Avtor: zudolsko Objavljeno: 26. 07. 2009

SREDNJEŠOLCI

Po birmi, ki je običajno po 8. ali 9. razredu, se od mladega kristjana pričakuje zrelost. V obdobju odraščanja je spoznal pomen osebe, dialoga in občestva Cerkve, sedaj naj bi odkril še pomen edinosti v Cerkvi, ki ga v okolju raznoterih ponudb more ohraniti znotraj občestva Cerkve. Institucija Cerkve: papež, škofje, duhovniki in diakoni mu npr. pri nedeljski pridigi kažejo Kristusovo pot, sam pa se v skladu s svojo poklicanostjo pridružuje karizmatičnim skupinam v župniji ali dekaniji, ki v Svetem Duhu sledijo Marijino pot. Tako se po Mariji približuje Jezusu, to je najvarnejša pot, po kateri jih k Bogu hodi največ. Ko je odkril, da ga Jezus in Marija na poti spremljata, ni več sam. Pomagata mu v Cerkvi odkriti smisel življenja.

Na življenjska vprašanja, ki se mu ob tem porajajo, more odgovarjati v mladinski skupini. V njej se prepoznava kot oseba, preko drugega se spozna, kdo je v resnici. Ni mu potrebno vseh problemov reševati samemu, saj so še drugi, ki bi jih mogli po principu subsidiarnosti v občestvu Cerkve namesto njega rešiti bolje. In vendar odkriva talente, ki jih je od Boga prejel, poklican je služiti svojemu bližnjemu, da bi na ta način služil samemu Bogu. Po njegovi solidarni ljubezni se bo njegovo pristno krščanstvo najbolj pokazalo.

Opaža, da so nekateri njegovi sošolci zaradi najrazličnejših vzrokov prekinili s Cerkvijo. To ga mara boleti, kakor bi človeka bolelo, če bi mu npr. amputirali nogo ali roko. Z besedo, molitvijo in zgledom, pa tudi s potrpežljivim prenašanjem trpljenja se pridružuje Kristusovem križu za spreobrnjenje in odrešenje njegovih prijateljev. Če bo poleg poklica, ki si ga je v življenju izbral, odkril tudi svoj krščanski poklic in ga skupaj s prijatelji, ki so v Cerkvi ostali, zvesto opravljal, bo s tem izpolnjeval načrt, ki mu ga je Bog že v zibelko položil  to je pot k sreči. Božje zapovedi mu ne bo pretežko spolnjevati. Zakramenti mu bodo dajali življenjsko moč, v molitvi pa ga bo Bog sam blagroval ter v življenju potrjeval.

Vera bo v njem budila upanje v prihodnost. Prepričan, da ima čas, ga bo mogel tudi razdeljevati. Prijateljstvo, sklenjeno v otroških letih, bo vse bolj preraščala ljubezen. Če naj bo ta brezmejna, se ne bo ustavila pri enem človeku, ampak pri Bogu. In Bog sam bo, če je takšna Njegova volja, na njegovo življenjsko pot poslal spremljevalca, saj je težko človeku samemu biti. Ljubiti drugega brez pričakovanja, da bi mi ljubezen vračal, ljubiti ga kakor Kristus, do konca: takrat, ko sem zmožen drugemu izreči, da sem pripravljen zanj tudi umreti, sem zmožen zanj tudi živeti. Že v obdobju srednje šole se prične tudi daljna priprava na kasnejši zakon. Mladi naj že kmalu začnejo moliti za svojega bodočega moža ali ženo, če želijo, da bo Bog njihovo prošnjo uslišal, izpolnil in kasnejšo zvezo tudi obilno blagoslavljal. Tako se bodo tudi izognili mnogim napačnim vzorcem, ki jih ponuja sodobna družba, ki na dragocenost in vrednost družinskega in zakonskega življenja malo da in nanjo pogosto pozablja.

Morda pa ga Bog kliče v duhovni poklic? Predstavljajmo si, kakšno bi bilo naše življenje brez duhovnikov, redovnikov in redovnic, brez misijonarjev. Oni nas učijo in vzgajajo, za nas molijo in se žrtvujejo, upravljajo Cerkveno premoženje in ga razdeljujejo tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Kako se duhovni poklic prepozna? Tisti, ki je pripravljen zaradi Kristusa zastaviti vse, kar je doslej poznal ali prejel, ker ga je omrežila Njegova ljubezen, tisti je morda na poti, na katero ga Bog kliče. Če bi se oziral nazaj, bi morda kaj spreminjal, a v resnici veliko ne more. Srečen bo, če bo sledil Njega, ki se ne da prekositi v svoji velikodušnosti. Poleg težav, ki ga bodo v življenju kakor vsakega drugega zadevale, mu bo Bog vedno dajal dovolj moči, da jih bo zmagoval in iz njih izšel močnejši.

Se pa tudi mlademu človeku pripeti, da zboli, se ponesreči. Končno je potrebno misliti na smrt. Kdor bi se rad v življenju samo zabaval, bo kmalu razočaran, saj bo zabava, ki si jo želi sam pripraviti, kratkega diha. Morda si bo hitro nabral veliko slabih izkušenj, zaradi katerih bo kasneje obupoval. Morda bo koga prizadel tako zelo, da ga bo pozneje težko potolažil. Skrbeti za zdravje je dobro, koristno in potrebno, pa vendar pravo zdravje daje samo Bog. Če se Nanj zanesemo, bomo tudi v trpljenju, ki nas morda zadene, zmogli stati in obstati. Če trpimo s Kristusom, bomo z Njim tudi poveličani. Poveličujmo zato že sedaj Boga, pa se bo naša žalost spremenila v veselje. Častimo ga skupaj v Najsvetejšem zakramentu, saj nas ima rad.

nazaj