znašla grda pošast pol žene pol kače. Grozno vpijoč se je splazila z gradu. Pod neko skalo se je zemlja odprla in jo požrla. Predno pa je nesrečnica izginila pod zemljo, je udarila s pestjo tako močno po skali, da se je pest vtisnila vanjo.

Še danes se vidi jama, v katero se je Veronika pogreznila. Tik poleg nje pa leži skala, kjer je vtisnjena pest. Nebo se je stemnilo: v grad je udarila strela ter ga porušila, tako da so do danes ostale samo štiri stene. Novomašniki so kmalu potem kljub grofičinemu nasprotovanju brali prve svete maše vsak v eni kapelici. Zakleta Veronika še danes leži pod Malim gradom in čuva tri kadi zlatnikov za tistega, ki jo bo rešil.

Nekoč so se otroci igrali na travi blizu cerkve, kar prileze do njih ostudna pošast: ženska do pasu s kačjim repom. Vsi so zbežali, samo neki sedemletni deček je počakal. Njega je zakleta deklica prosila, naj jo trikrat udari s šibo. Pogumni deček jo res udari, po drugem udarcu pa pošast postane tako ostudna, da otrok prestrašen zbeži. Veronika zavpije tako močno, da se je hrib stresel v tožbah in prerokbi, da še ne bo kmalu ozelenela smreka, ki bo dala les zibelki, v kateri bo spal njen rešitelj. Potem izgine pod zemljo. Še danes uboga zakleta deklica pričakuje rešitev.

Pred davnimi dvesto leti je neki Nemec Martin slišal o velikem Veronikinem bogastvu, zato je prišel iz daljnih krajev v Kamnik in začel kopati zaklad na Malem gradu. Vendar pa je neka skala siromaka tako udarila po glavi, da je oslepel in kmalu potem umrl.

Pripovedujejo tudi, da je pozneje Veronika večkrat prišla na dan. Ponoči je ležala na vrhu klanca pred kovačnico na stopnicah in se zagnala na vsakega pijanega človeka, ki se je majal mimo. Sedaj pa, ko so klanec prekopali in vse hiše na oni strani podrli, tudi kovačnico, ter namesto lesenih stopnic naredili lepšo pot na hrib, se nič več ne prikaže.

Naj bo s to Veroniko kakorkoli že, to pa je vendar resnično, da se kamniški mestni grb, odkar ljudje pomnijo, riše tako, da pod velikimi mestnimi vrati leži ženska podoba s kačjim repom.

Lokacija: